Maduro in njegova jata

Venezuela je bila nekoč peto najmočnejše gospodarstvo Latinske Amerike, nato pa se je po Chavezovem prevzemu oblasti, strmoglavljenju cen nafte, ključni izvozni surovini, predvsem pa kronični in vseprisotni korupciji ter katastrofalnemu vladnem upravljanju z nacionalnimi bogastvi gospodarski sistem sesul v prah, ljudstvo je obubožalo, se znašlo na robu preživetja, s kroničnim pomanjkanjem osnovnih življenjskih potrebščin in nedelovanjem življenjsko potrebnih podsistemov ob hkratnem vzniku državnega terorja. Na kratko, Venezuela je postala socialistična. A ne samo to. Nesrečna država se je, hote ali ne, svetu ponudila kot naravni eksperiment uspešnosti in učinkovitosti zmage leve, socialistične ideologije. Iz nekoč uspešne in bogate države, ki je svojim državljanom zagotavljala blaginjo, varnost in svobodo, se je sprevrgla v živo nasprotje tega: v obubožano diktaturo, iz katere je pobegnilo že osem milijonov državljanov.

Eksperiment, ki se ni obnesel

V zgodovini smo že bili priča takemu eksperimentu. Po koncu druge svetovne vojne je bila Nemčija razdeljena na dva dela - na zahodni in vzhodni del. Prvemu je bil namenjen tržni model gospodarstva, večstrankarski sistem upravljanja z državo, koncept ustavne demokracije, ki je temeljil na svobodnem posamezniku in človekovem dostojanstvu, zagotovljenem v prvem členu Temeljnega zakona (s strani zahodnih zaveznikov »vsiljene« ustave) ter robustnem Zveznem ustavnem sodišču kot garantu človekovih pravic in ustavnosti. Vzhodni del je bil kontrapunkt Zahoda: državno-plansko gospodarstvo in enopartijski model upravljanja z državo s tajno politično policijo (Stasi) kot garantom partijske diktature. Boljšega dokaza o uspešnosti enega in drugega modela državne ureditve svet še ni videl in si ga tudi ni mogoče zamisliti. Na zahodu je vladala demokracija, gospodarski razcvet, blaginja in svoboda posameznika. Na vzhodu pa revščina, pomanjkanje in partijski teror. Žrtve tega eksperimenta, ki se je po nekaj desetletjih končal s padcem Berlinskega zidu, so bili seveda milijoni Nemcev na vzhodni strani železne zavese.

Na zahodu je vladala demokracija, gospodarski razcvet, blaginja in svoboda posameznika. Na vzhodu pa revščina, pomanjkanje in partijski teror (Nemčija).

Volitve, ki to niso

Nedavne predsedniške volitve v Venezueli so izpostavile še eno skupno značilnost socialističnih držav: odsotnost volitev. Volitev v socialističnih državah namreč ni, če pa so, potem so bodisi farsa, ali pa so ponarejene. V Venezueli so bile ponarejene. Socializem kot prisilna družbeno-politična ureditev države, ki eksperimentira s socialnim inženiringom namreč lahko temelji le na laži. To demonstrira že z uradnim imenom, ki pred izvirno ime dodaja pridevnik »ljudska« ali »demokratična«.

Oblast, ki ne temelji na svobodnih, splošnih, neposrednih in poštenih volitvah je lahko samo negacija demokracije in ljudskosti. To velja tudi za Venezuelo, kjer je volilno zmago nedavno slavil diktator Maduro, čeprav je povprečno razumnemu in informiranemu opazovalcu jasno, da je volilni rezultat prirejen. Vanj dvomijo celo levi politični voditelji, kot je npr. čilski predsednik Gabriel Boric, ki je na X že takoj po objavi rezultatov zapisal, da Čile ne bo priznal nobenih nepreverljivih volilnih rezultatov. Podoben je bil odziv perujskega zunanjega ministra, države, z levim predsednikom, in celo brazilski predsednik Lula da Silva, je svojega venezuelskega prijatelja pozval, naj objavi volilne sezname in seštevke, ki bi ovrgli obtožbe o goljufiji.

Volitev v socialističnih državah namreč ni, če pa so, potem so bodisi farsa, ali pa so ponarejene. V Venezueli so bile ponarejene.

