»Luke Dončići« slovenske politike

Tino Mamić

Selekcija je izbor. Izbor najboljšega. Tako je ta svet urejen od Adama in Eve naprej. Zato je v krogu življenja lev postavljen višje od polža in zato je gospodar planeta človek. V starih časih, preden je izbruhnila svoboda, smo temu rekli krona stvarstva. 

Seveda so vedno tudi izjeme. A izjeme vedno potrjujejo pravilo. Težava je, ko pride preveč izjem in postanejo izjeme pravilo. To se je zgodilo v zadnjih dveh desetletjih v slovenski levi politiki. Leva politična elita je danes polna nerazgledanih in neizobraženih politikov, ki nimajo niti osnovnega političnega talenta. V vladi je najbolj razumen in sposoben politik Matjaž Han, ki ima samo triletno trgovsko šolo. Kaj podobnega bi težko našli v katerikoli vladi na svetu. Ima pa Han smisel za politiko in dolgoletne izkušnje.

Če je elita pokvarjena, niso pokvarjeni tudi navadni ljudje.

Negativna selekcija

Foto: Shutterstock

Da je vsaka slovenska leva vlada intelektualno slabša od prejšnje, je kriva negativna selekcija. To je v državi uveljavil Milan Kučan z novimi obrazi, ki niso »umazani«. Začelo se je s tremi »novimi« strankami, ki so izšle iz Zveze komunistov (1990) in z »neobremenjenim« Janezom Drnovškom (1992). A v nekaj letih je kadra zmanjkalo in je ostala samo še všečna zunanja podoba. Prišla sta »lepa in mlada« Borut Pahor in Katarina Kresal (2008), ki sta povsem prepustila državo in vlado, če citiramo Pahorja, stricem iz ozadja. Za njima tudi videz ni bil več pomemben, ostala je samo še novost. Za uspeh Jankovića, Bratuškove, Cerarja, Šarca in Goloba je bilo dovolj samo še dvoje: da so bili različni od predhodnika in da so bili proti Janši. Mediji sploh niso problematizirali, da so bili od prvega do zadnjega popolni zelenci v politiki, ampak so jih vse opisovali kot čudežne dečke, politične Luke Dončiće. Ali novinarji tudi svoj avto peljejo k mehaniku, ki nima nobene izkušnje?

Svoje je dodala Kučanova zlohotna beseda strankokracija, ki je v svojem bistvu nedemokratična in protiustavna, in so jo za njim začeli ponavljati vsi. Posledično so se nahujskani ljudje začeli še bolj zmrdovati nad politiko. Plače politikov so postale mizerne, bistveno nižje od direktorskih plač. S tem so še dodatno zmanjšali krog ljudi, ki so pripravljeni vstopiti v politiko. Pošteni ne bodo delali pod ceno, pokvarjencem pa je za plačo vseeno, če si z nakupom ene stavbe lahko politiki razdelijo več milijonov provizije.  

Samozavest

Ljubosumje v narodu, ki je pregovorno znano, se je v času rdeče negativne selekcije zadnja desetletja razbohotilo. Že velikokrat sem omenil, kaj o tem govorijo psihologi, psihoterapevti in sociologi: ljubosumje na soseda je znak slabe samopodobe. Nizke samozavesti. Pomanjkanja ljubezni do samega sebe. Nacija lahko to bolezen ozdravi samo tako, da se začne zavedati svoje lastne vrednosti. S poudarjanjem dobrega v svoji zgodovini. Mi imamo odlično izhodišče: vsenarodno zmagovito vojno nad eno od največjih armad Evrope, ki nam je z minimalnimi žrtvami priborila neodvisnost. Redke nacije imajo v svoji zgodovini tako velik dogodek, na katerega so lahko upravičeno ponosne. 

Iz tega razmišljanja je nastal tudi tednik Domovina. Vzgib je bila moja kolumna z velikim odmevom, na podlagi katerega sem prišel do ideje o rojstvu nove revije. Februarja 2021 sem opisal, kako so tujci od Napoleona do Tita videli Slovence: kot izjemno nravne, čiste in poštene. Taki opisi so se z letom 1945 prenehali.  

Danes imamo o sebi povsem drugačno mnenje. Da smo nevoščljivci, majhni, nesposobni. A to ni res. Seveda nismo več tako pošteni in nravni kot leta 1941. Še vedno pa je treba poudariti, da z ljudmi v resnici ni nič narobe. Če je elita pokvarjena, niso pokvarjeni tudi navadni ljudje. Če vladajoča leva vlada v žepe pospravlja milijone, če manipulira s svojo izobrazbo in če brezsramno laže, ko gre za predvolilne obljube, Slovenci nismo nič krivi. Posebej ne tisti, ki na volitvah ne sledimo medijski propagandi. Sam Slovence vidim kot marljive, prizadevne, uspešne in poštene. Prav je, da smo na to ponosni. 

Politična smetana se menjuje, narod pa ostane.

Domovina 137 v digitalni obliki

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kdo si upa in kdo ne
Kaos in naivnost