Lojze Peterle: Če bo Logar zmagal v 1. krogu, bo dobil podobno "kontro", kot sem jo takrat jaz (1. del)

Sredi predsedniške tekme in pred prihajajočo energetsko krizo smo se pogovarjali s predsednikom osamosvojitvene vlade, Lojzetom Peterletom, ki se je tudi kot kandidat pred petnajstimi leti potegoval za mesto predsednika republike.

Nekdanji evropski poslanec je danes predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve ter aktivni upokojenec, a še vedno lucidno ocenjuje dogajanje na slovenskem političnem prostoru. Z njim smo analizirali predsedniško tekmo, priprave vlade na krizo, v drugem delu, ki ga boste lahko prebrali jutri pa tudi družbene razmere, stanje v Evropski uniji in vrednote slovenske osamosvojitve.

Bili ste predsednik vlade, dolgoletni evropski poslanec, zdaj pa političnih funkcij nimate več, s čim se torej ukvarjate zdaj?

Zdaj sem v pokoju brez pokoja (smeh). To pomeni, da imam veliko dela, pa ne samo z vnuki. Nimam aktivnih političnih funkcij, sem pa predsednik  kluba SKD v Novi Sloveniji. Veliko se ukvarjam s prihodnostjo Evrope, še posebej z “zelenim  prehodom”. Sem in tja kaj svetujem, precej delam z mladimi ljudmi. Več delam izven Slovenije kot v Sloveniji. Na Zahodu so izkušeni  politiki iskani, zlasti v svetovalnih firmah,  pri nas je kultura drugačna in se ravna praviloma po konceptu “naših”.

No, eno funkcijo vendarle imam. Sem predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. To delo z veseljem opravljam, z zavestjo, da  odnos do osamosvojitve  ni v sorazmerju z njeno zgodovinsko težo. Osamosvojitev se relativizira, celo diskvalificira, mnogi mladi ne slišijo v šoli niti, da smo imeli in zmagali vojno za Slovenijo. Mislim, da bo osamosvojitev še prišla za nami.

Slovenija je sredi predsedniške kampanje. Pred petnajstimi leti ste bili sami aktivno vključeni v ta proces. Kako se spominjate tega časa, kakšna je bila vaša izkušnja bitke za mesto predsednika republike?

Za kandidaturo me je nagovoril podjetnik in pilotski kolega Ivo Boscarol. Menil je, da  imam za to potrebne izkušnje in lastnosti, ugled v tujini, posebej je izpostavljal moj odnos do gospodarstva. Mimogrede - direktorjev nisem  nikoli delil po politični barvi, ampak po uspešnosti.

Vedel sem, da bo zahtevno.  Po moji zmagi v prvem krogu je šlo na vse ali nič. Mobilizacija “druge strani” je bila izredna, do kapilarne ravni. Celo v moji rojstni vasi na Dolenjskem je hodila trojka prepričevat ljudi od hiše do hiše, da Lojze sicer ni tako slab fant, ampak da ne bi bilo dobro, če bi bil on predsednik. Nek vaščan mi je rekel, da take masaže ni doživel pri nobenih volitvah prej.

Je pa zanimivo, da leta 1990, ko so še živeli ljudje, ki so v svojem življenju dejansko videli fašiste, je bilo manj etiketiranja s fašisti in podobnimi oznakami, kot ga je danes.

Strah pred spremembo v desno je na komunistični strani deloval podobno kot v tekmi Kučan:Pučnik. Pučnika je teplo disidentstvo, mene krščanstvo. Skoraj pol stoletja smo poslušali, ne samo v šoli, ideološko diskvalificiranje vere, Cerkve. Ena simbolna grožnja se je Partiji (ta izraz je še vedno na mestu) zgodila z zmago SKD na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 (najbolj  diskreditirani so dali največ glasov slovenski pomladi) in predsednikom vlade - kristjanom. Ne čudi me, da so nas slabšalno poimenovali za “krščanarje”, zelo všeč jim je bila etiketa “klerikalci”. Da je SKD prevzel vlado, je motilo tudi del levega dela Demosa, zlasti v Bučarjevi/Ruplovi SDZ.

Je pa zanimivo, da leta 1990, ko so še živeli ljudje, ki so v svojem življenju dejansko videli fašiste, je bilo manj etiketiranja s fašisti in podobnimi oznakami, kot ga je danes. Danes pa praktično zmerjajo vse, ki jim ne pašejo, s fašisti.

Če z današnjim znanjem in izkušnjami gledate tisto kampanjo za predsednika, kje vidite glavne vzroke, morda glavne napake, da v drugem krogu niste uspeli premagati Danila Türka?

