Marjan Škvarč in Miran Žitko - Bejž če vejdš: »Vsi objekti, ki smo jih naredili, živijo«

Intervju: Marjan Škvarč in Miran Žitko, Bejž če vejdš

V adventnem času predstavljamo zgodbe srčnih ljudi, ki so vredne posnemanja. Tokrat predstavljamo skupino Bejž če vejdš. Z nami sta Miran Žitko in Marjan Škvarč, soustanovitelja te skupine. Ime skupine je narečno, pomeni pa »pobegni, če lahko«. Pravijo, da ne bežijo pred problemi, ampak problemi bežijo pred njimi. Gre za skupino prijateljev, ki prihajajo iz Pivke in okolice. Vsako leto izvedejo vsaj eno akcijo prenove ali postavitve strehe doma ali v tujini. Pogovor si lahko tudi ogledate na tej povezavi.

Kaj pomeni, da izvajate dobrodelne akcije? Kaj počnete?

Miran Žitko: Pomeni, da dejansko fizično pridemo na objekt v Sloveniji ali v tujini in s svojimi rokami tisti objekt postavimo pod streho.

V kakšnem primeru pa pridete?

Miran Žitko: V Sloveniji je bilo več tega; od potresov in toče do poplav in požarov. V tujini so to v glavnem strehe na bolnišnicah, šolah. V glavnem so to objekti, ki potem služijo otrokom.

Gospod Marjan Škvarč, vi ste župnik. Kje točno?

Marjan Škvarč: V Pivki, Šmihelu, Košani, Zagorju in Trnju. Tam so sicer še duhovniki v pokoju in delajo nekatere stvari, ampak jaz skrbim za celo občino Pivko.

Kaj pa počne župnik v skupini, ki popravlja strehe?

Marjan Škvarč: Sem eden od teh prijateljev, član te skupine. Ko sem prišel v Pivko, so prišli k meni in me vprašali, ali poznam kakšno družino, ki je v stiski in potrebuje popravilo strehe. Tako se je začelo to naše sodelovanje, ki zdaj teče že 25 let.

Kako se je začelo?

Miran Žitko: Začelo se je v Drežniških Ravnah. Po potresu smo popravili streho eni družini. Tako se je začelo, potem pa je bilo kar nekaj akcij v Sloveniji.

Marjan Škvarč: Za peto obletnico delovanja skupine, leta 2007, so se dogovarjali, da bi šli v tujino. To je neformalna skupina prijateljev. Vprašali so, ali poznam kakšno potrebo v tujini. Že prej sem veliko delal z misijoni. Takrat je bil na dopustu v Sloveniji Pavle Bajc in smo se zmenili, da gremo na Slonokoščeno obalo in tam naredimo streho na objektu, ki ga je on že pripravljal.

Pavle Bajc je verjetno duhovnik?

Marjan Škvarč: Pavle Bajc je duhovnik koprske škofije, ki že 40 let deluje na Slonokoščeni obali. To je bila prva akcija v tujini in od takrat naprej vsako leto poiščemo misijonarja ali koga drugega; delali smo že tudi pri budistih, hindujcih, skoraj po celem svetu.

Gospod Žitko, vi ste upokojeni, ampak doma imate mizarstvo. To je povezano z vašim dobrodelnim delom.

Miran Žitko: Ja, zdaj mizarstvo nadaljuje sin. V mladih letih sem začel s strehami, s 'cimpermanstvom'. Potem pa sem se z leti lotil 'tišlarije', kakor pri nas rečemo. Potem sem dejansko 30 let kruh služil z izdelavo pohištva.

Biti cimperman pomeni na nek način biti tesar, ali ne?

Miran Žitko: Po poklicu sem lesarski tehnik in priučeni tesar, saj se je s tem ukvarjal oče. Kot pravijo, jabolko ne pade daleč od drevesa. Začel sem z njim, potem sem bil štiri leta zaposlen v podjetju Javor, potem sem pa začel na svojo roko.

Marjan Škvarč: No, on je mojster. Zasnova ostrešja nastane v njegovi glavi.

Povejte nam kaj več o tej skupini. Zakaj ste sploh začeli?

