Na Švedskem imajo dovolj: nočejo več biti magnet za prosilce za azil

Švedska vlada je danes predstavila predlog zakona, ki predvideva zaostritev imigracijskih pravil. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi šlo za državo, ki je imela do leta 2015 eno najbolj velikodušnih migrantskih politik v Evropi. Vse se je nato začelo stopnjevati z velikim valom migrantov, ki so v to skandinavsko državo množično prihajali od leta 2016 naprej.

Z vse večjim številom migrantov, slabo integracijo in kriminalom so se začele krepiti tudi politične sile na desni, kar je levo vlado pripeljalo do pozicije, ko ji ni preostalo nič drugega, kot da nekatere sedaj začasne ukrepe migracijske politike naredi stalne in omeji sprejem beguncev.

Obstaja ponosna švedska nacionalna zgodba o "švedski izjemnosti" za sprejem beguncev in zagotavljanju njihovega azila. Švedska je od tridesetih let dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne začela sprejemati norveške, judovske, danske in estonske begunce. V naslednjih desetletjih so pozdravili tudi Irance, ki so k njim prišli zaradi islamske revolucije, Čilence, ki so bežali pred Pinochetom, in vojne begunce iz nekdanje Jugoslavije. Biti varno zavetje za druge je postal švedski ponos.

Ko so se druge evropske države v devetdesetih in 2000-ih približale strožji politiki priseljevanja, se je Švedska odprla. Z nekaterimi izjemami so tako levi kot desni politiki podpirali velikodušno azilno in priseljensko politiko, ki je bila precej nad minimalnimi standardi EU.

Nato pa Švedsko udari migrantski val

Vse to se je spremenilo z begunsko krizo leta 2015, ki je zaznamovala "konec švedske izjemnosti". Takrat so politične stranke spremenile svojo retoriko in politike kot odziv na strah pred "propadom sistema" zaradi množičnega navala migrantov. Do novembra 2015 je celo socialdemokratski premier Stefan Löfven ugotovil: »Boli me, da Švedska ni več sposobna sprejemati prosilcev za azil na visoki ravni, kot jo imamo danes. Preprosto ne moremo več.« To je bilo skoraj popolnoma nasprotno od tega, kar je povedal le sedem mesecev prej, ko je dejal, da je ponosen na politiko sprejemanja migrantov.

Prav med leti 2015 in 2016 je bil za švedsko migrantsko politiko prelomen čas, saj je država odprla vrata 163.000 migrantom iz Afrike in Bližnjega vzhoda, kar je za državo z 10 milijoni prebivalcev najvišji odstotek sprejetih migrantov glede na prebivalstvo.

Zaradi vse večjega pritiska na to skandinavsko državo je švedska vlada uvedla mejni nadzor, ki mu je sredi leta 2016 sledil zelo restriktiven zakon o azilu in združitvi, kar je velik premik politike države, ki se že dolgo ponaša s svojo radodarno azilno držo. Oblasti na Švedskem pa so iz države leta 2016 celo deportirale okoli 80.000 prosilcev za azil, katerim ga niso odobrili.

Leta 2017 je država sprejela okrog 144.000 migrantov, leta 2018 okrog 132 tisoč, v letu 2019 115.000, v letu 2020 pa 82.000.

Ne bomo več magnet za migrante

Čeprav so prošnje za azil in nepovratna sredstva strmo padala, je v švedski javnosti naraščala zaskrbljenost zaradi priseljevanja. Pri tem ni nezanemarljiv podatek, da prva generacija priseljencev že zdaj predstavlja okrog 14 % prebivalstva Švedske, skupaj z drugo generacijo (oba starša rojena v tujini, sam pa rojen na Švedskem) pa jih je že čez petino.

Prav zaradi teh številk, ki so kljub vsemu ostale visoke, se je švedska vlada odločila, da bodo pravila, ki so bila sprejeta začasno leta 2016, sedaj postala stalna. Tako bodo begunci zdaj deležni triletnih dovoljenj za prebivanje, ki jih bo mogoče pretvoriti v pravice stalnega prebivanja na Švedskem le, če izpolnjujejo zahteve, kot je znanje švedščine in zadosten dohodek. "Švedska s tem projektom ne bo več magnet za prosilce za azil, kot smo bili v letih 2014 in 2015," je dejal socialdemokratski minister za migracije Morgan Johansson.

Pred letom 2016 so se po švedski zakonodaji uporabljala dovoljenja za stalno prebivanje, ki so bila takrat ena najbolj velikodušnih v Evropi.

Levica se je ustrašila vedno bolj popularne desnice

Kako je z migracijami na Švedskem smo povprašali tudi Lotto Šego, ki živi v kraju Tranemo v švedski deželi Vãstergötaland. Pravi, da je vprašanje priseljevanja in integracije glede na ankete drugo najpomembnejše področje za švedske volivce, pred epidemijo covid-19 je bilo celo na prvem mestu.

»Švedska se namreč sooča z velikim porastom kriminala, z neintegracijo priseljencev predvsem iz muslimanskih držav, Bližnjega vzhoda in Afrike, s kulturami, ki vzpodbujajo paralelne družbe s svojimi pravili in zakoni. Opozicija (Švedski Demokrati, Moderati in Krščanski demokrati) zahteva drastično zmanjšanje števila priseljencev (5.000 na leto od tega 1.900 beguncev iz kvot EU), teste iz švedskega jezika in poznavanja švedske družbe, kar naj bi bil tudi pogoj za pridobitev stalnega bivanja in švedskega državljanstva.«

Dodaja, da se je švedska migrantska politika zadnje čase zaostrila predvsem zato, ker bi Moderati in Krščanski demokrati s pomočjo Švedskih demokratov (nacionalisti) sestavili vlado. »Vladajoči socialisti so se tega sodelovanja opozicije ustrašili, zato tudi sami zaostrujejo migrantsko zakonodajo.«

Kot poudarja Šega, se na probleme s priseljevanjem opozarja že vsaj 20, 30 let, a še nihče ni konkretno predlagal rešitev. »Levičarji upajo, da se bodo priseljenci slej ko prej integrirali in asimilirali, medtem ko konservativci opozarjajo, da temu ni tako. Reševanje problemov priseljevanja in priseljenci sami stanejo švedsko družbo na desetine miljard evrov vsako leto in ljudje so se enostavno naveličali financirati to vrečo brez dna,« še razlaga dobra poznavalka tamkajšnjih razmer.