Lažje je biti tiho. Ali je tudi bolje?

Ob izvolitvi Donalda Trumpa za 45. predsednika ZDA so ob njem stali trije Slovenci: žena Melania, sin Barron in Donaldov tast Viktor Knavs. Za Slovence je to nekaj posebnega; prva dama najmočnejše svetovne velesile bo (ponovno!) Slovenka. Kako se Slovenci ob tem počutimo? Ali smo tega veseli? Smo morda ponosni? Ali pa na trenutno prvo damo ZDA gledamo z neko za Slovence običajno nevoščljivostjo? 

Tina Gaber je sicer ob minuli otvoritvi pariške katedrale Notre-Dame zapisala, da bi Melanii Trump – če bi se jim slednja pridružila na večerji – »z veseljem povedala, kako zelo ponosni smo Slovenci nanjo.« Tega ponosa in želje po srečanju sicer ni bilo čutiti, ko je oktobra, pred ameriškimi volitvami, potekalo srečanje našega premierja in njegove spremljevalke z Joejem Bidnom v Beli hiši.  

Tik pred volitvami je izšla knjiga Melania, v kateri je v Sevnici odraščajoča Melania predstavila svoje spomine na dosedanje življenje. Ker je odraščala v Sloveniji, v knjigi opisuje tudi pogled na takratno družbeno življenje ter predstavi svoje doživljanje življenja v takratni komunistični Jugoslaviji. Preberemo lahko, da je bilo njeno otroštvo srečno, ničesar ji ni primanjkovalo. Čutila se je neodvisno, samostojno, svobodno. Pravi, da je družina »kot mnoge druge« uspevala »zaradi ambicioznosti, odločnosti in močne delovne etike« njenih staršev. Zapisala je tudi, da niso imeli težav zaradi komunističnega režima. Morda je pozabila napisati, da je bil oče Viktor Knavs član Komunistične partije Jugoslavije in iz nje nikoli ni izstopil. Ne gre zanemariti tudi dejstva, ki ga Sevničani dobro poznajo – pomembnejša mesta v Jutranjki, tudi delovna mesta modnih oblikovalk, kar je bila njena mama, so bila dostopna samo tistim, ki so bili prave barve.  

Toda na to Melania ni mogla vplivati. To je del življenja njenih staršev. Je pa očitno imela dovolj pozitivno okolje, da je zgradila pozitivno samopodobo in delovno zagnanost ter si oblikovala jasen življenjski cilj, da je v mladosti in odraslosti uspela v zunanjem svetu.  

Svet mode je krut, preživeti je treba tudi kritike in zavrnitve. Veliko jih tega ne zmore. Melania se je odločila ostati optimistična in profesionalna. Izogibala se je skušnjavam manekenskega sveta, ki marsikoga odnesejo – zabava, alkohol, droge. Donald Trump je med mnogimi opazil njo. Očitno ima nekaj več, nekaj, kar je v njeni notranjosti, v njenem značaju. Postala je prva dama ZDA; to resnično ni kar tako. Da se v Beli hiši govori slovenski jezik, nam mora biti v ponos, za Slovenijo pa tudi lepa priložnost. 

Melania se je odločila ostati optimistična in profesionalna. Izogibala se je skušnjavam manekenskega sveta, ki marsikoga odnesejo.

Sprašujem se, kako v Sloveniji ob tem ravnamo. Iščemo napake iz njene preteklosti, iz preteklosti njenih staršev, njene morebitne zdrse, napačne gibe, dogodke, na katerih je ni, sprašujemo se, ali ima morda dvojnico, kaj je narobe med njo in Donaldom, da se morda ne bo preselila v Belo hišo in tako naprej. Iščemo napake. Kako tipično slovensko.  

Slovenska nevoščljivost nima meja. O tem sta pripovedovala tudi gosta druge adventne zgodbe, soustanovitelja skupine Bejž če vejdš. Ko so s skupino v katerem od slovenskih krajev popravljali streho komu, ki mu jo je uničila toča ali neurje, soseda ni bilo blizu. Premikale so se sicer zavese v sosednji hiši, toda na pomoč ali vsaj na ogled ni bilo nikogar. Ne le soseda – niti sovaščana. No, razen ko sosed ni pustil prisloniti lestve na svojo parcelo, da bi lahko ekipa človeku v stiski popravila streho … 

Kam se je izgubila medsosedska pomoč? Kam je izginila iskrena želja, da bi šlo tudi sosedu ali znancu dobro? Kdaj smo se prenehali eden z drugim iskreno veseliti, ko je nekdo napredoval v službi ali ko mu je solata na vrtu lepo uspela? Ali res kaj izgubimo, če pohvalimo drugega? Poskusimo. Morda bomo presenečeni. Ostali bomo celi; le v srcu nam bo topleje. 

Ta zadržanost je opazna tudi v drugi smeri. Tudi ko gre za krivice in laži, smo raje tiho. Ne glede na laži vladajoče elite, na visoke račune električne energije, na goljufije in kraje državnega (našega) denarja, ne glede na krivice v sodstvu in razpadajoče zdravstvo in šolstvo – smo tiho. Tistih nekaj glasnih hitro označimo za čudake, nergače in konfliktneže ter se potolažimo, da so vsi isti.  

Res je lažje biti tiho – ko je treba grajati in ko je prav pohvaliti. Morda pa bi bilo za vse bolje, če bi si znali iskreno povedati. Spoštljivo, v pravih okoliščinah in na primeren način, a jasno in odločno. 

Da se v Beli hiši govori slovenski jezik, nam mora biti v ponos, za Slovenijo pa tudi lepa priložnost. 

(D178, 3)