Levice pod Asto Vrečko ne gre podcenjevati

Ob prevzemu Levice na kongresu stranke s strani nove predsednice Aste Vrečko se številni pošteni, delovni državljani sprašujejo, kakšna prihodnost jih čaka v Sloveniji, ki jo Levica s svojimi idejami vedno bolj obvladuje. Ob t. i. ''wishful thinkingu'', da se bo ta skrajno leva združba vendarle pobrala iz državnega zbora, pa mnogi Slovenci morda podcenjujejo končno igro in cilje Levice, ki je ravno z nesrečnimi poplavami dobila dokončno priložnost, da svoje radikalne socialistične ''rešitve'' vpelje in zacementira v državno zakonodajo ter njene podsisteme. Pri tem pa jim bodo številni "uporabni idioti" navdušeno ploskali.

Najprej vseeno omenimo, da slovenska situacija s stranko Levica, ki jo te dni prevzema ''tovarišica'' Asta Vrečko, v številnih vidikih odstopa od vala skrajno levih strank, ki ga je naplavila kriza leta 2008. Medtem ko nemški nasledniki vzhodnonemških komunistov die Linke v Bundestagu ''svetijo'' že od predrecesijskega leta 2005, je vstajniško Gibanje 5 zvezd na italijanskem političnem nebu zasvetilo že leta 2013, španski Unidas Podemos pa je v španski Cortes Generales vstopil leta 2016. Največji model naše Levice ter nedvomno najuspešnejša inkarnacija skrajno levih idej v post-recesijski Evropi pa je nedvomno grška Syriza, ki je po velikem preboju l. 2012 v vrtincu grške dolžniške krize pomembno usmerjala grško politiko, l. 2015 prevzela vlado ter odvodila celoten 4-letni mandat.

Vidimo torej lahko, da Slovenija s trendom rehabilitacije skrajno levih idej preko stranke Levica nedvomno zamuja, smo pa očitno zelo zagreti učenci. Pot Levice je tu zelo blizu španskega Podemosa, ki je najprej nudil zunanjo podporo levo-sredinski vladi Pedra Sancheza ter v vlado vstopil šele po naslednjih volitvah l. 2020.

Ob ustoličenju Aste Vrečko na čelu Levice tako marsikateri nepozoren opazovalec spregleda vzrok njene izbire za novo voditeljico ter posledice morebitnega dolgoletnega lomastenja stranke po slovenskem vladno-zakonodajnem aparatu.

Morda se v tem skriva odgovor na vprašanje, zakaj Asta Vrečko in ne Miha Kordiš. Levica je vedno zelo premišljeno izbirala svoje voditelje. V času, ko je bilo potrebno, da takratna Koalicija Združena Levica na volitvah l. 2014 vstopi v državni zbor, je bil nekdo kot Luka Mesec prav nalašč za to nalogo. Mesec, ki je na levi politični premici nedvomno gravitiral bližje nekakšnim lažnim mehkejšim socialističnim kot pa doktrinarno marksistično-leninističnim stališčem, je pred javnostjo z uporabo pridevnika 'demokratični' lahko navdušil številne volivce, od delavstva, ki mu je kriza dokončno odnesla tovarne ter cele panoge, ki so jih vodili rdeči direktorji, do preštevilnih mladih, ki jih je kriza preko prekariata v Sloveniji še posebej hudo prizadela.

Surfanje na nostalgiji socializma

Nobenega dvoma ni, da je Asta Vrečko oseba z jasnim političnim zagonom ter cilji. V tem morda spominja na po revolucionarnem žaru izstopajoče tovarišice na Slovenskem, po katerih se nedvomno zgleduje, kot so npr. Milka Planinc, Zdenka Kidrič ter Pepca Kardelj. Navsezadnje je svoje konkretne komunistične popadke pokazala že v dosedanjem ministrovanju in njenega žara ter predanosti socialistični 'stvari' ne bi smeli podcenjevati.

To ne preseneča, saj se zdi, da je vodstvu Levice jasno, kaj vse lahko stranka v tej zmedeni situaciji zaradi neoperativnosti Golobove vlade, kjer so že tako kaotično situacijo še poslabšale nedavne poplave, iztrži bodisi finančno bodisi kadrovsko, vse preko proračunskih tokov in preko politik.

