Liturgične vojne med katoličani v sirsko-malabarski cerkvi v Indiji. Obstaja rešitev?

Če se zdi, da trenutne napetosti glede obhajanja liturgije močno delijo vernike Katoliške cerkve na Zahodu, pa imajo glede podobnih vprašanj še neprimerljivo večje težave katoličani v Indiji, kjer liturgične vojne najpomembnejšo škofijo Sirsko-malabarske katoliške cerkve potiskajo na rob razkola. Da bi dosegli svoje, se verniki upirajo Vatikanu, gladovno stavkajo, sežigajo škofova pisma in med seboj celo fizično obračunavajo. V komentarju preberite pogled strokovnjaka – frančiškana in patrologa Jana Dominika Bogataja.
Sirsko-malabarska cerkev – »sirska«, ker uporablja starodaven sirski obred liturgije, in »malabarska«, ker domuje na Malabarski obali v Indiji – je za Ukrajinsko grkokatoliško cerkvijo druga največja izmed 23 vzhodnih katoliških cerkva v polnem občestvu s papežem. V skladu z izročilom naj bi ji temelje postavil apostol Tomaž, ko je Indiji v 1. stoletju prvi prinesel krščanstvo. Šteje čez 4 milijone pripadnikov, 9.000 duhovnikov in 64 škofov, poleg Indije pa je razširjena tudi po Avstraliji, Kanadi, Združenem kraljestvu in ZDA.
Zgodovina Sirsko-malabarske cerkve
Njeno burno zgodovino zaznamujejo obdobja velikih razlik v statusu: od petega stoletja je bila ločena od Svetega sedeža, v 16. stoletju pa se vrnila v polno občestvo z njim; najprej kot del današnje Kaldejske katoliške cerkve, kasneje pod neposredno upravo latinske Cerkve, a miru tudi to ni prineslo. Po dolgoletnih sporih zaradi vprašanj oblasti, poskusov »latinizacije« itd. je danes od papeža prepoznana avtonomna vzhodnokatoliška skupnost.
Dolgo brado pa imajo v Sirsko-malabarski cerkvi tudi napetosti glede obreda svete maše oz. svete qurbane, kot ji rečejo v svojem jeziku. Tako kot druge potomke nekdanje Cerkve vzhoda od nekdaj uporablja Vzhodni sirski obred, ki izvira iz Mezopotamije. Nekaj vidnih razlik z nam domačim obredom vključuje zaveso pred prezbiterijem, ki služi podobnemu namenu kot ikonostas ali obhajilna miza, in specifične anafore (evharistične molitve), ki vključujejo aramejščino, Jezusov jezik. Uporabljajo tudi drugačen liturgični koledar.
Od 16. stoletja naprej je bilo precej poskusov, da bi obred Sirsko-malabarske cerkve latinizirali in priličili »zahodnemu«, dokler se ni tamkajšnje liturgično gibanje s podporo papežev v začetku 20. stoletja zavzelo za restavracijo; to je privedlo do liturgične reforme, ki je v obred vrnila več elementov vzhodnega izročila.
Liturgične razlike
A vse do danes se ne laikom ne klerikom ni uspelo poenotiti glede tega, kakšen naj bo obred, koliko se naj modernizira, koliko naj vključuje elemente vzhodnosirske tradicije in koliko tipično indijske ... Po Drugem vatikanskem koncilu so reforme prinesle korenite spremembe nam domačega latinskega obreda, za vzhodne pa so navodila iz dokumenta Orientalium Ecclesiarum predvidela vračanje k izvirom in za takšno prenovo se je zadnja desetletja trudila Kongregacija za vzhodne Cerkve skupaj s sirsko-malabarskimi škofi.
Trenutni spor pa se tiče predvsem obrnjenosti duhovnika med sveto mašo. Po koncilu je nemalo indijskih duhovnikov začelo po zgledu zahodnjakov in v nasprotju z izročilom sveto mašo darovati obrnjenih proti ljudstvu. V želji, da bi obred poenotili, je po dolgem času med škofi prišlo do konsenza oz. kompromisa: med evharističnim bogoslužjem (srednjim delom maše) naj bo mašnik obrnjen proti vzhodu oz. glavnemu oltarju, pred in po njem pa proti ljudstvu. Sklep so sprejele vse škofije, razen ene, in sicer največje in najpomembnejše, Ernakulam-Angamaly, v kateri tako verniki kot duhovniki trmasto vztrajajo pri obrnjenosti »versus populum« (proti ljudstvu) med celotnim obredom.
Poskusi Vatikana, da bi uveljavil enotno liturgijo, so bili tam sprejeti radikalno odklonilno – z gladovnimi stavkami, uličnimi protesti, sežiganjem podob kardinalov, množičnimi pretepi in spopadi, celo v katedrali. Julija je papež Frančišek v Indijo imenoval in v Indijo poslal papeškega delegata, slovaškega grkokatoliškega nadškofa Cirila Vasila, vendar kljub njegovemu trudu in grožnjam s kanoničnimi sankcijami, celo izobčenjem, pomiritve strasti ni na vidiku.
Izbrano za naročnike
Zadnje objave

