Letošnji vrh Brdo-Brioni je pokazal, kako velike čevlje je pustil Borut Pahor

vir: X @nmusar

Po dolgih letih Pahorjevega predsedovanja Sloveniji je letošnji vrh procesa Brdo-Brioni, ki je potekal 11. septembra, prvič minil brez prisotnosti Boruta Pahorja. Letošnji vrh je sicer potekal v Skopju, kjer je trio, ki so ga sestavljali naša predsednica Nataša Pirc-Musar, severnomakedonski predsednik Stevo Pendarovski in hrvaški predsednik Zoran Milanović gostil predsednike držav Zahodnega Balkana. Vrha v Skopju so se udeležili vsi predsedniki sodelujočih držav. Čeprav je vrh potekal po znanih tirnicah, pa smo lahko opazili, da je Pahorjev odhod za sabo pustil vrzel, ki razkriva prejšnje, sedanje in prihodnje težave tega procesa.  

Veliki škornji za majhne noge

Proces Brdo-Brioni traja že od leta 2013 in čeprav sta ga uradno začela Pahor ter takratni hrvaški predsednik Ivo Josipovič, je proces, kakršnega poznamo danes, rezultat trdega dela našega nekdanjega predsednika Pahorja. Slednji je dal procesu Brdo-Brioni vsebino in dolgotrajnost, saj se ga je udeleževal  dolgih devet let. Kot smo že napisali lani po zadnjem vrhu, ki ga je gostil Pahor, je njegov odhod odprl vprašanje, kako bo njegov naslednik nadaljeval njegovo delo. O sposobnostih naše predsednice lahko debatiramo, a vendarle se zdi, da je Pahor za sabo pustil velike čevlje, ki bi jih kdorkoli, ki bi prišel za njim, težko obul.

Po drugi strani bodimo pošteni tudi do same predsednice. Proces Brdo-Brioni že nekaj let izgublja sapo, na kar opozarja dejstvo, da je vrh že tretjič zapored ostal brez udeležbe visokega gosta z Zahoda. Upravičeno se lahko vprašamo, ali smo pri koncu ene redkih uspešnih pobud slovenske diplomacije. Verjetno še ne, a če aktualna predsednica ne bo uspela preseči lepih besed in stiskanja rok, bomo verjetno kasneje ocenjevali vrh iz leta 2021, ko je Slovenija predsedovala Svetu EU, kot zadnji vrhunec tega procesa.

O izzivih niti besede

Na letošnjem vrhu v nasprotju z lanskim ni prišlo do prepirov med udeleženci. Tokrat, kot sta na koncu izpostavila predsednica Pirc Musarjeva in predsednik Milanović, so se voditelji držali tem, ki združujejo, in ne ločujejo. Lahko bi rekli, da predsedujoči trio na vrhu ni spustil slona v trgovino s porcelanom. Na prvi pogled se lahko takšna odločitev zdi pametna, a namen takšnih pobud je ravno iskanje rešitev za večje probleme. Tiščati glavo v pesek kot noj ne pomaga in ne pripomore k umiritvi napetosti v regiji. V določenem smislu bi lahko trdili, da običajno v politiki resnejši pogovori tečejo stran od javnosti, a ni treba biti genij, da ugotovimo, da na takšnih pogovorih Slovenije še ni. Slovenija ima omejeno število možnosti pri izvajanju konkretne diplomacije, zato je uporaba vrha Brda-Brioni zgolj za fotografiranje nasmehov voditeljev Zahodnega Balkana preprosto neizrabljena priložnost.

Namesto odprtih vprašanj, na katera bo treba prej ali slej odgovoriti, je Pirc Musarjeva odtavala na sicer pomembne teme (kot sta npr. problematiki klimatskih sprememb in mladih), ki pa, če smo odkriti, nekako ne spadajo v kontekst procesa Brdo-Brioni, vsaj ne brez konkretne in resne perspektive, ki bi jih povezale z velikimi problemi Zahodnega Balkana.

Namesto odprtih vprašanj, na katera bo treba prej ali slej odgovoriti, je Pirc Musarjeva odtavala na sicer pomembne teme (kot sta npr. problematiki klimatskih sprememb in mladih), ki pa, če smo odkriti, nekako ne spadajo v kontekst procesa Brdo-Brioni

Na Balkanu nič novega

Rezultat letošnjega vrha je približno isti kot v prejšnjih letih: sprejetje nekakšnega akcijskega načrta, na katerega bodo do naslednjega leta vsi pozabili. Kljub temu pa ostaja pozitivna nota v srečanju voditeljev držav Zahodnega Balkana, saj dolgoročno gledano tudi takšni dogodki lahko pripomorejo k postopnemu ustvarjanju stabilnosti v regiji. Po drugi strani pa smo na vrhu spet videli nečimrnost nekaterih udeležencev, ki so posredno kritizirali EU in njen pristop do vstopa zahodnobalkanskih držav v EU. Lahko je očitati EU, da se pogaja s figo v žepu, in res je, da so v preteklosti nekatere članice EU, kot sta npr. Francija in Nizozemska, ovirale pot balkanskih držav do članstva v EU.

Vendar je ob takih dogodkih treba spomniti balkanske politike, da je konec koncev ves napredek v pogajanjih za širitev EU v prvi vrsti odvisen od njih. EU nima nobene dolžnosti znižati standarde vstopa v EU za nekaj majhnih državic balkanskega polotoka, ki prevečkrat krivijo za svoje tegobe vse ostale razen sebe. Članstvo v EU si bodo morale balkanske države zaslužiti s trdnim delom doma in sprejemanjem nujnih in težkih političnih odločitev. Kot smo videli, so te države včasih tega tudi sposobne, zato verjamemo, da bodo do leta 2030 vsaj Črna gora ali dvojček Albanija-Severna Makedonija, če že ne vse tri države, skupaj uspele vstopiti v EU.

Dokončni vstop novih držav bo verjetno tudi zaznamoval naslednjo reformo internega delovanja EU. Po določbah aktualnih pogodb o Evropski uniji ima vsaka članica v Evropski komisiji pravico do enega komisarja oziroma komisarke. Z vstopom 3 novih držav bi se število komisarjev zvišalo s 27 na 30, kar pomeni, da bi v tem primeru Komisija morala imeti 30 generalnih direktoratov oz. »ministrstev«. Prekomerno število komisarjev pomeni torej spremembo organizacije izvršilne oblasti EU, kar bo terjalo temeljit premislek s strani Slovenije, ostalih članic in držav Zahodnega Balkana. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike