Maduro in njegova jata
Venezuela je bila nekoč peto najmočnejše gospodarstvo Latinske Amerike, nato pa se je po Chavezovem prevzemu oblasti, strmoglavljenju cen nafte, ključni izvozni surovini, predvsem pa kronični in vseprisotni korupciji ter katastrofalnemu vladnem upravljanju z nacionalnimi bogastvi gospodarski sistem sesul v prah, ljudstvo je obubožalo, se znašlo na robu preživetja, s kroničnim pomanjkanjem osnovnih življenjskih potrebščin in nedelovanjem življenjsko potrebnih podsistemov ob hkratnem vzniku državnega terorja. Na kratko, Venezuela je postala socialistična. A ne samo to. Nesrečna država se je, hote ali ne, svetu ponudila kot naravni eksperiment uspešnosti in učinkovitosti zmage leve, socialistične ideologije. Iz nekoč uspešne in bogate države, ki je svojim državljanom zagotavljala blaginjo, varnost in svobodo, se je sprevrgla v živo nasprotje tega: v obubožano diktaturo, iz katere je pobegnilo že osem milijonov državljanov.
Eksperiment, ki se ni obnesel
V zgodovini smo že bili priča takemu eksperimentu. Po koncu druge svetovne vojne je bila Nemčija razdeljena na dva dela - na zahodni in vzhodni del. Prvemu je bil namenjen tržni model gospodarstva, večstrankarski sistem upravljanja z državo, koncept ustavne demokracije, ki je temeljil na svobodnem posamezniku in človekovem dostojanstvu, zagotovljenem v prvem členu Temeljnega zakona (s strani zahodnih zaveznikov »vsiljene« ustave) ter robustnem Zveznem ustavnem sodišču kot garantu človekovih pravic in ustavnosti. Vzhodni del je bil kontrapunkt Zahoda: državno-plansko gospodarstvo in enopartijski model upravljanja z državo s tajno politično policijo (Stasi) kot garantom partijske diktature. Boljšega dokaza o uspešnosti enega in drugega modela državne ureditve svet še ni videl in si ga tudi ni mogoče zamisliti. Na zahodu je vladala demokracija, gospodarski razcvet, blaginja in svoboda posameznika. Na vzhodu pa revščina, pomanjkanje in partijski teror. Žrtve tega eksperimenta, ki se je po nekaj desetletjih končal s padcem Berlinskega zidu, so bili seveda milijoni Nemcev na vzhodni strani železne zavese.
Na zahodu je vladala demokracija, gospodarski razcvet, blaginja in svoboda posameznika. Na vzhodu pa revščina, pomanjkanje in partijski teror (Nemčija).
Volitve, ki to niso
Nedavne predsedniške volitve v Venezueli so izpostavile še eno skupno značilnost socialističnih držav: odsotnost volitev. Volitev v socialističnih državah namreč ni, če pa so, potem so bodisi farsa, ali pa so ponarejene. V Venezueli so bile ponarejene. Socializem kot prisilna družbeno-politična ureditev države, ki eksperimentira s socialnim inženiringom namreč lahko temelji le na laži. To demonstrira že z uradnim imenom, ki pred izvirno ime dodaja pridevnik »ljudska« ali »demokratična«.
Oblast, ki ne temelji na svobodnih, splošnih, neposrednih in poštenih volitvah je lahko samo negacija demokracije in ljudskosti. To velja tudi za Venezuelo, kjer je volilno zmago nedavno slavil diktator Maduro, čeprav je povprečno razumnemu in informiranemu opazovalcu jasno, da je volilni rezultat prirejen. Vanj dvomijo celo levi politični voditelji, kot je npr. čilski predsednik Gabriel Boric, ki je na X že takoj po objavi rezultatov zapisal, da Čile ne bo priznal nobenih nepreverljivih volilnih rezultatov. Podoben je bil odziv perujskega zunanjega ministra, države, z levim predsednikom, in celo brazilski predsednik Lula da Silva, je svojega venezuelskega prijatelja pozval, naj objavi volilne sezname in seštevke, ki bi ovrgli obtožbe o goljufiji.
Volitev v socialističnih državah namreč ni, če pa so, potem so bodisi farsa, ali pa so ponarejene. V Venezueli so bile ponarejene.
Čestitali so diktatorji
A bolj kot to je zanimivo, katere države in kateri državniki so venezuelskemu diktatorju Maduru poslali čestitke. Te so prišle s strani ptičev, ki letajo v isti jati – jati avtoritarnosti, diktature in zanikanja temeljnih človekovih pravic. Njegovo volilno »zmago« so s čestitkami pozdravili Putin, Lukašenko, bolivijski predsednik, honduraški predsednik, pa seveda mlajši brat pokojnega Fidela Castra, prav tako kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve in Iran. predstavnik za tisk iranskega ministrstva za zunanje Nasser Kanaani zadeve je takole polaskal zmagovalcu ponarejenih volitev: »Čestitamo ljudstvu in vodstvu vaše države za uspešno izvedbo predsedniških volitev, prav tako čestitamo izvoljenemu predsedniku venezuelskega ljudstva«. Kanaani je ob tem še navrgel, da so bile volitve izpeljane navkljub krutim in nepravičnim grožnjam ter sankcijam, pri tem pa posebej poudaril močno povezanost Irana s to socialistično latinskoameriško diktaturo. Res je, Venezuela je spletla trdne vezi z Islamsko republiko Iran že v poznih 90' v času Madurovega predhodnika Huga Cháveza.
