Matej Lahovnik: vlada že od začetka ni imela namena prodati NLB. Anže Burger: iranski posli so le vrh ledene gore

Danes se je finančna ministrica Mateja Vraničar Erman mudila v Bruslju pri evropski komisarki za konkurenco, kjer je predstavila več alternativnih predlogov Cerarjeve vlade za neprodajo državne NLB.

Na Evropski komisiji nad predstavljenimi alternativami seveda niso navdušeni; poudarjajo zaveze Slovenije ter da so odlog prodaje odobrili že maja. Predlog o odlogu so zavrnili, odprti pa ostajata možnosti odprodaje manjšega deleža znanemu kupcu in kazen za neprodajo banke z odmero državi.

Za Domovino tematiko NLB (prodajo in afero Irangate) komentirata tudi ugledna ekonomista, profesorja dr. Matej Lahovnik in dr. Anže Burger.


Spomnimo: NLB je država leta 2013 dokapitalizirala s kar 1,6 milijarde evrov (v dveh letih pred tem pa še s 600 mio evrov) in je danes 100-% lastnica banke, a je morala zaradi pravil o varstvu konkurence in (nedovoljeni) državni pomoči takrat EK dati zavezo, da bo do konca 2017 prodala 75 % minus eno delnico banke.

Cincanje Cerarjeve vlade in današnji predlogi

Že vse od nastopa trenutne slovenske vlade se pri izjavah njenih vodilnih politikov (najprej pri SD in DeSUS, nato pa tudi pri SMC) ni dalo otresti občutka, da si prodaje NLB ne želijo in bodo storili vse, da bi jo odložili ali sploh ustavili.

Strokovno, pa tudi laično javnost je še posebej zmotil način prodaje, za katerega se je odločila vlada - banko naj bi prodali postopoma v dveh letih, država pa naj bi še vedno (s 25 % in eno delnico) ostala največja lastnica.

Junija je na vladi dokončno padla odločitev, da "bi bila kupnina, ki bi jo iztržili za banko, trenutno prenizka in bi pomenila oškodovanje davkoplačevalcev" ter da banke letos ne bodo prodali, zavezam in predvideni "kazni" (prodaji balkanskih podružnic NLB) navkljub. Tako je danes finančna ministrica na pogovor h komisarki Vestagerjevi po neuradnih informacijah odšla z več alternativnimi predlogi.

Med njimi je bil denimo 3-letni odlog prodaje v zameno za več ukrepov na področju korporativnega upravljanja banke. Ker so balkanske podružnice donosne, jih država seveda želi obdržati, danes pa naj bi predlagala tudi dodaten pritisk na Hrvaško glede prenesenih vlog hrvaških varčevalcev.

Kaj pravijo v Bruslju

Po pričakovanjih so bili na Komisiji nad neprodajo razočarani ter previdni pri alternativnih predlogih. V izjavi za javnost so poudarili, da so članice dolžne spoštovati svoje zaveze in da je zaveza o prodaji 75-% deleža pomembna za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti banke. Povedali so tudi, da se ne strinjajo s splošnim odlogom prodaje.

Z Ministrstva za finance pa so po sestanku sporočili, da bi se EK bila pripravljena nadalje pogovarjati zlasti o 2 možnostih - prodaji manjšega deleža znanemu kupcu do konca leta ob ustreznih kompenzacijskih ukrepih ter predlogu, da se sankcija prodaje podružnic nadomesti z drugačno obliko sankcije, finančno odmero banke državi (včeraj se je neuradno omenjal znesek 360 mio evrov, kolikor naj bi znašala vrednost podružnic).

Lahovnik in Burger opozarjata pred posledicami za davkoplačevalce

Za komentar vladnega ravnanja ter v zadnjih mesecih zelo aktualne afere Irangate, v zvezi s katero je včeraj kriminalistična policija sporočila, da ni našla dokazov o pranju denarja, smo prosili dva ugledna ekonomista, dr. Mateja Lahovnika z Ekonomske fakultete in dr. Anžeta Burgerja s FDV.

Dr. Lahovnik ne verjame Cerarjevi vladi, da je imela namen prodati NLB, pa tudi, da pri iranskih poslih ni šlo za pranje denarja:

"Način transakcij iz Irana v NLB in razpršitev nakazil z računa pri NLB ima tipične sestavine pranja denarja. Kriminalisti so se pri svojih ugotovitvah, da ni šlo za pranje denarja, oprli na dejstvo, da ni mogoče dokazati, da denar izhaja iz kaznivih dejanj v Iranu. To pa samo po sebi, vsaj po moje, še ne pomeni, da ni šlo za pranje denarja," meni Lahovnik. Po njegovem je zanimivo tudi, da smo bili tem ugotovitvam priča le dan pred tem, ko je ministrica začela pogajanja z EK.

Poudarja še, da po njegovi oceni vlada nikoli ni imela resnega namena prodati NLB, ker sicer ne bi izbrala takšnega modela prodaje, ki je odgnal vse strateške investitorje.

"Jasno je, da nihče ne bo dal resne ponudbe ob modelu prodaje, ki predvideva, da država ostane največja lastnica. S tem so najprej dosegli, da so bile ponujene cene primerno nizke, nato pa so to uporabili kot izgovor za odlog prodaje. Vsi ti novi različni predlogi so samo variacije na isto temo - kako ne prodati NLB."

Kritičen je tudi dr. Burger, ki pravi, da je skrajni čas za uvid, da državno lastništvo ne deluje:

"Davkoplačevalci smo morali v NLB samo z dokapitalizacijami vložiti 2,2 mijarde evrov. Nacionalni interes nas je v zgolj eni izmed državnih bank stal okrog poldrugi milijon povprečnih mesečnih bruto plač. Če se iz tako dragih napak ne znamo naučiti, da državno lastništvo ne deluje in nikoli ni delovalo, nam ni pomoči, pravi Burger. Po njegovem so sporni posli iranske banke in offshore podjetij iranskega državljana le vrh ledene gore, pod katero se skriva desetine zlorab v stilu primera Dimic.

Kot pravi profesor s FDV, bi banko in vse ostale državne deleže v gospodarskih družbah, ki delujejo na prostem trgu, morali v celoti prodati takoj, saj po trenutnih kotacijah še dolgo ne bomo dosegli tako visokih kupnin.

"Odlaganje privatizacije je aktivno podpiranje gospodarsko-političnih interesnih skupin, ki še naprej izčrpavajo gospodarstvo. S kupnino iz privatizacije bi lahko zmanjšali javni dolg in se pripravili na naslednjo krizo. V nasprotnem primeru se bojim grškega scenarija."