Čestitali so diktatorji

A bolj kot to je zanimivo, katere države in kateri državniki so venezuelskemu diktatorju Maduru poslali čestitke. Te so prišle s strani ptičev, ki letajo v isti jati – jati avtoritarnosti, diktature in zanikanja temeljnih človekovih pravic. Njegovo volilno »zmago« so s čestitkami pozdravili Putin, Lukašenko, bolivijski predsednik, honduraški predsednik, pa seveda mlajši brat pokojnega Fidela Castra, prav tako kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve in Iran. predstavnik za tisk iranskega ministrstva za zunanje Nasser Kanaani zadeve je takole polaskal zmagovalcu ponarejenih volitev: »Čestitamo ljudstvu in vodstvu vaše države za uspešno izvedbo predsedniških volitev, prav tako čestitamo izvoljenemu predsedniku venezuelskega ljudstva«. Kanaani je ob tem še navrgel, da so bile volitve izpeljane navkljub krutim in nepravičnim grožnjam ter sankcijam, pri tem pa posebej poudaril močno povezanost Irana s to socialistično latinskoameriško diktaturo. Res je, Venezuela je spletla trdne vezi z Islamsko republiko Iran že v poznih 90' v času Madurovega predhodnika Huga Cháveza.

Ne gre za socializem

Kaj torej povezuje agregat vseh, ki so se priklonili Madurovemu volilnemu nategu? Zagotovo ne ideološka podstat njegovega režima. Da je ta socialistična, smo izvedeli tako rekoč iz prve roke, iz ust domačih izvedencev za »demokratični« socializem in oboževalcev Madurove diktature, ki so si to demokratično čudo v živo ogledali. Dva poslanca sedaj vladne stranke Levica sta imela čast biti posebna gosta Madurovega režima. Da je Iran, ki je stkal močne vezi z Madurovim režimom, vse prej kot socialističen, bo zagotovo vedela povedati slovenska zunanja ministrica, samooklicana predstavnica »feministične« zunanje politike, ki je javno izrazila žalovanje za iranskim predsednikom, znanem kot teheranski klavec, katerega množične žrtve so bile prav ženske – samo zato, ker so pač ženske. Vsi vemo, da je osvobojena ženska ena od ikon socialistične politike in, kar tudi ni treba posebej razlagati, »feministične« zunanje politike. Dalje, tudi Putinov režim ima malo opraviti s socializmom, enako kot Lukašenkov. Če ne verjamete, vprašajte njune politično vplivne prijatelje in odlikovance, tranzicijske privatizerje, pripadnike novodobne slovenske kvazi elite, ki častijo in poveličujejo oba diktatorja. Ali pa, ozrite se samo na njun odnos do pripadnikov LGBT+ skupnosti, katerih pravice, da ne rečem privilegiji so visoko med prioritetami sodobne levice. Tudi Kitajska je ljudska in komunistična le še nominalno, v imenu, sicer pa turbo kapitalistična diktatura. Še najbližja idejam marksizma je Kuba, a je samo ena v spektru Madurovih prijateljev in somišljenikov.

Avtokratsko vladanje, prelito z ideološko glazuro

Komunistična ideologija zato zagotovo ni tisto, kar je skupni imenovalec Madura, Putina, Lukašenka ter drugih diktatorjev tega sveta. Tisto, kar to druščino povezuje je način vladanja, njihov odnos do človekovih pravic, do človeka kot izhodiščne in hkrati končne vrednote. Gre za avtokratske oblike vladavine, ki so prekrite z različnimi lažnimi ideološkimi glazurami, lahko rečemo fetiši. Naj bo to fundamentalna religija, populizem, sanje izgubljenega imperija, lažne obljube o veličini in večvrednosti nacije, socialistična utopija. Pod ideološko lažjo, kar fetiš seveda je, brbota prava substanca. In ta substanca je kruta, neizprosna sla po oblasti, moči in obvladovanju vseh in vsakogar. To je skupno bistvo in gibalo vseh nedemokratičnih in avtoritarnih režimov. In to je tudi sporočilo držav, ki so Maduru čestitale za volilno prevaro. Tako se dela, tako se vlada, to je osrčje vseh vsiljenih, zapovedanih ideologij: od islamskega fundamentalizma do »demokratičnega« socializma. Vse ostalo je fetiš, ideološka laž.

Tisto, kar to druščino povezuje je način vladanja, njihov odnos do človekovih pravic, do človeka kot izhodiščne in hkrati končne vrednote. Gre za avtokratske oblike vladavine, ki so prekrite z različnimi lažnimi ideološkimi glazurami,