Liturgične vojne med katoličani v sirsko-malabarski cerkvi v Indiji. Obstaja rešitev?

vir: zajem zaslona Youtube

Če se zdi, da trenutne napetosti glede obhajanja liturgije močno delijo vernike Katoliške cerkve na Zahodu, pa imajo glede podobnih vprašanj še neprimerljivo večje težave katoličani v Indiji, kjer liturgične vojne najpomembnejšo škofijo Sirsko-malabarske katoliške cerkve potiskajo na rob razkola. Da bi dosegli svoje, se verniki upirajo Vatikanu, gladovno stavkajo, sežigajo škofova pisma in med seboj celo fizično obračunavajo. V komentarju preberite pogled strokovnjaka – frančiškana in patrologa Jana Dominika Bogataja. 

Sirsko-malabarska cerkev – »sirska«, ker uporablja starodaven sirski obred liturgije, in »malabarska«, ker domuje na Malabarski obali v Indiji – je za Ukrajinsko grkokatoliško cerkvijo druga največja izmed 23 vzhodnih katoliških cerkva v polnem občestvu s papežem. V skladu z izročilom naj bi ji temelje postavil apostol Tomaž, ko je Indiji v 1. stoletju prvi prinesel krščanstvo. Šteje čez 4 milijone pripadnikov, 9.000 duhovnikov in 64 škofov, poleg Indije pa je razširjena tudi po Avstraliji, Kanadi, Združenem kraljestvu in ZDA. 

Zgodovina Sirsko-malabarske cerkve

Njeno burno zgodovino zaznamujejo obdobja velikih razlik v statusu: od petega stoletja je bila ločena od Svetega sedeža, v 16. stoletju pa se vrnila v polno občestvo z njim; najprej kot del današnje Kaldejske katoliške cerkve, kasneje pod neposredno upravo latinske Cerkve, a miru tudi to ni prineslo. Po dolgoletnih sporih zaradi vprašanj oblasti, poskusov »latinizacije« itd. je danes od papeža prepoznana avtonomna vzhodnokatoliška skupnost. 

Dolgo brado pa imajo v Sirsko-malabarski cerkvi tudi napetosti glede obreda svete maše oz. svete qurbane, kot ji rečejo v svojem jeziku. Tako kot druge potomke nekdanje Cerkve vzhoda od nekdaj uporablja Vzhodni sirski obred, ki izvira iz Mezopotamije. Nekaj vidnih razlik z nam domačim obredom vključuje zaveso pred prezbiterijem, ki služi podobnemu namenu kot ikonostas ali obhajilna miza, in specifične anafore (evharistične molitve), ki vključujejo aramejščino, Jezusov jezik. Uporabljajo tudi drugačen liturgični koledar. 

Od 16. stoletja naprej je bilo precej poskusov, da bi obred Sirsko-malabarske cerkve latinizirali in priličili »zahodnemu«, dokler se ni tamkajšnje liturgično gibanje s podporo papežev v začetku 20. stoletja zavzelo za restavracijo; to je privedlo do liturgične reforme, ki je v obred vrnila več elementov vzhodnega izročila.

Liturgične razlike 

A vse do danes se ne laikom ne klerikom ni uspelo poenotiti glede tega, kakšen naj bo obred, koliko se naj modernizira, koliko naj vključuje elemente vzhodnosirske tradicije in koliko tipično indijske ... Po Drugem vatikanskem koncilu so reforme prinesle korenite spremembe nam domačega latinskega obreda, za vzhodne pa so navodila iz dokumenta Orientalium Ecclesiarum predvidela vračanje k izvirom in za takšno prenovo se je zadnja desetletja trudila Kongregacija za vzhodne Cerkve skupaj s sirsko-malabarskimi škofi. 