Ne gre za socializem
Kaj torej povezuje agregat vseh, ki so se priklonili Madurovemu volilnemu nategu? Zagotovo ne ideološka podstat njegovega režima. Da je ta socialistična, smo izvedeli tako rekoč iz prve roke, iz ust domačih izvedencev za »demokratični« socializem in oboževalcev Madurove diktature, ki so si to demokratično čudo v živo ogledali. Dva poslanca sedaj vladne stranke Levica sta imela čast biti posebna gosta Madurovega režima. Da je Iran, ki je stkal močne vezi z Madurovim režimom, vse prej kot socialističen, bo zagotovo vedela povedati slovenska zunanja ministrica, samooklicana predstavnica »feministične« zunanje politike, ki je javno izrazila žalovanje za iranskim predsednikom, znanem kot teheranski klavec, katerega množične žrtve so bile prav ženske – samo zato, ker so pač ženske. Vsi vemo, da je osvobojena ženska ena od ikon socialistične politike in, kar tudi ni treba posebej razlagati, »feministične« zunanje politike. Dalje, tudi Putinov režim ima malo opraviti s socializmom, enako kot Lukašenkov. Če ne verjamete, vprašajte njune politično vplivne prijatelje in odlikovance, tranzicijske privatizerje, pripadnike novodobne slovenske kvazi elite, ki častijo in poveličujejo oba diktatorja. Ali pa, ozrite se samo na njun odnos do pripadnikov LGBT+ skupnosti, katerih pravice, da ne rečem privilegiji so visoko med prioritetami sodobne levice. Tudi Kitajska je ljudska in komunistična le še nominalno, v imenu, sicer pa turbo kapitalistična diktatura. Še najbližja idejam marksizma je Kuba, a je samo ena v spektru Madurovih prijateljev in somišljenikov.
Avtokratsko vladanje, prelito z ideološko glazuro
Komunistična ideologija zato zagotovo ni tisto, kar je skupni imenovalec Madura, Putina, Lukašenka ter drugih diktatorjev tega sveta. Tisto, kar to druščino povezuje je način vladanja, njihov odnos do človekovih pravic, do človeka kot izhodiščne in hkrati končne vrednote. Gre za avtokratske oblike vladavine, ki so prekrite z različnimi lažnimi ideološkimi glazurami, lahko rečemo fetiši. Naj bo to fundamentalna religija, populizem, sanje izgubljenega imperija, lažne obljube o veličini in večvrednosti nacije, socialistična utopija. Pod ideološko lažjo, kar fetiš seveda je, brbota prava substanca. In ta substanca je kruta, neizprosna sla po oblasti, moči in obvladovanju vseh in vsakogar. To je skupno bistvo in gibalo vseh nedemokratičnih in avtoritarnih režimov. In to je tudi sporočilo držav, ki so Maduru čestitale za volilno prevaro. Tako se dela, tako se vlada, to je osrčje vseh vsiljenih, zapovedanih ideologij: od islamskega fundamentalizma do »demokratičnega« socializma. Vse ostalo je fetiš, ideološka laž.
Tisto, kar to druščino povezuje je način vladanja, njihov odnos do človekovih pravic, do človeka kot izhodiščne in hkrati končne vrednote. Gre za avtokratske oblike vladavine, ki so prekrite z različnimi lažnimi ideološkimi glazurami,
8 komentarjev
APMMB2
Venezuela je lep vzgled,kako se demokracija spremeni v diktaturo.
Poenaki poti gre Slovenije in samo vprašanje časa je, kdaj bo Slovejija dosegala Venezuello? Vprašanje pa je tudi, ali je že ni.
V Venezueli so 20 let korak za korakom odpravljali demokratične inštitucije in nadoeščali z diktaturi zvestimi inštitucijami, dokler siso prevzeli popolno oblast Maduro in njemu sveti priliznjenci.
Pa poglejmo Slovenijo.
Na volitvah so zmagali Golobovi jurišniki, ki jih podpirajo tudi komunisti in skrajna levica.
V parlamentu imajo skoraj ustavno večino. Vsi zakoni in ostala regulativa je izključno plod vladajoče politike.
Zamenajli so in depolitizirali so policijo. Skoraj v cloti obvladuejo sodstvo.
Ustavno sodišče ne ščiti ustave, temveč diktaturo, ki vlada Sloveniji. V celoti obvladujejo medije.
Obvladujejo tudi šolstvo.
Obvladujejo tudi volitve.
Zadnje volitve so bile ukradene, saj je nemogoče, da bi bila zmaga Svobode tolikšna.
Sedaj se bistveno Slovenija ne razlikuje od Venezuele.
V kolkor se na nsalednih volith ne bo nič bistveno sremenilo, bo Slovenije Venezuela v EU.
