Na RTV so ustvarili pošast, ki je na položaj prišla s »pločnik revolucijo« in je zrcalo te vlade

TOM ZALAZNIK, PREDSEDNIK SINDIKATA DELAVCEV RADIODIFUZIJE RTV SLOVENIJA 

Če bi lahko, bi Golobova vlada spremenila tudi Newtonov zakon. – Vnaprej smo povedali, da ta zakon ni dober, da je zelo slabo spisan. – Zakon so sprejeli po hitrem postopku in z enim jasnim ciljem: odstaviti prejšnje vodstvo. – Zaradi nasprotovanja slabim vsebinskim rešitvam sem še v času predsednika Kocijančiča dobival očitke, da sem reakcionar in konservativec. – Odkar je bila uprava imenovana pa vse do nastopa vršilke dolžnosti Natalije Gorščak, smo imeli v letu dni samo tri sestanke. 

Gospod Zalaznik, ko ste nasprotovali uveljavitvi novele Zakona o RTV, so na vas leteli očitki, da ste stopili na stran tistih, ki rušijo javno radiotelevizijo. Ampak vi ste tam že desetletja, kajne? 

Moji prvi koraki na RTV so bili v času srednje šole, segajo v leto 1980. Kmalu bom dopolnil 39 let delovne dobe, imam le še dobro leto do upokojitve. V tem času človek spozna vsa ozadja dogajanja na RTV, ki jih javnost nikoli ne vidi. Začel sem kot tonski mojster, več kot 20 let sem soustvarjal programe, po spletu okoliščin pa sem prišel do sodelovanja s sindikatom. Najprej sem samo pomagal, sorazmerno hitro pa prišel na vodilno mesto. Sindikat delavcev radiodifuzije RTV Slovenija združuje vse delavce, ni ozkogleden, je pa opozarjal, kako se je sindikat novinarjev notranjepolitične redakcije lotil obračunavanja s prejšnjim vodstvom. Na račun tega aktivističnega pristopa k reševanju problemov in preko akcij na pločniku se je sicer marsikdo temu pridružil. 

Kako človek na RTV postane predsednik sindikata? 

To ni bila niti moja odločitev niti ambicija. Od tega, da nekaj počneš in te sodelavci ocenijo, da zmoreš, do trenutka, ko potem prevzameš odgovorno vlogo, je neka pot. To ni hvaležna naloga, koža mora, kot pravi pesnik, čez in čez podplat postati. Po starem zakonu v 90. letih sem bil član sveta RTV, potem sem postal po novem Grimsovem zakonu član programskega sveta RTV. Temu sem se vedno upiral – tem pridevnikom po osebah, ki so ga predlagale. Konec koncev bi lahko imeli tudi zakon Majde Širca ('Šircin zakon'), ki je v njenem obdobju nastajal na ministrstvu za kulturo, pa potem ni bil sprejet. Ali pa Golobič-Širca-Ravnikarjev. To ni higienično, nihče si ne more lastiti zakona. Pridevniki nastanejo ponavadi po kuloarjih, z nekim namenom, ponavadi slabšalnim. Zakon, ki je bil sprejet leta 2005, je prinesel spremenjeno upravljavsko strukturo in sestavo programskega sveta. Dva mandata sem bil v tem svetu kot predstavnik sveta delavcev, ki smo ga trije ali štirje ustanovili leta 2001 kot zanesenjaki. Takratno vodstvo zavoda je temu nasprotovalo, spraševali so nas, kakšno soupravljanje, tega niso dojeli. Mi smo orali ledino, jo preorali, zdaj pa prišli do točke, kjer so prišli »newcomerji«, in začenjamo s točke nič. Prišli so z namenom, da bodo spremenili vse za nazaj, ker so zdaj tam oni. Da bodo torej naredili vse po svoje. To je zrcalna slika države. V državi se dogaja podobno. Če bi lahko, bi Golobova vlada spremenila tudi Newtonov zakon. Sleherni državljan, ki ima nekaj pojma o demokraciji, ve, da to ni prav. 

 »Newcomerji« so prišli z namenom, da bodo spremenili vse za nazaj, ker so zdaj tam oni. Da bodo torej naredili vse po svoje. To je zrcalna slika države. 