Trenutni spor pa se tiče predvsem obrnjenosti duhovnika med sveto mašo. Po koncilu je nemalo indijskih duhovnikov začelo po zgledu zahodnjakov in v nasprotju z izročilom sveto mašo darovati obrnjenih proti ljudstvu. V želji, da bi obred poenotili, je po dolgem času med škofi prišlo do konsenza oz. kompromisa: med evharističnim bogoslužjem (srednjim delom maše) naj bo mašnik obrnjen proti vzhodu oz. glavnemu oltarju, pred in po njem pa proti ljudstvu. Sklep so sprejele vse škofije, razen ene, in sicer največje in najpomembnejše, Ernakulam-Angamaly, v kateri tako verniki kot duhovniki trmasto vztrajajo pri obrnjenosti »versus populum« (proti ljudstvu) med celotnim obredom. 

Poskusi Vatikana, da bi uveljavil enotno liturgijo, so bili tam sprejeti radikalno odklonilno – z gladovnimi stavkami, uličnimi protesti, sežiganjem podob kardinalov, množičnimi pretepi in spopadi, celo v katedrali. Julija je papež Frančišek v Indijo imenoval in v Indijo poslal papeškega delegata, slovaškega grkokatoliškega nadškofa Cirila Vasila, vendar kljub njegovemu trudu in grožnjam s kanoničnimi sankcijami, celo izobčenjem, pomiritve strasti ni na vidiku.

KOMENTAR: Jan Dominik Bogataj
Tragika needinosti in liturgična angažiranost

Kljub vsej tragiki needinosti, ki jo omenjeni spori manifestirajo, gre v tej situaciji vsekakor pozdraviti najprej zavzetost in angažirano držo tako duhovnikov kot laikov za vprašanja bogoslužja. Na zahodu se je zavedanje, da je človek v temelju homo liturgicus, žal prepogosto in prepoceni izgubilo. Tovrstni spori spominjajo na antične čase, ko so se ljudje tudi na tržnici prepirali o najbistvenejših teoloških vprašanjih.

Pozdraviti gre tudi držo sirsko-malabarske sinode in predvsem svetega očeta Frančiška, ki je škofe podprl v njihovi zvestobi izročilu. Bogoslužna drža v smeri vzhoda – pa najsi bo ta zgolj liturgičen – je namreč značilna za vse krščanske obrede vse od antike dalje. Pozivi pokojnega papeža Benedikta XVI. ali kardinala R. Saraha k vnovičnem sprejetju obhajanja ad orientem tudi v zahodnem, latinskem novem obredu, žal niso doživeli veliko posluha. A vendar so si cerkveni očetje o tem edini, sv. Janez Damaščan denimo piše takole: »Ni brez razloga ali po naključju, da častimo proti vzhodu. Ker je torej Bog duhovna luč in ker je Kristus v Svetem pismu imenovan Sonce pravičnosti in Danica, je vzhod smer, ki jo je treba določiti za njegovo čaščenje. Vse dobro je namreč treba pripisati Njemu, iz katerega izhaja vsako dobro. /…/ Tako torej častimo Boga, iščoč in prizadevajoč si za svojo staro domovino. Poleg tega sta bila Mojzesov šotor s svojo zaveso in prestolom milosti obrnjena proti vzhodu.

Tudi Judovo pleme je kot najdragocenejše postavilo svoj tabor na vzhodu. Tudi v znamenitem Salomonovem templju so bila Gospodova vrata postavljena proti vzhodu. Poleg tega je imel Kristus, ko je visel na križu, obraz obrnjen proti zahodu, in tako ga častimo, ko si prizadevamo zanj.« Enotna usmerjenost celotnega zbranega ljudstva pri bogoslužju v smeri vzhoda torej simbolično nakazuje eshatološko pričakovanje, »saj bo Gospod prišel na način, na katerega so ga videli, ko je šel proti nebu«, zatrdi Damaščan. Nenazadnje je to napovedal Kristus sam: »Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega.« (Mt 24,27)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike