"Kultura nas je politično ohranjala in krepila, ter nas pred 30 leti pripeljala do demokratizacije in osamosvojitve"

Pred tridesetimi leti smo se Slovenci s kulturo, v pravem pomenu besede, vrnili h kulturi. Preko nje smo se po tisoč letih vrnili v političnost in državnost tudi na zunaj, ter znova postali subjekt v srednji Evropi.

Z II. Svetovno vojno, revolucijo in skoraj petimi desetletji komunističnega režima smo bili namreč potegnjeni v antikulturo, v totalitarno barbarstvo. Tisti, ki še danes delujejo v smislu tiste vladavine, že s svojimi nastopi in izbruhi, najsi bodo v državnem zboru ali na ulici, dokazujejo svojo konzervativnost, pa ne v smislu Slavoja Žižka, ki je o sebi dejal, da je »zmerno konzervativni marksist«. Dejansko ne vemo, kaj to pomeni, a če od njega prihaja in se nanj nanaša, nas to niti ne sme preveč skrbeti. Ne. Gre za tiste, ki hočejo v naši družbi konzervirati neužitno in strupeno vsebino. Tem konzervam je namreč že zdavnaj potekel rok trajanja. Današnjemu zdravemu Slovencu in Slovenki to ne diši več po ničemer spodobnem.

Kultura v pravem pomenu besede, ki se je kot žerjavica ohranjala pod pogoriščem pol stoletja, je bila tista, ki nas je, ne da bi se mi dobro zavedali, tudi politično ohranjala in krepila, ter nas pred tridesetimi leti pripeljala do demokratizacije in osamosvojitve. Ker je ta kultura nosila prave vrednote, smo se po tisočletju z njo lahko spet vrnili v državnost in kmalu postali referenčna točka sredi Evrope.

Tako čist in oster kot slovenski, ni razvoj nobenega drugega naroda, ker nobenemu drugemu narodu ni bila v taki meri porušena njegova socialna struktura.

V Evropi smo vsekakor vedno bili, ker je prej omenjena žerjavica močno tlela in živela v podtalju. Zato je nespameten očitek, da se moramo sedaj zgledovati in slediti »jedrni« Evropi. Kdo pa je jedrna Evropa, oz. kaj je jedrna Evropa? Tudi ona in njena zunanja institucionalna izpostava Evropska Unija bi se morali danes začeti spraševati, kaj je zanju »jedrno« in kaj ne, saj sta obe v (globoki?) krizi, a o tem kdaj drugič.

Slovenci se lahko danes upravičeno ponašamo s svojo kulturo, saj smo samo z njo več kot tisočletje »stali inu obstali«.

Spomnimo se ob tej priložnosti zgodovinsko-političnega dejstva iz naše preteklosti, ki je še vedno navzoče v naši narodni psihi, sledeč v tem zanesljivim zgodovinarjem. Okoli 150 let je obstajala naša prva država Karantanija. Iz njenih prvin izhajamo danes tudi mi. S kasnejšo izgubo slovenskih karantanskih knezov in poznejšo postopno izgubo slovenskega plemstva je bil porušen nosilni steber tedanje slovenske narodne družbeno-politične strukture. Obstoj in rast naroda sta tako od tedaj morala temeljiti na kmečkem stanu. Na podlagi teh dejstev je treba razumeti, da je zato razvoj Slovencev šel po drugačni poti kot razvoj zahodno-evropskih narodov. Ti so se razvijali preko kraljevin, kneževin, preko take ali drugačne državne ustanove. Državne meje so postale narodne meje. Pri njih je bila država tista, ki je oblikovala kulturo, znanost in leposlovje. Kulturno zedinjenje se je izvajalo iz centra državne avtoritete.

V našem primeru je pa v popolnem nasprotju s tem razvojem, razvoj slovenskega naroda šel po ovinku kulture, znanosti in literature v novo politično uveljavljanje. Tak razvoj je bil očiten tudi pri drugih srednje in vzhodno evropskih narodih. Toda tako tipično čist in oster kot slovenski pa ni razvoj nobenega drugega naroda, ker nobenemu drugemu narodu ni bila v taki meri porušena njegova socialna struktura. To dejstvo je sedaj za nas morda teže razumljivo, ker smo danes globalno vsi pod vplivom prej omenjenega zahodnoevropskega modela političnega razvoja. To verjetno botruje tudi nekaterim nerazumevanjem med obema deloma današnje Evropske unije. Vzhodni in srednji sta se razvijala drugače kot zahodni. Čeprav smo Slovenci geografsko srednja Evropa, je naš zgodovinskopolitični razvoj bližji vzhodnemu.

Čeprav smo Slovenci geografsko srednja Evropa, je naš zgodovinskopolitični razvoj bližji vzhodnemu.

Če smo torej žal skozi stoletja izgubljali socialno plemstvo, smo pa v tistih dolgih obdobjih vedno bolj pridobivali na duhovnem in kulturnem plemstvu, ki se je utrjevalo in dajalo vsebino našemu obstoju. Ob kulturi, v širšem in ožjem pomenu besede, pa se je slovenski razvoj krepil tudi z močnimi duhovnimi vsebinami krščanstva, in s podporo, ki mu jo je vedno izkazovala pretežno nižja katoliška duhovščina, z odličnimi izjemami blaženega škofa Slomška in nekaterih drugih. Tu je podlaga, na kateri smo nadaljevali težavno pot skozi mnoge preizkušnje in po tisoč letih, skoraj nepričakovano, prišli spet do svoje države. Res je bil »ovinek preko kulture« velik in dolgotrajen, a uspešen. Sedaj imamo Slovenci novo priložnost, da naredimo nov korak in v prihodnjih desetletjih dopolnimo, kar temu procesu še manjka.

S tranzicijskimi starimi silami si očitno ne moremo veliko pomagati, saj smo z njimi, ki so od 30 let bili vsaj 20 let na oblasti, spet začeli stagnirati in nazadovati. Poleg tega se je zanje slovenska zgodovina začela leta 1945 in se končala leta 1991, nekateri pa izrecno omalovažujejo osamosvojitev in pravijo da le-ta ni »ultimativni dogodek v slovenski zgodovini«. Verjetno bodo te besede do konca življenja spremljale tistega, ki je to izrekel.

V tisočletni zgodovini, pa na površini pod soncem in v osrčju naše zemlje (prestano trpljenje in kri, ki je bila darovana za njeno pravico!), je toliko vrednega, da je upravičen še marsikak napor. Ob današnji okrogli obletnici si Slovenec Slovencu zaželimo še mnogo nove in pristne domače »korajže«. Korajža velja! Za domovino gre!