Eni pravijo, da sem prezgodaj začel, drugi, da ni bila dobra izbira vodja volilnega štaba, tretji, da sem v finalu preveč napadal Türka zaradi odnosa do osamosvojitve, četrti, da sem naivno zaupal podpornim partnerjem.  Seveda smo delali napake, o ekipi pa lahko rečem samo, da je delala predano.

Glavni problem niso bile napake, ampak prednost, ki jo je protikandidatu zagotavljal podporni ideološko-medijski-finančni kompleks z vsemi substrukturami stare Partije, ki je deloval na vseh ravneh po vsej Sloveniji.

To pomeni, da se ne bojuješ samo s tekmeci, ampak tudi s psiho-socialnimi in političnimi posledicami nekega časa, ki je drugačnost, posebej vernost pač diskvalificiral. Pri nas smo ena redkih dežel, kjer se nekateri ljudje še zasmejijo, če slišijo besedo krščansko in v kateri še nismo imeli predsednika, ki ne bi bil prej član tudi zveze komunistov.

Pri nas smo ena redkih dežel, kjer se nekateri ljudje še zasmejijo, če slišijo besedo krščansko in ki še nismo imeli predsednika, ki ne bi bil prej član tudi zveze komunistov.

Letošnja kampanja je po svoje podobna tisti pred petnajstimi leti. Prav tako imamo sedem kandidatov, aktualni predsednik pa se za mesto ne poteguje več. Kje še vidite podobnosti in kje vidite razlike?

Obakrat imamo v tekmi ljudi iz politike in tudi izven politike. Takrat je denimo kandidiral tudi šef gostilne Lectar v Radovljici, dober orgličar (še vedno rada skupaj kaj zaigrava). Vseh se niti ne spomnim, zagotovo pa lahko rečem, da je bil Danilo Türk človek sistema, izbranec.

Takrat se je pojavilo geslo, da mora biti predsednik diplomat, človek z mednarodnimi izkušnjami – te imam seveda tudi sam, ampak iz njega so delali diplomata in svetovljana, jaz sem bil pa Lojze iz Čužnje vasi, “ki bo ukinil pokojnine.”

Zdaj imamo precej močne politične profile. V mislih imam predvsem Kralja, Logarja in Brgleza. Gospe Musarjeve ne bi ravno štel v ta krog, čeprav ima izkušnjo javnega prostora in je že zasedala pomembne funkcije. Posebna kategorija je Kordiš, ki pač nabira točke za Levico in ga tudi ne bi štel v prvi krog.

Kakšen mora po vašem mnenju biti predsednik republike in kdo od aktualnih kandidatov to najbolje pooseblja?

Predvsem mora biti človek močne moralne integritete, ki bo spoštoval ustavna načela, vrednote osamosvojitve in vrednote na katerih temelji Evropska zveza. Moral bi spoštovati dostojanstvo vseh, na tej podlagi povezovati ljudi v smeri skupnega dobrega. Od predsednika pričakujem jasno besedo, ideološko in strankarsko nepristransko obnašanje, ki bi krepilo našo medsebojnost in ne polarizacije.

Vsi kandidati seveda pravijo, da želijo biti na strani naroda, da bi povezovali in se izrekajo proti polarizaciji ter za medsebojno spoštovanje in sodelovanje.

Pri Logarju deluje močneje zunanjepolitična linija, pri Cigler- Kralju izstopa socialna občutljivost, pri Brglezu pa je močna profesorska, poznavalska nota. Bil je tudi predsednik Državnega zbora. Vsi trije so okusili odgovornost na visokih položajih in to se pri njihovi govorici tudi pozna.

Zanimivo pa bo videti, koliko bodo prinesli razni všečki. Logar se denimo, za razliko od svoje stranke, ni pridružil odporu proti spremembam Družinskega zakonika. Cigler Kralj je edini od kandidatov, ki je glede tega glasoval proti. Vprašanje je, kaj bodo nagradili volilke in volilci: linijo ali širino.

Po svoje razumem pozicijo Nove Slovenije, ki opozarja, da je Logar šel v levo, promovira pa demokrščanski profil Janeza Ciglerja Kralja in njegovo jasno identiteto. Strategije so pač različne.

Naj se ob tem spomnim na nedavno preminulo angleško kraljico Elizabeto II., ki je držala svojo moralno integriteto, ne glede na težave v lastni družini, Johnsonove probleme z verodostojnostjo, na Brexit in vse ostalo. Njena identiteta, tudi krščanska, je bila vselej jasna.

Po svoje razumem pozicijo Nove Slovenije, ki opozarja, da je Logar šel v levo, promovira pa demokrščanski profil Janeza Ciglerja Kralja in njegovo jasno identiteto. Strategije so pač različne.