Branje kot navada in razvada

O vinski trti, vinu in Slovencih, ki ga ne znamo po pameti piti

France Prešeren (6/12): »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale ...«

[Gledali smo]: Spokorjena ljubica

[Prejeli smo] Zadeva Trenta je vkopana v slepi ulici

Babičin zdrobov puding z jabolki
Ekskluzivno za naročnike

Branje kot navada in razvada

France Prešeren (6/12): »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale ...«
Prihajajoči dogodki
Odtisni svoj grb (počitniška ustvarjalnica za otroke)
Mladen Bogić: Porečanka (muzejsko predavanje)
Video objave
Izbor urednika

Trump ukinja ameriški denar tudi za slovenske nevladnike in leve politične aktiviste

Pozabljeni Slovenci - Benedikt Kuripečič

Kartagina mora biti porušena

5 komentarjev
baubau
Moj Bog... naš Bog, ki je vsemogočni vladar vsega stvarstva in vesoljstva, je obenem naš Oče in to je najpomembnejše, kar nam je prišel s svojim učlovečenjem oznanit Jezus Kristus-Njegov enako vsemogočni Sin, ki nas prihaja po Očetovi volji odrešit. Mi pa bi se v tem po naši tradiciji še Božičnem času pregovarjali, v kateri smeri se mu smemo prikloniti...Vedno se Ga dotikamo, vse je Njegovo, vse smeri in točke vsemirja vključno z vsako našo celico...ali res mislite, da se moremo v kateremkoli jeziku in smeri skriti pred Vsemogočnim Gospodom, ki nam hkrati tudi direktno zapoveduje dobesedno jesti Njegovo Presveto Telo, da bi tudi tako vstopil v sleherno celico naših človeških teles...da bi nas kočno popolnoma posvojil in da: pobožil. Da, vem, da je komaj verjetno, a to je bistvo Kristusovega Evangelija in krščanstva.
Realist
Zakaj gredo škofje proti volji ljudi in proti tisočletnemu izročilu?
Lepše in bolj mistično je, da je vsaj evharistični del proti vzhodu.
Jan Dominik Bigataj to zelo dobro obrazloži.
Ukinili smo greh, pekel in zveličanje. "Cerkev prihodnosti bo mistična ali pa je ne bo..."
Rokc5
Na dolgi rok, po trenutnih liberalnih ekscesih trenutnega pontifikata (in še kakšnega morebitnega nadaljevalnega) bo liturgično pokoncilsko zmedo nedvomno potrebno nasloviti.
Je pa res, da Slovenci na to ne dajo veliko in bi bili morebitni popravki na to temo čez recimo 10-20 let za marsikaterega slovenskega vernika šokantni. Tudi zato, ker smo bili do liturgičnih vprašanj pri nas zelo pišmeuhovski, češ da niso pomembna, da šteje "srce".
Igor Ferluga
Bože mili, a je res pametno in krscansko navdusevati nad takšnimi prizori, nad takšnimi izbruhi jeze in sovražnosti, ki prehajajo v divjanja in pretepanja samo zaradi nestrinjanja, ali naj bo mašnik obrnjen proti ljudstvu ali proti oltarju? Je takšna "drža in angaziranost", kakršna iz zgodovine izpričano lahko pelje v razkole in verske vojne in ki jo naš mladi učeni frančiškanski pater občuduje res upravičena z nečim, kar je sine qua non biti ali ne biti krščanske vere. Mislim se zdi ta verski spopad približno podobno smotrn in upravičen, kot če bi se kregali in pretepali znotraj lastnega občestva okoli tega, ali naj bodo lulčki fantkov obrezani ali ne ali naj zvonik cerkve raste iz cerkvenega poslopja ali pa naj bo ločen ipd.
Če pogledamo nekaj oltarjev najbolj znanih ljubljanskih cerkva: v stolnici in pri sv. Jakobu sta res obrnjena proti vzhodu, pri frančiškanih Marijino oznanjenje proti severu, pri sv.Trojici uršulinke proti zahodu, sv. Janez Krstnik Trnovo pa proti jugu. Kaj zdaj? So bogoslužja v cerkvah, ki niso orientirana proti Jeruzalemu kaj manj vredna? Jih podremo te cerkve?
Dajmo malo ločiti med bistvenim, manj bistvenim in nepomembnim. In ne se obžirati in vojskovati okoli oslovih senc. Tako krščanstvo ljudi pač ne bo privlačilo. Jezus je oznanjal mir. Pax et bonum.
Teodor
Tako je če nekdo hoče uveljaviti pravila od zgoraj, plebs pa ne popusti.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.