Miran Žitko: Ko smo bili še mladi, je vsak nekaj zidal, eni delavnico, drugi hišo, tretji garažo in eden je drugemu pomagal. Tega zdaj ni več. Potem so se zgodile Drežnice in smo si rekli: Zakaj bi zbirali nek denar; zakaj ne bi šli konkretno nekaj naredit? Mislim, da smo edina taka skupina ne samo v Sloveniji, tudi širše, ki dejansko fizično zbere denar in ga uporabi bodisi za nabavo orodja bodisi materiala, potem pa s svojimi rokami to delo naredimo.

Koliko vas je v tej skupini?

Miran Žitko: To niha. V tujino gremo za 12, 14, tudi 17 dni. Vsak tega ne zmore. V Indiji, na primer, nas je bilo samo osem. Na Kosovu nas je bilo 19. To niha – odvisno od razdalje in kako dolgo potrebujemo za postavitev objekta.

Kako ste začeli z zbiranjem denarja?

Miran Žitko: S prvo akcijo v tujini smo začeli z nabirko. Po eni strani smo prosili sponzorje, po drugi strani pa smo vsako leto organizirali Miklavžev dobrodelni koncert. Tam se je nabralo kar nekaj denarja. Pogoj pa je bil, da se vsak nastopajoči odpove honorarju.

Ta dobrodelni koncert je bil v Pivki?

Marjan Škvarč: Ja. Velik sponzor je tudi Občina Pivka, ki za vsako akcijo nameni sredstva.

Miran Žitko: Moram pohvaliti župana Roberta Smrdelja; kar se tega tiče, je res dobrosrčen.

Kako je s tujino, gospod Škvarč? Vi kot župnik dobite nek seznam pomoči potrebnih ljudi ali kako je s tem?

Marjan Škvarč: Ves čas sem v stiku z misijonarji. Ko najdem neko potrebo, jo predstavim možem. Če se strinjajo, če je to izvedljivo za nas, sprejmemo in jaz vzpostavim prvi stik, potem pa predam mojstrom, ki izpeljejo tehnično izvedbo. Projekt se pripravlja celo leto.

Torej delate šole, bolnišnice?

Marjan Škvarč: Če se le da, delamo nekaj, kar je povezano z otroki. V skupini imamo arhitekta, to je Iztok Čančula. Imamo tudi vse druge stroke in oni prevzamejo pogovor o tehničnem delu. Nekatere objekte je arhitekt narisal, začeli smo iz nič. Pri drugih potrebujemo samo specifikacijo materiala in mere, ves čas pa teče komunikacija. Če so na drugi strani naši misijonarji, potem je stvar dokaj preprosta.

Naštejte nam tuje objekte, ki ste jih zgradili.

Miran Žitko in Marjan Škvarč: Na Slonokoščeni obali šolo, v Vietnamu bolnišnico, v Peruju tudi šolo, v Kirgiziji center za prizadete otroke, v Ugandi šolo, na Kosovu hišo za družino, v Indiji center za indijske žene in otroke, v Turčiji socialni center, od tam smo prišli pred enim mesecem. In še veliko jih je bilo.

Seveda imamo tudi v Sloveniji veliko pomoči potrebnih. Povejte nam kaj več o teh slovenskih projektih.

Miran Žitko: Ko smo prišli iz Vietnama, smo imeli kar dve domači akciji. V sosednji vasi, v Petelinjah, je bil požar, potem pa smo delali še streho na cerkvi na Sveti Trojici. Nato smo delali v Šempetru pri Novi Gorici, kjer je streho uničila toča. V Selah pri Dobovi je pogorela streha, pri Črnomlju je toča uničila streho. Lani je v Kosezah pri Ilirski Bistrici streho uničil tornado, letos je nekomu pogorela delavnica tukaj v sosednji vasi. Tudi v Ložah pri Vipavi smo popravili eno streho. Vseh se niti ne spomnim, se pa bližamo številki 30.

To je res zgleden primer. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi bilo takih akcij več, da bi bile še druge skupine po Sloveniji?

Miran Žitko: To bo problem. Problem je z ljudmi. Kamorkoli v Sloveniji prideš, ne vidiš nobenega soseda zraven. Pa ne samo soseda, nobenega vaščana. To je neke vrste slovenska nevoščljivost, oziroma 'foušarija'. Včasih so se vse plošče zalivale udarniško, danes to brez podjetja ne gre.