Pri nas žal nekatere identitete, ki niso »certificirane« s strani nekakšnega neformalnega CK, ne najdem boljšega izraza zanj, dobijo etikete, ki jih nemudoma poberejo mainstream mediji. In potem že pred volitvami razumeš, kdo naj bi bil izvoljen. Tako  je bilo na začetku z gospo Musarjevo, pa še prej z Robertom Golobom, ki je bil prvi, še preden je sploh ustanovil gibanje. Ko se je poslovila kandidatka Kosova in je vstopil  Brglez, pa se je kazalec začel nagibati k njemu. Vsekakor bi raje videl, da bi bil predsednik/predsednica izvoljen/a, ne pa določen/a.

Od dosedanjih predsednikov je bil zame najbližje  idealu “predsednika za vse” Borut Pahor. Četudi je bil izzivan, se ni pridruževal polarizaciji, zmerjal z etiketami, z veliko občutljivostjo se je lotil vprašanj, ki nas delijo in bil pozoren do narodne bolečine. V deželi, kjer smo odkrili okrog 700 množičnih grobišč je ta občutljivost zelo pomembna.

Pahor je marsikaj poskusil na področju sprave in deloma tudi uspel. V bistvu ga pa »njegova« leva stran glede tega ni podprla. Tako to breme še vedno ostaja na ramenih  nacije. Njegova rešitev bi sprostila  našo medsebojnost, katere kakovost bistvena za našo skupno prihodnost. To je posebej pomembno zdaj, ko nas pesti demografska zima, pretirana polarizacija, pomanjkanje spoštovanja različnosti, ves svet pa se boji, da se kakšen prst nedaleč od nas ne dotakne kakšnega atomskega gumba.

Pa je Anže Logar, ki mu ankete trenutno kažejo celo na zmago v prvem krogu, lahko tisti kandidat, ki bi premagal ta »urok«, ki je kandidatom pomladne opcije do zdaj preprečeval zmago v drugem krogu?

Ankete 1990 Slovenskih krščanskih demokratov sploh niso zaznavale, pa smo zmagali. Vsaj od takrat ankete jemljem z veliko rezervo. Mogoče je to samo sredstvo za mobilizacijo levice in uspavanje desnice. Logar je vsekakor močan kandidat in ni nepopisan list. Če bo premagal  “urok” mu bom čestital. Vprašanje je, kaj vse na koncu delovalo. Ne igrajo samo profili, osebne kvalitete, izkušnje in izjave.

Ta tekma se dogaja v ringu, v katerem preganjajo »janšizem«, se dogaja najbolj temeljita čistka po drugi svetovni vojni, se izmišlja fašiste in postfašiste, je vse več strahu pred zimo ... in vse več glasov, da ne more imeti ista politična linija vseh glavnih funkcij v državi. Bo treba res dobro premisliti na koga in na kaj bomo stavili. Pomladna stran ponuja na izbiro dva profilirana kandidata. Bomo videli, ali bo Logarju duh po Janši dodajal ali jemal, ali bo Janezu Cigler-Kralju nepolarizarojoči, sredinski in izrazito socialni profil na demokrščanski podlagi pomagal k statusu prave alternative.

Oba omenjena kandidata pa se bosta soočila s kontro sistema, o katerem sem govoril prej. S tega vidika bi bila zmaga v prvem krogu boljša. Ko smo samo ena proti, ima druga stran še vedno precej pridelane sistemske oziroma strukturne prednosti.

Kako naj se nek kandidat, kot je Anže Logar ali pa Janez Cigler Kralj, sooči s tem pritiskom oz. »kontro«?

Mislim, da se oba dobro zavedata, v kakšnem ribniku plavata. Zavedata se tudi novih možnosti komuniciranja z ljudmi. Mediji so ključni, vendar se ne bo dalo zmagati samo z mediji. Osebna integriteta, jasen profil in jasne vizije, močno podporno okolje so “conditio sine qua non” (Nepogrešljiv, bistven pogoj). Toče z druge strani bo še precej.

Imate kakšen nasvet, kako se obraniti pred »točo«?

S prešerno samozavestjo, z idejami za Slovenijo, s komunalnimi ekipami, ki bodo odstranjevale etikete in vsiljene okvire/frame.

Bili ste predsednik prve demokratične slovenske vlade po drugi svetovni vojni. V pripravah na osamosvojitev je bilo jasno, da nas čaka kriza, če ne celo vojna. Kako ste se kot vlada v Demosu pripravljali na krizo?

Zavedali smo se, da gre za težko krizo in hkrati za zgodovinsko priliko, da uresničimo projekt samostojne in demokratične slovenske države. Temu primerno smo tudi ravnali. Delali smo v smeri skupnih ciljev, iskali sodelavce tudi v opoziciji. Z njo smo se dogovorili, kako gremo na plebiscit. Stopili smo skupaj. Danes si upam trditi, da sem nekoč vodil vlado narodne enotnosti.

