Na strani življenja

»Gospod, pomagaj moji neveri.« Tako tudi sam večkrat prosim v trenutkih, ko je težko verjeti in verovati. Verjeti in verovati Bogu, za katerega še po vrhu vsega trdimo, da je vedno na strani življenja in Ljubezni, kajti Bog je ljubezen (Deus caritas est).

Temu in v to, da je Bog vedno na strani življenja in ljubezni, je še posebej težko verjeti takrat, ko je bilo po pričanju prič in zapisu trpljenja in smrti našega Gospoda očitno in evidentno in zgodovinsko evidentirano, da temu na prvi pogled pač ni tako.

Vera kot sama po sebi umevna stvar

A navkljub temu pomisleku sem trdnega prepričanja, da je vera čisto sama po sebi umevna stvar. To se sliši čudno, da ne rečem, sploh neutemeljeno in nevzdržno, na trenutke celo neresnično.  Če pa navedem nekaj čisto preprostih in nujnih dejstev iz življenja, se nam bo takoj zazdelo - vsaj meni se - da je temu tako, čeprav se tega sploh ne zavedamo.

Sprašujem se, ali verjamem v dih, ki ga naredim, v korak, ki ga storim? Verjamem v uspeh … Ob takih in še številnih podobnih primerah, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju, bi morala biti vera tudi za najbolj trdne in trmaste zagovornike nevere, res sama po sebi umevna oziroma to tudi nujno mora biti.

Verjamem pa, da tega svojega nelogičnega vztrajanja pri tem, da ne verjamejo, ne bodo priznali. Če to ne bi bilo res, ti sploh ne bi mogli trditi, da ne verjamejo. Kajti, če ne verjamejo, morajo pa najprej verjeti v to, da ne verjamejo. A v to verjamejo? Seveda!

Tudi sam se temu dejstvu ne morem izogniti. No, pa smo tam, kjer se taki goreči zagovorniki da ne verjamejo v nič, spotaknejo in padejo na celi črti. Taki torej verjamejo, da ne verjamejo, jaz pa verjamem, da verjamem.

Torej vsi verjamemo, kajne, in naj mi tisti, ki ne verjamejo, ne solijo pameti s takimi nesmiselnostmi in nelogičnostmi, da ne verjamejo - da spet ne napišem še kaj drugega.

Verniki pod prisilo?

Ne, nikakor ne želim nikogar narediti, ali pa, Bog ne daj, prisilno narediti za vernika in nikomur ne vsiliti, da mora verjeti. To bi bilo danes bogokletno in pohujšanja vredno, da kdo koga želi narediti za vernika in ga v to celo prepričuje.

Sami pa se damo v veliko kaj drugega prepričati (reklame in še marsikaj drugega nas ovijajo okoli prsta tako da je joj, ko se odločamo na hitro, impulzivno, nepremišljeno …).

V vseh takih primerih to sploh ni problematično in ne sporno, če nas je denimo kdo prisilil v nekaj in smo se s tem, ko smo dopustili, da nas je prepričal, celo s tem strinjali.

Problematično je le, če bi nas kdo po istem načelu prepričevanja prepričeval v vero. Takrat, in verjetno edino takrat, pa je s tem vse narobe. Tukaj izpostavljam samo logičnost in nujnost verjeti na popolnoma načelni zakonitosti verjeti, ki jo lahko primerjamo tako imenovanemu silogističnemu sklepanju, katerega utemeljitelj je Aristotel.

Verjeti v življenje

V ospredje mi prihaja še ena primerjava oziroma utemeljitev prejšnje trditve o samoumevnosti vere. Sprašujem se, če si lahko zamislite in sploh predstavljate, da nekdo pred vami stoji živ, vi pa, ali pa on, ne bi verjela v življenje? V takem primeru takoj pridemo v nasprotje s samim seboj, in to tako očitno, da bolj očitno ne more biti, in bolj očitno ne more priti v nasprotje s samim seboj. Bi ta tudi tokrat zagovarjal, da ne verjame, v tem primeru v življenje? Kaj bi šele bilo, če bi ga vprašali, če verjame vsaj samemu sebi?

No ja, saj vem, da verjetno kdo ob tem pomisli, da v nekaj pa tako ali tako vsak verjame. Mogoče je pa v tem problem, v kaj ali koga verjamemo! Jaz pa vem v kaj in v koga verjamem, celo komu verjamem.

Ni ga boga – ne živega, ne mrtvega - ki bi mi mogel vzeti tisto oziroma to, kar imam v srcu, kar sem dal in razdal, ker se tega enostavno ne more vzeti.

To, kar sem dal in tudi to dejstvo, da sem dal, ostane za vse večne in na vse večne čase. V takega Boga, ki nič, kar je narejeno, dano, storjeno, sprejeto, spočeto, rečeno, poljubljeno, opozorjeno … iz ljubezni, ne mine.

Bog je torej vendarle na strani ž(Ž)ivljena, ki ne mine.