Ministrica za kulturo bi nazaj kip Tita. Novi dom naj mu bo raje novoustanovljeni muzej – med Stalinom in Hitlerjem

Martin Nahtigal
Foto: Valter Leban/BOBO


Zgodovinska šola revolucij, prevratov in (po)vojnega nasilja nas uči, da so najbolj zanesljive osebe v vlogi politkomisarjev ravno predstavnice nežnejšega spola. In sedanja kulturna ministrica iz vrst Levice to šolo ne samo potrjuje, ampak postaja njen "svetel" zgled.

Njena "partija" je gotovo ponosna nanjo. Za vse nas ostale pa je stalen opomin, kako neizprosna je lahko generacija, ki je doživela neko diktaturo kot del prave kaste in nam sedaj skozi teorijo to prodaja kot sprejemljivo prakso za 21. stoletje.

Po ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve bi sedaj ministrica Asta Vrečko rada ponovno videla kipe Tita in skulpture revolucionarnega boja v državnih protokolarnih objektih. Pred kratkim je namreč na tviterju zapisala, da so na nekem strokovnem posvetu na Ministrstvu za kulturo ocenili, da je postavitev kipov v Pivki neprimerna, in nadaljevala: "Zato si na ministrstvu želimo, da kipi pridejo nazaj na posestvo Brdo, kamor tudi spadajo. Postavljeni bodo v sodelovanju vseh pristojnih strokovnjakov, da bodo zaživeli skupaj z ostalimi plastikami in parkovno ureditvijo ter čim bolj dostopni obiskovalcem."

Zapisala pa je še, da poznamo sicer zgodovino odstranjevanja javnih skulptur iz prejšnjih režimov, a to pomeni tudi brisanje zgodovine javnega prostora, zato terjajo tudi razpravo.

Ob tem upam, da bo ta razprava široka in bo zajela odstranjene in uničene kipe v času prejšnjega režima ter morda celo razstreljene srednjeveške cerkve in izginulo premoženje iz njih. Kajti, če govorimo o zgodovini brisanja iz javnega prostora, je treba zajeti z veliko večjo žlico, kot se je tega lotila revolucionarna ministrica.

Namreč, spomnimo se lahko, kako je kot mestna svetnica Levice v Ljubljani leta 2020 nasprotovala ponovni postavitvi kipa avstroogrskega feldmaršala Radetzkega. Takrat je mestna Levica zapisala: "Spomina na preteklost ne moremo vgrajevati v zavest s ponovno postavitvijo že odstranjenih kipov, saj je tako, kot je bila politična gesta njihova odstranitev, to tudi njihova ponovna postavitev." V nadaljevanju so celo zapisali: "Ne obstaja le spomenik, umetniški portret maršala, ki se ga ponovno postavi. Ponovno se postavi vse, kar je reprezentiral in kar reprezentira danes, ko se drugje po svetu tovrstni (še stoječi) spomeniki tako ali drugače prevprašujejo."

Zgodovino zgodovinarjem samo, ko gre za Titove zločine?!


Umetniška dela, ki ponazarjajo določen del narodove zgodovine, si gotovo zaslužijo skrbno obravnavo in ohranitev, vendar pa je način le-te predmet zgodovinarjev, in ne samo kulturne politike. Ko govorimo o povojnih pobojih, o realnih ubitih otrocih, ženskah, manjšinah, mučenih vojakih, nad katerimi je bil storjen zločin ravno zaradi režima, ki mu je načeloval Tito, pogosto slišimo z iste politične strani, naj nehajmo preštevati kosti; da pustimo zgodovino zgodovinarjem. Brez medijske pozornosti, brez javne razprave, brez vzpostavitve jasne linije vzroka in posledic.

Dajmo se potem držati istih vatlov tudi v primeru teh kipov in zgodovine NOB, ki je ta narod stala najboljšega, kar je premogel, in jih pustimo zgodovinarjem.

Gotovo bodo omenjena umetniška dela predstavljala pomembno obogatitev vsakršne muzejske zbirke in bodo našla topel dom na kakšni razstavi ali hodniku grozot druge svetovne vojne. Verjetno nekje med Stalinom in Hitlerjem. Kajti tja Tito in njegova dediščina spada. Ob bok vsem drugim klavcem 20. stoletja.

Seveda pa njega in te druščine ne velja pozabiti, ampak je treba muzejski in zgodovinarski stroki nameniti več sredstev za njihovo delo. Saj bomo le na tak način lahko ohranili spomin, razširili raziskovalna polja ter primerno hranili vse, kar hrani narodov spomin.

Vendar, Slovenija in Slovenci so se s plebiscitarno večino odločili, da se odpovejo sistemu, ki je naš narod stal desetine tisočev smrti med drugo svetovno vojno in nemudoma po njej ter zagrenil in onemogočal normalen, svoboden in demokratičen razvoj talentov še na stotisočev ljudi v desetletjih do svojega neizogibnega konca. Mimogrede – to zadnje je gotovo tema, ki si zasluži mesto v tem novem muzeju.

Tito in poveličevanje NOB pa nimata mesta v protokolarnih objektih ali na površinah svobodne in demokratične Slovenije. Kajti to je popolnoma enako, kot če bi si Avstrijci postavili Hitlerja v Schönbrunn. Predstavljajte si to zgražanje.

P. S.: Ko se bodo vsuli standardni komentarji, da se ve, kdo je zmagal – že dolgo ne gre več za to, kdo je zmagal, ampak kako in zakaj je zmagal. Ter predvsem, kakšen je bil v in po tej zmagi.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ko uničujemo Zemljo, uničujemo sebe. Ko uničujemo drugega, škodimo sebi.
  • 13. 08. 2023
V Franciji, kjer velja najvišja stopnja ogroženosti zaradi terorizma, že šestič v tednu dni evakuirali Versajsko palačo
  • 21. 10. 2023
Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023