Ampak vi naredite to brezplačno?

Miran Žitko: Seveda.

Marjan Škvarč: Ja, čim manj fantazirati. Če je neka potreba, se odločimo. Lahko bi presojali, ali je tu še kdo drug bolj potreben. To bi lahko presojali v nedogled. Mi se odločimo, kaj bomo naredili, pridemo, naredimo in gremo. In tisto je narejeno. V Petrinji, kjer je bil potres, smo s pomočjo Karitas našli družinico, ki je imela uničeno hišo. Delali smo deset dni, prinesli svoja sredstva, material in naredili. Zdaj tam tista družinica živi. Zraven so drugi objekti, po toliko letih ima samo tista družinica pokrito streho. Če bi se tako delalo po poplavah pri nas, bi bilo že vse narejeno.

V nedogled bi lahko presojali, ali je kdo drug bolj potreben pomoči. Mi se odločimo, kaj bomo naredili, pridemo, naredimo in gremo.

V Petrinji, kjer je bil potres, smo s pomočjo Karitas našli družinico, ki je imela uničeno hišo. Delali smo deset dni, prinesli svoja sredstva, material in naredili.

Kako je mogoče zbrati toliko ljudi, vaših sodelavcev? Kdo jim financira pot, npr. v Indijo? Vi ste praktično prepotovali pol sveta.

Miran Žitko: Prav to je posebnost te skupine; vsak evro gre dejansko v ta namen, za katerega se zbira. Vsak daruje svoj prosti čas ter sam krije stroške potovanja in tudi bivanja. Marsikdo reče, da bi šel zraven. Ni problema. Ko pa mu povemo, na kakšen način, ga mine. Vidi, da to ni izlet.

Marjan Škvarč: Vse, kar je zbrano, kar ljudje fizično dajo, pustimo tam in to je to.

Vas je že kdo posnemal?

Miran Žitko: Jaz ne poznam primera. Problem je, ko povemo, da vsak krije stroške sam.

Za bivanje tudi, kajne?

Miran Žitko: Za to se domačini obvežejo – za bivanje in prehranjevanje, sicer skromno, poskrbijo oni.

Kdo pa izbere slovenske uporabnike?

Marjan Škvarč: Če je v naši okolici, gre za takojšen odziv nekomu.

Miran Žitko: Ja, saj vsi vemo, če je potreba v sosednjih občinah.

Marjan Škvarč: V sosednji vasi, v Petelinjah, je bil na primer požar. Ko so bili gasilci še na strehi, je naša ekipa že merila. V petek zjutraj je zagorelo, v soboto so gasilci še čistili, v nedeljo je bila streha pokrita.

V sosednji vasi, v Petelinjah, je bil požar. Ko so bili gasilci še na strehi, je naša ekipa že merila. V petek zjutraj je zagorelo, v soboto so gasilci še čistili, v nedeljo je bila streha pokrita.

Kje pa dobite ta material? Na primer špirovce, les, opeko?

Marjan Škvarč: V okolici pristopijo različni donatorji. So povezani, je veliko dobre volje. Če gremo v neko vas na drugi konec Slovenije, je drugače.

Kako je na Štajerskem ali na Gorenjskem?

Miran Žitko: V Selah pri Dobovi so domačini zbrali za les. Še nekaj moram povedati. Pri slovenskih akcijah načeloma ne zbiramo denarja, ampak darujemo samo svoje delo.

Kdo pa nabavi material?

Miran Žitko: Različno. V Petelinjah so vaščani dali vsak eno smreko. Les so si izposodili, potem so pa vračali iz svojih gozdov, da je bilo povrnjeno.

Kakšen je bil odziv v Sloveniji, ko ste začeli? Skupina je razmeroma neznana. Jaz še nisem slišala za vas.

Miran Žitko: Zato, ker naš cilj ni, da bi nas ljudje poznali, ampak nam je cilj, da nekomu pomagamo oziroma da ga dejansko rešimo. Naš cilj ni, da bi se promovirali, ker tega dejansko ne potrebujemo. Potem pa marsikdo reče: »Ja, pa saj imam tudi jaz garažo za prekriti.« Toda to ni to.