Ko avtorji primerjajo uspešnost vlad, moje običajno niti ne vključijo v primerjave (saj je po rezultatih v marsičem res neprimerljiva). Ko sem prevzemal vlado, je gospodarstvo doživljalo negativeno rast z  -8 %. Imeli smo okrog 400 podjetij tik pred stečajem, tretjina zaposlenih je bila umetno zaposlenih in na jugu Jugoslavije so bila slovenska podjetja deležna blokade.

Ko sem iskal ministre sem iskal osebo, ki si bo upala zagaziti v to situacijo, ki pozna razmere in bo imela pogum za spremembe. Najboljša kandidatka se mi je zdela Jožica Puhar, ki je pripadala opozicijski stranki. Te izbire nisem nikoli obžaloval. Imel sem celo človeka iz Kučanovega kabineta, ki je bil zelo dober minister. Minister je bil tudi sin ene vodilnih komunistk Vide Tomšič. Njegove ideje o energetiki veljajo še danes.

To razlagam v dokaz, da je mogoče zelo različne ljudi povezati v skupni cilj in projekt. Tako različni smo podpisali isti državotvorni program in vlada je bila tedaj najbolj enoten organ oblasti. Zavezali smo se cilju, ga večkrat potrjevali in ga tudi na koncu dosegli. Večkrat me sprašujejo, če me je bilo strah, ker je bila kriza, pa bili smo na spisku za druge svet in tako naprej. Uspeli smo, ker smo se pripravili in se zavezali, da gremo do konca. Takrat je bilo najpomembnejše, kaj je prvo, ne kdo je prvi.

Direktorji podjetij so si izmenjavali kljuko mojega kabineta in vsi so prosili za pomoč. Nekatera podjetja so imela 90 % trga na jugu. In ta podjetja so morala naenkrat sprejeti zahodne poslovne prakse in standarde in nekatera so postala uspešnejša kot so bila prej. Zelo sem vesel, da je bilo slovensko gospodarstvo tega sposobno.

Mi pa smo se trudili gospodarstvu zagotoviti čim boljše pogoje za delo, posebej smo podprli mala in srednja podjetja ter gradbeni sektor. In že po dveh letih se je krivulja gospodarske rasti obrnila navzgor in pri tem vztrajala še dvanajst let. Mi smo s pravo politiko dali ta zagon in dokazali, da je to mogoče. Žal pa so se z razpustom Demosa stvari začele premikati v drugo smer.

Žal večkrat rečem, da smo se osamosvojili, osvobodili pa še ne. Demokratična tranzicija še ni zaključena. In predsednik republike lahko pri tem veliko pomaga.

Tudi danes smo v situaciji, ko je precej jasno, da nas čaka kriza. Kaj bi svetovali premierju Robertu Golobu oz. kako bi ravnali, če bi bili sami danes v vlogi premierja?

Ne bi šel samo na moč, ampak na povezovalne koncepte, na tisto, kar krepi sožitje in je perspektivno za prihodnost. Sledil bi istim izhodiščem kot takrat. Trudil bi se povezati ustvarjalne sile za nove skupne cilje. V krizi je nevarno biti razdeljen. Na prvo mesto je treba postaviti interes cele skupnosti. Najprej je treba odgovoriti na vprašanje “kaj”, potem pa “kdo”.da  Mi smo takrat samo delno upoštevali kvote/odstotke moči po strankah. Moje glavno vprašanje pri izbiri ministrov je bilo, ali bo zmogel. Pučniku sem ponudil vodenje vlade, ker sem menil, da zaradi demokratične izkušnje v tujini, bolje ve, kaj je treba narediti.

Takrat smo menjali državo in politični režim, pa je bilo več spoštovanja in dialoga, kot ga je danes. Za nekaj časa smo bili vsi “naši”. Seveda je šlo tudi takrat za moč, vendar smo pokazali tudi kulturo. Politika mora biti izraz kulture.

Danes je v Sloveniji šibek smisel za skupno, namesto tega pa se igramo, kdo bo koga. Tršo varianto tega gledamo v Ukrajini.

Ni problem, da je Golob zmagal s takšno večino, s kakršno je. Vprašanje je, kam bo usmerjal energijo. Če bo antijanšizem ostal glavni element igre moči, potem bo spopad vse trši. V času osamosvajanja smo več ljudi pridobili  za projekt, kot smo jih zamenjali.

Danes je v Sloveniji šibek smisel za skupno, namesto tega pa se igramo, kdo bo koga. Tršo  varianto tega gledamo v Ukrajini.

Nekaj ljudi me je nagovarjalo, naj ponovno kandidiram za predsednika države. Vprašal sem jih, zakaj. Ker znate povezovati, so odgovarjali. »Koga pa zanima pri nas povezovanje?  Imam  vtis, da bi se pri raje stepli, kot spoštljivo povezali. Za to smer zaenkrat ne vidim večine,« je bil moj odgovor.