Mirko Vasle: Živite v raju, pa se tega ne zavedate

Ne vmešavamo se ne v politiko ne v religijo, da smo lahko dostopni za vse Slovence in tudi za vse ostale. – Nenaravno je bilo to, da so morali iti, ne to, da so prišli tja in so se zaprli v neke vrste geto. – Človek je delal ves dan doma, potem je še zidal hišo, potem je šel konec tedna zidat še slovenske domove. – Pri nas se vedno hecamo, da je še pes lajal po slovensko in da razume samo slovensko. – Pomoči je zmeraj lahko več, ampak lahko je je tudi manj. 

Gosta iz tako oddaljene dežele na uredništvu Domovine še nismo imeli. Ste urednik znamenite oddaje Okence v Slovenijo. Koliko let že oddaja, 35 let?  

Ja, zdajle bomo stari 36 let.   

Vi ste njen drugi urednik? 

Prvi urednik je bil leta 1987 ustanovitelj Albert Čuk, po njegovi smrti pa sem prevzel odgovorno uredništvo jaz. 

Kako ste se vi in vaša družina znašli v Argentini? 

Ja, mama in očka sta se preselila, to se pravi, najprej sta šla v taborišča v Italiji. Leta 1945, ob koncu vojne, so morali namreč mnogi zapustiti Slovenijo. Večina je šla na avstrijsko Koroško, drugi pa v Italijo. V begunskih taboriščih so bili skoraj tri leta. Vse države, ki so bile odprte za priseljence, ZDA, Kanada in Avstralija, so takrat sprejemale samo mlade delavce. 

Torej mlade in izobražene? 

Da. Po treh letih je v Argentini slovenski duhovnik Janez Hladnik, ki je imel poznanstva v višji politiki v Argentini dosegel, da je  predsednik Peron dovolil priselitev. Da so šli ti Slovenci, cele družine v Argentino. In tako sta prišla mami in očka, ki se takrat še nista poznala, v Buenos Aires.  

Peron je vzel tudi starejše, tudi onemogle?  ...