Vi torej poiščete ljudi.

Marjan Škvarč: Ja, tako je. Ko se pojavimo kje v medijih, mi potem kdo piše: »Streha mi propada, rad bi zapustil nekaj svojim.« Toda ne gre za to. Pomagamo samo potrebnim. Če je v stiski neka družina, skličem ekipo, jim predstavim in potem gremo in naredimo. Ne pa da bi prekrivali kar tako.

Kakšen je odziv ljudi, ki jim pomagate?

Miran Žitko: V prvi vrsti moram reči, tako meni osebno kot tudi fantom, je to v bistvu polnjenje baterij. To je v prvi vrsti občutek, da sem nekomu nekaj dobrega naredil. Roka, ki daje, je dosti bolj srečna od roke, ki prejema. V drugi vrsti pa, ljudje so neizmerno srečni in hvaležni. Pa še bolj bi bili, če ne bi bil sosed nevoščljiv.

Ljudje so neizmerno srečni in hvaležni. Pa še bolj bi bili, če ne bi bil sosed nevoščljiv.

Kako pa veste, da je sosed nevoščljiv?

Miran Žitko: Če ga ni niti zraven; samo zavesa na oknu se premika, tako veš, da nekaj 'ne štima'. Pa to ne v enem kraju. Smo bili v enem kraju, kjer sosed ni pustil postaviti lestve, da bi na streho vozili opeko. Potem smo ga sicer prepričali, ampak veste, kje smo.

To se pravi, da ne bo veliko posnemovalcev tega lepega modela sosedske pomoči?

Miran Žitko: Jaz upam da bodo, ampak se bojim, da ne.

Marjan Škvarč: Skrivnost je v tem, da je treba narediti takoj. Takoj narediti in končati. Ena stvar se reši in to je to.

Omenimo, da ste prejeli tudi kar nekaj nagrad. Na primer plaketo občine Pivka leta 2017, nominacijo za naziv dobrotnik leta 2013, osebnost meseca decembra 2011 in nominacijo za osebnost Primorske 2012, potem ona ali on leta 2009. Katera od nagrad vam največ pomeni?

Miran Žitko: Mi ne delamo za nagrade in se niti ne promoviramo. Je pa lepo, da ti nekdo pokaže, da si na pravi poti. To je za nas samo še dodatna spodbuda, da delamo prav in da bomo to še počeli.

Marjan Škvarč: Zdaj smo bili v Konyi (Turčija). Ko smo končali, smo sedeli za mizo in se nam je gospod nadškof Martin Kmetec tako bolj slovesno zahvalil. Rekel je: »Hvala! Nam to neskončno veliko pomeni. Ne to, kar ste naredili, ampak to, da ste nam dali občutek, da nismo sami.« In to je to. Tu so bili možaki, ki niso neke moje pobožne ovčice, ampak so možaki, »divji«.

Neke vrste Martini Krpani bi še lahko rekli, ker ste ravno iz teh krajev.

Marjan Škvarč: Ja, vse je bilo tiho in vsi smo čutili, da je to bistvo. To nam največ pomeni; da damo občutek, da ljudje niso sami.

Za konec še eno vprašanje. Kakšni so vaši načrti za naprej? Kaj si želite, gospod Žitko?

Miran Žitko: Želim si, da ne bi nihče več potreboval naše pomoči. Ampak vem, da ne bo tako. Za drugo leto nekaj že pripravljamo, ampak ni še tako daleč, da bi lahko povedal, kaj in kako. Slovenija pa – ko se bo pojavila kakšna taka potreba. Upam sicer, da ne.

Gospod Škvarč.

Marjan Škvarč: Tako je, pogovarjamo se z misijonarji, smo pa tudi malo izbirčni; ne gremo vsepovsod, ampak se pomenimo s fanti, ali je nekaj izvedljivo za nas ali ne. Bistvo je, da hočemo nekaj narediti in da je potem stvar končana.

Miran Žitko: Bistvo je v tem, da vsi objekti, ki smo jih naredili, živijo, naj bo to šola ali bolnišnica.

Hvala lepa, ker sta predstavila svojo zanimivo zgodbo. Želimo vam vse dobro!

(D178: 54-57)