Slovenski volivci so se na volitvah velikokrat igrali z usodo države, pri čemer je stranka Levica v svoji prvotni izvedbi predstavljala vabljivo opcijo številnih, ki bi se želeli vrniti v brezskrbna leta svoje mladosti. Takšnih, ki menijo, da lahko samoupravljavske ideje preslikamo v leto 2023. Nedvomno teh ni tako malo, številni na Slovenskem so še danes po neslavnem zaključku prvega eksperimenta s socializmom ter njegovega neslavnega propada pripravljeni vajo ponoviti še enkrat.

Slovenski volivci so se na volitvah velikokrat igrali z usodo države, pri čemer je stranka Levica v svoji prvotni izvedbi predstavljala vabljivo opcijo številnih, ki bi se želeli vrniti v brezskrbna leta svoje mladosti.

Lepe zgodbice starejše generacije, ko so bili vsi ''enaki'', ko so ''vsi'' imeli ''vse'' in ''prepirov'' ni bilo, so zavedle tudi nemajhen del slovenske mladine. Pa jim po eni strani ne smemo zameriti. Dolgoletna pokrizna situacija na trgu dela, obupna situacija s prekariatom, katastrofalna nepremičninska situacija ter nasploh vsesplošna razvojna neperspektivnost Slovenije, ob čemer je svoj delež odigralo še slovensko državno šolstvo, so mnoge mlade milenijce ter t. i. pripadnike 'generacije Z' naravnost potisnili v nedrje radikalnih idej.

Ironija leži samo v tem, da je zavožena situacija v Sloveniji v veliki meri krivda tranzicijskih ter post-tranzicijskih starih struktur, ki svoj rep vlečejo še izpred leta '91 in ki so se v demokratično-tržnem sistemu pokazale kot popolnoma nesposobne vodenja razvojnih politik, če njihove rezultate primerjamo z razvojnim skokom, ki so ga dosegle ostale vzhodnoevropske države.

Kaj lepšega, če ostareli kadri socialistične zveze delovnega ljudstva kot rešitev ponudijo svoj podmladek s stranko Levica, v kateri Asta Vrečko sedaj obljublja reševanje bolezni z istim zdravilom, ki je pravzaprav strup in bo v državi zapustilo kvečjemu popolno razsulo? Kot je v svojem tvitu opozoril libertarec Tomaž Štih, je največja tragedija vpliva socialistov iz Levice v tem, da bodo na horuk in nepremišljene politike, ki jih zagovarja ta stranka, dokončno uničile ugoden trend rasti plač in izboljšave položaja na trgu dela številnih mladih v zadnjih letih, ki jim je prvič po desetletjih gradualizma ter stagnacije omogočil izboljšavo premoženjskega položaja.

Sanacija za Levico bo dolgotrajna

Nova predsednica stranke bo nedvomno tudi poskrbela da ulica, ki je stranko popeljala v državni zbor ter vlado, dobi dovolj sredstev za brezskrbno delovanje vsaj za naslednjih 10 let, poplave gor ali dol.

Levice vseeno ni za odpisati

In pod Asto Vrečko se dejansko večji prehod volivcev od anemičnih Socialnih demokratov k novi, bolj agresivni različici lahko nedvomno zgodi. Nova predsednica več kot očitno razume, da s trenutno situacijo, ki stranki daje daleč nadpovprečno težo v 15. slovenski vladi, lahko strankine socialistične ideje učinkovito vrine v slovenski mladi ter ranljivi demokratični politični sistem. Številni na desnici v pogovorih na družabnih omrežjih v upu na preobrat govorijo o nenadnem koncu vlade in stranke, ki naj bi se zdaj zdaj napovedoval. A podcenjevanje tako ideološko agresivnega ter nepopustljivega nasprotnika se jim utegne bridko maščevati.

Po-poplavna krizna situacija tudi zaradi angažmaja stranke Levica pod vodstvom nove predsednice grozi, da bo za slovensko državo v vseh pogledih pustila dolgotrajne posledice, ob čemer bo slovenski volivec plačal visoko in zelo konkretno ceno. Za preštevilne naivneže so bile prerazdeljevalne ideje izpred 30 letih zanimive, ker naj bi po njihovem mnenju ceno vedno plačal ta ali oni ''bogataš''. A mnogi pozabljajo, da, prvič: če bodo glede na ideje Levice pobrali vašemu t. i. ''bogatemu'' sosedu, bodo enkrat prišli tudi do vas, ter drugič: ko norce spraviš na oblast, jih z oblasti zlepa ne spraviš več.