V času referendumske kampanje ste nasprotovali novemu zakonu, ki naj bi prinesel samoupravljanje … Rekli so, da gre za vrnitev radiotelevizije delavcem? 

Poglejte, te interpretacije so floskule v javnosti. Evropska demokracija in soupravljanje izhajata iz predvojnih časov, iz Francije in celo Hitlerjeve Nemčije. Kako ustvariti podjetja, ki bodo funkcionirala, to so se spraševali na načelu soupravljanja. Večkrat razmišljam, kaj smo s tem zakonom naredili. Ustvarili smo pošast. V tem času demonstracij, protestov in male pločniške revolucije se je zgodilo to, da so prosperirali tisti, ki so bili najbolj glasni. Tisti, ki so se vpitju pridružili. To deluje podobno kot volitve. Tisti, ki je glasen, se ga kaže, zna premamiti množice, da zanj oddajo glas. Vnaprej smo povedali, da ta zakon ni dober, da je zelo slabo spisan. To kažejo razprave v svetu RTV. Ves čas na sejah govorijo, da zakon tega ali onega ni predvidel. Zakon nikdar ne predvidi, predvidi zakonodajalec in zakon zapiše. Zakon ima kup pomanjkljivosti, naredili smo velik korak nazaj, vrnili smo se v 90. leta. Kar me ne čudi, vedel sem, da bo tako, ko je postalo jasno, kdo zakon pripravlja. Spomnim se, kako smo se okrog leta 2010 pogovarjali o novem zakonu o RTV, ki je bil vsebinsko dober, a je zaradi treh vsebinskih točk padel. Tam so nas izključili iz pogajanj, končalo pa se je tako, da je šel zakon na referendum, kjer je kasneje padel. Tile zdaj pa so ta zakon sprejeli po hitrem postopku in z enim jasnim ciljem: odstaviti prejšnje vodstvo. In so storili. Ustavno sodišče pa je naredilo nekaj – to bo pokazal čas – kar svet še ni videl. Pravniki, ki na to opozarjajo, žal niso dovolj glasni.  

Zakon ima kup pomanjkljivosti, naredili smo velik korak nazaj, vrnili smo se v 90. leta. 

Kako ste vi kot dolgoletni zaposleni sprejeli očitke, da ste npr. »janšist« in desničar? 

To ni bilo prvič. Zaradi nasprotovanja nečemu sem še v času predsednika sveta Kocijančiča dobival očitke, da sem reakcionar in konservativec. Pa čeprav je šlo za strogo poklicno materijo. Ker sem energično nasprotoval, sem dobil takšno oznako. Kocijančič je imel svoje ljudi v svetu, ki so to ponavljali, čeprav ni imelo zveze z materijo. Podobno se je zgodilo tudi na drugi strani, v času, ko je hotel minister Vasko Simoniti izločiti oddajnike, želel je ponoviti idejo Gregorja Golobiča … Takrat sem temu nasprotoval, dobil sem etiketo, da sem »antifa«. Ko ugotoviš, kdo ti te etikete pripenja, se s tem nehaš ukvarjati. Tako v državi kot na RTV, ki je zrcalo države, se gredo »depolitizacijo« in »dejanševizacijo«, s čimer – po mojem – Janezu Janši delajo celo reklamo. Komu, ki tega ni vajen, je to lahko sila neprijetno, mene pa so spodbudili, da sem kot nasprotnik družabnih omrežij začel svoja mnenja in stališča jasno ter glasno izražati npr. na Twitterju in Facebooku. 

Odkar je bila sproščena »novela Zakona o RTV«, je minilo leto dni. Uprava pa te dni razpada, trije člani so odšli, eden je na bolniški. Kdo ta hip upravlja RTV? 

