Med slovensko KULturo in MULTIkulturnostjo

Včeraj je bil svetovni dan materinščine, ko se spomnimo na slovenščino, edini jezik v Evropski uniji, ki pozna dvojino in ima največ narečij glede na število prebivalcev (kar 48), pa tudi dan, ko, podobno kot na kulturni praznik, pomislimo na slovensko kulturo, katere del je tudi naš jezik.

A meni se večkrat zdi, da je od naše kulture ostal le še prvi del, torej kul. Z nekaj naključne jezikovne zmede je danes kul biti kulski in čeprav to nikakor ni pojem, ki bi bil slovenski, je priljubljen kot love, torej ljubezen, ki je sicer del slovenščine - besede, ki poimenuje jezik, ki za ljubezen pozna tudi slovensko ustreznico.

A ker je love kul, se le kak osamljeni purist še zgraža nad tem, da voditelji na slovenskih televizijah in radijih (z izjemo nacionalke) pred tisoči gledalcev pozabljajo na dvojino, precej šlampasto uporabljajo rodilnik, namesto vikanja uporabljajo le pol vikanje in vsak dan več angleških izrazov. A Slovenščina je seveda živ jezik in se zato spreminja pod vplivi iz tujine ali z globalizacijo, kot radi rečemo.

Multizmeda

Pod vplivi, različnimi pač, lahko jih imenujete kakor želite, se ne spreminja le slovenščina, ampak celotna slovenska kultura. Ta pa mora biti kul, torej v koraku s časom. Danes neznane sile, ki jih, kot da nismo njih del, imenujemo družba, ljudi silijo, da smo multi: multiproduktivni, multiopravilni, multidisciplinarni, multimedijski in … multikulturni.

Ker je znano, da zaradi multiproduktivnosti ljudje izgorevajo, zaradi multiopravilnosti narašča število duševno bolnih, multidisciplinarnost vnaša zmedo v znanost, multimedija pa daje ljudem vse slabše informacije o svetu okrog njih, logika kaže, da vse kar je kul, ni nujno tudi samo dobro. In zares vnaša zmedo.

Ob zadnjem kulturnem prazniku sem se vprašala, zakaj toliko člankov o Prešernu, toliko govora o slovenski kulturi in pojavljanja na proslavah, ko pa skoraj vse druge dni v letu pod krinko sprejemanja in odprtosti v duhu časa z relativizacijo vseh kulturnih vrednot ljudi odvračajo od te iste slovenske kulture.

"Združeni v različnosti"

Mlade in stare na vsakem koraku učijo, da moramo spoštovati različne, sprejemati drugačne, da moramo biti odprti … in multikulturni. Spomnite se na primer izjave Judite Nahtigal iz kranjskega dijaškega doma: »Staršem sem rekla, da bo družba prihodnosti multikulturna, če mi to hočemo ali ne.«

Kot da je to nekaj, na kar noben Slovenec niti nima nobenega vpliva ali kot da bo Slovenija multikulturna ali pa je sploh ne bo. Izjava pa kaže tudi na to, da Slovenija očitno še ni takšna, kakršna naj bi postala, torej multikulturna. So pa močne tendence, da bi takšna postala. Zato ima multi v tem kontekstu nek čuden prizvok.

Ob zadnjem kulturnem prazniku sem se vprašala, zakaj toliko člankov o Prešernu, toliko govora o slovenski kulturi in pojavljanja na proslavah, ko pa skoraj vse druge dni v letu pod krinko sprejemanja in odprtosti v duhu časa z relativizacijo vseh kulturnih vrednot ljudi odvračajo od te iste slovenske kulture.

Ljudi puščajo brez identitete, v zmedi, ki je ključna za uspeh nemirov in strahu. Multikulturnost ni izenačitev vseh kultur v eni skupni, ampak sobivanje v spoštovanju - kot pravi slogan Evropske unije "Združeni v različnosti".

Nujna in smiselna slovenska kultura

Kultura, pri nas Slovenska, je nujna. Ne superiorna in ne edina, a izjemno pomembna, saj gradi identiteto, pogojuje ustvarjalnost in napredek, s tem pa obstoj in preživetje naroda, ki je svoj duhovni in materialni razvoj gradil prav na kulturi, ki je znala obstati in povezovati tudi, ko je bila zatirana. Znala je ohranjati bistvo naše nacionalne identitete, ki povezuje ustvarjanje, izražanje, zavedanje našega bistva, spoštovanje, kritičnost in pogled v skupno prihodnost.

Zato ima smisel praznik kulture in dan materinščine in zato je smiselno otroke učiti slovensko, četudi se učijo še tujih jezikov.