APMMB2
Venezuela je lep vzgled,kako se demokracija spremeni v diktaturo.
Poenaki poti gre Slovenije in samo vprašanje časa je, kdaj bo Slovejija dosegala Venezuello? Vprašanje pa je tudi, ali je že ni.
V Venezueli so 20 let korak za korakom odpravljali demokratične inštitucije in nadoeščali z diktaturi zvestimi inštitucijami, dokler siso prevzeli popolno oblast Maduro in njemu sveti priliznjenci.
Pa poglejmo Slovenijo.
Na volitvah so zmagali Golobovi jurišniki, ki jih podpirajo tudi komunisti in skrajna levica.
V parlamentu imajo skoraj ustavno večino. Vsi zakoni in ostala regulativa je izključno plod vladajoče politike.
Zamenajli so in depolitizirali so policijo. Skoraj v cloti obvladuejo sodstvo.
Ustavno sodišče ne ščiti ustave, temveč diktaturo, ki vlada Sloveniji. V celoti obvladujejo medije.
Obvladujejo tudi šolstvo.
Obvladujejo tudi volitve.
Zadnje volitve so bile ukradene, saj je nemogoče, da bi bila zmaga Svobode tolikšna.
Sedaj se bistveno Slovenija ne razlikuje od Venezuele.
V kolkor se na nsalednih volith ne bo nič bistveno sremenilo, bo Slovenije Venezuela v EU.
Andrej Muren
Še bolj drastičen primer kot nekdanji Vzhodna in Zahodna Nemčija sta Severna in Južna Koreja. Tudi Slovenija je pod socialistično golobjo vladavino začela pospešeno zaostajati za svojimi sosedi, celo tistimi, pred katerimi je še 30 let nazaj močno prednjačila.
Vse razlage, primerjave, celo lastne izkušnje so našemu folku bob ob steno. Nič ga ne premakne. Prav ima komentator Vidmar, ki pravi, da ženejo ljudi v komunizem neumnost, fovšija in lenoba. Vsaj pri prvih dveh smo Slovenci svetovni prvaki.
Igor Ferluga
Odličen komentar, vse do zadnje vejice drži kot pribito. Posebno čudaštvo so zame vendarle ljudje, ki se v relativno svobodnem in prosperitetnem svetu bolj ali manj odkrito postavljajo na stran režimov, kot sta Madurov in kubanski, tudi ob zadnji, ne prvi odkriti volilni prevari v Venezueli. V Sloveniji jih posebej ni malo. Presenečen pa sem bil, ko sem po volitvah tak promadurovski komentar prebral tudi v hrvaškem medijskem koncernu Jutarnji list- Slobodna Dalmacija. Kaj žene te ljudi, v zagovarjanje teh levih, kot pravi g. Zobec, fetišev, ko vsa dejstva neizmerne bede, kaosa in represije govorijo v drugi smeri? Edini "argument", ki ga lahko ti levi fanatiki izvedejo, so grde ZDA in njihove gospodarske sankcije. Kakšen šibek argument za vso to bedo in kaos in nasilje vseh vrst, ki ga Venezuelci pod Madurovo diktaturo leta in leta vsakodnevno trpijo na svoji koži. Nimam nič proti zmernim socialno usmerjenim levičarjem zahodnoevropskega ali skandinavskega tipa, kjer je vprašanje malo več ali malo manj davkov, malo več prostih rok svobodni pobudi ali malo več javne blaginje. Ampak radikalna levica je pa problem, proMadurovci so pa problem. Ker zanje realnost ni konkretno življenje ljudi, zanje so realnost ideološki konstrukti in fetiši in so jim pri presojah in delovanju edino vodilo, kjer so resnica in moralnost in clovekoljubje brez vsakih skrupul na vsakem koraku povožene, ko jim je tako po volji. Obžalujem in pomilujem obstoj takšne levice.
Anton Vidmar
Kaj žene ljudi,da si želijo komunizma...ja,tri bistvene stvari: Neumnost,vovšarija in lenoba. Tako so izvoljene leve vlade !!!
Peter Klepec
Demokracija je zagotovo najbolj naporna oblika oblasti. Zahteva veliko energije, predvsem je pa ta sistem zasnovan na "check and balances", ta izvoljeni so stalno pod kontrolo in se morajo precej truditi, da jih spet potrdijo na volitvah. Vsega tega totalitarcem ni treba in to je tako lukrativno. Ko si enkrat v sedlu, te je tezko vrec dol. Totalitarci niso ne neumni, ne leni. Je pa zanje clovek nepomembna vrednota,
jozo
Tudi Slovenija ima svojega Maduro.Razlika pa je v tem,da Slovenci nimamo j..c,in bi zarapotali,kot to že počno Venezuelci.
Anton Vidmar
Klepec,nisem omenjal totalitarcev.Ti niso neumni.Če šofer kamiona ali šlosar vodi državo,je precej prebrisan,ampak vodijo pa slabo,to je jasno. Neumne so pa ovce,ki mislijo,da je v komunizmu trava bolj zelena in brezplačna. Ti so zagotovo neumni in leni !
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.