To je res dobro vprašanje. Socialni dialog namreč sploh ne poteka, vodimo ga preko sodišča. Odkar je bila uprava imenovana pa vse do nastopa vršilke dolžnosti Natalije Gorščak, smo imeli v letu dni samo tri sestanke, pa še to je bil eden izsiljen v zvezi s Panoramo in pošiljanjem zaposlenih na čakanje, kar se v zgodovini RTV še ni zgodilo. Imamo vršilko dolžnosti, ki si je po mojem mnenju na grbo nakopala preveliko breme; imamo še enega vršilca dolžnosti člana uprave, ki mu svet ne pusti oditi, dokler ne bo imenovan nov; en član uprave pa je na bolniški. Moji viri pravijo, da ima svet RTV v tej zmešnjavi velike težave z iskanjem ljudi. Tako slabe klime namreč v javnem zavodu RTV še nikoli ni bilo. Gorščakova je prevzela RTV za kratko obdobje, poteka pa mrzlično iskanje novih kandidatov, ki jih ni. Nihče pameten se ne želi vmešati. Politiko na RTV želi voditi predsednik sveta RTV Goran Forbici. Karte so se premešale, upravljanje javnega RTV ta hip ni dorečeno, ve pa se, kdo je pripeljal Forbicija. Nastavila ga je politika. Ne preseneča me, da ima vpliv, a to ni dovolj, da bi dobil ustrezno število kandidatov, ki bi bili pripravljeni voditi ta kompleksen javni zavod, ki presega samo ministrstvo, kamor spada. Kdor je malo sposoben in vidi, kakšne izgube ustvarja RTV – da je dobil pet milijonov evrov od države, pa še vedno komaj drži glavo nad vodo – mu res ne more biti v interesu spustiti se v to vlogo. Ni ekonomista, ki bi se tega znal lotiti na način, da bi šel s sanacijskim načrtom reševati težave. Tega junaka kar ni in ni. 

Svet RTV ima v tej zmešnjavi velike težave z iskanjem ljudi. Tako slabe klime namreč v javnem zavodu RTV še nikoli ni bilo. 

Te načrte je imel Simon Kardum, prvi član uprave, ki je lani decembra odšel … 

Simon Kardum je prišel zadnji in prvi spoznal, da se tam nič ne spreminja že desetletja, da je težko karkoli spremeniti, če so te prakse ukoreninjene v zavodu. Hitro je, glede na svoje izkušnje v kulturi, prišel do spoznanja, da vodstvo pelje barko v napačno smer. Hitro sva ugotovila, kje so težave. Ne čudi, da se je po njem usul plaz kritik v trenutku, ko je odšel. Ostali člani vodstva so se namreč potem izgovarjali nanj, češ da je težave zakuhal on, kar je res nehigienično. So pa mediji takrat vendarle prvič na glas poročali o tem, kar je Kardum povedal ob odhodu. Da težave ne izhajajo iz prejšnjega vodstva, temveč da so sistemske narave. Vedno, odkar sem na RTV, je nov generalni direktor vsaj del nečesa, česar ni mogel premakniti, prelagal na prejšnjega generalnega direktorja. To je stalnica, ne samo na RTV, to se dogaja tudi drugod. Treba si je kupiti nekaj časa, da karkoli sploh lahko narediš, s tem smo se vedno soočali. Tako absurdnega, lažnivega in zlonamernega podtikanja prejšnjemu vodstvu, češ, kaj vse so oni zakuhali, da se nič ne da narediti, tega svet ni videl. Ta simbioza med upravo in svetom RTV je lahko živela nekaj mesecev. To je še ena paralela z dogajanjem v državi. Skoraj celo leto smo od Golobove vlade poslušali, kaj vse je Janša prej zakuhal. Potem pa je bilo treba začeti delati. Na RTV se je zgodilo, da so direktorici televizije Kseniji Horvat dali jasno vedeti, da enkrat govori eno, drugič drugo, tam so se potem začela prva trenja. 

Direktorico Televizije Slovenija je zaznamovala tudi zgodba Panorame. Ponujene so jim bile pogodbe za veliko nižje plače, spet drugi pa so dobili povečan obseg dela in višje plače. 

Ne da se drugače interpretirati, kot da so bili nekateri nagrajeni, drugi pa kaznovani zaradi tega, katero stran so zavzeli v času prejšnjega vodstva. Zanimivo pa je, da je RTV zanikal verodostojnost teh podatkov o plačah, ki jih je objavila Domovina. Očitno vodstvo ni vedelo, da je neka druga služba te uradne podatke poslala v javnost; prišlo je do šuma komunikacije med njimi. Ni jih dobila samo Domovina, služba za komuniciranje jih je poslala tudi Spletnemu časopisu Petra Jančiča. Uradni podatki kažejo plače na dan 31. marec. PR-služba je potem očitala Domovini, da relativizira podatke, da gre za zlonamerne interpretacije, toda če primerjamo podatke iz leta 2022, ki so tudi prišli v javnost, se natančno vidi, kdo je napredoval zelo visoko. Morda lahko razumemo, da sta napredovala Zvezdan Martić in Ksenija Horvat, ampak upam si trditi, da zato, ker sta na famoznem pločniku stala v prvi vrsti. Napredovali pa so tudi vsi drugi, ki so izvajali to »pločniško revolucijo«. Kaja Jakopič, na primer, je imela prej neko normalno službo, zdaj je postala direktorica t. i. »digitalnih vsebin«. Napredovala je za 22 razredov. To so bistveno višje plače kot pa tiste, ki so jih problematizirali celo v državnem zboru in ki so jih imeli sodelavci oddaje Panorama. Govorili so o ekscesnih plačah, čeprav smo jim dokazali, da so bile plače v povprečju nižje od novinarskih na RTV. V sindikatu pripravljamo temeljito analizo okrog tega, kako jim je uspelo premakniti nekatere svoje uslužne kadre, nekatere celo brez izobrazbe, v bistveno višje plačne razrede ali jim sestaviti celo povsem nove pogodbe. Sindikat je zahteval vpogled v to, a nam uprava podatkov zaenkrat ne želi posredovati, čeprav so plače na RTV javne. Morda bo treba iti preko sodišča, ker pred nami skrivajo vse podatke. Celo v hiši se ne sme več govoriti o gledanosti televizijskih programov. Trendi gledanosti strmo padajo, še bolj pospešeno kot v času prejšnjega vodstva. Nekaj časa sta bila lahko torej v njihovih očeh kriva Andrej Grah Whatmough in Uroš Urbanija, zdaj pa to ne gre več. 

Napredovali so skoraj vsi, ki so izvajali to »pločniško revolucijo«. Kaja Jakopič, ki je imela prej normalno službo, je postala direktorica t. i. »digitalnih vsebin«. Napredovala je za 22 razredov. 

Sodelavce Panorame so poslali na čakanje, ponudili so jim pogodbe za minimalno plačo, potem pa jim niso v kadrovski službi znali povedati niti tega, kaj bodo za ta denar počeli … 

Panorama je bila ukinjena, odgovor vodstva je bil, da za novinarje ni dela. Poslali so jih na čakanje, v tem obdobju pa so si kupovali čas, kako se jih znebiti. Potem so šli na institut odpoved pogodbe in ponudba nove. Ponudili so jim neke nove službe in razrede za začetnike, kot da so ti ljudje brez izkušenj. Čeprav teh ljudi niso mogli tretirati kot začetnikov. Televizija Slovenija, Ksenija Horvat in vsi ti aktivisti so ves čas govorili, kako veliko pomanjkanje kadrov ima televizija. Glej ga zlomka, za teh pet ali šest ljudi iz Panorame pa ni bilo dela. Jasno je, da je šlo za skrbno načrtovano in targetirano akcijo vodstva. Zadeve so na sodišču, ponavadi se vedno odloči v korist delavcev. Te stroške, tako sodne kot odškodnine, je potem pač pokril javni zavod oziroma davkoplačevalci. Zdaj pa je drugače. Novela Zakona o RTV namreč predvideva, da so člani uprave za takšne napake in škodo javnemu zavodu odgovorni z lastnim premoženjem. Pričakovati je, da se bodo na vse sodbe, ki jim ne bodo v korist, pritoževali. Spomnimo se samo, kako so sporazum našega sindikata s prejšnjim vodstvom razglasili za ničen. Mi vztrajamo, dokler ne bomo dosegli, da imamo prav. Ampak proti posameznikom je RTV vedno močnejša stranka v postopku. Računajo na to, da posameznik ne bo imel ne časa ne denarja tožariti se z njimi. A v postopkih, ki so na sodišču stekli po uveljavitvi novele Zakona o RTV, bomo dosledno vztrajali, da se poišče odgovornost tistih, ki so napake zagrešili. Na to smo jih namreč vnaprej opozorili. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 157, str. 28-31.