Nacionalna RTV, v kakršno verjamem

Foto: Tomo Strle, Domovina

Radiotelevizijo Slovenija si politika, s prispodobo Dušana Merca, »prisvaja kot jedilni pribor«. Če je bilo stanje v devetdesetih, po osamosvojitvi in v obdobju »pomladne« oblasti še kolikor toliko zmožno določene objektivnosti in če smo se potem še nekaj let pretvarjali, da je, je danes jasno: vse je politično. Posegi zadnje Janševe vlade niso politizacije nič povečali (sicer tudi ne zmanjšali), so pa jo – tudi po zaslugi nekaterih resnično podpovprečno sposobnih voditeljev, ki smo se jim posmehovali upravičeno – dokončno razgalili.

Izjalovili so se tudi morebitni upi, položeni v vlado Roberta Goloba. Radiotelevizijo je nase privezala kar z milijoni evrov, podarjenimi »iz usmiljenja«, da ne omenjamo vpletanja nevladnih organizacij po lastnem izboru. Vendar pa mislim, da lahko tiste, ki sedanje procese vidijo kot »depolitizacijo«, razumemo.

»Depolitizacija« naj bi pomenila vrnitev v normalnost. V nevtralno stanje. Ampak, saj vemo – »nevtralno stanje« danes ne pomeni pluralnosti stališč ali česa podobnega. »Nevtralno stanje« je v naših liberalnih demokracijah le enoumje, ki se predstavlja kot družbeni konsenz, kot »glas ljudstva«, kot »človekove pravice«. Če je umor nerojenega otroka osnovna človekova pravica, potem jasno, da bo »nevtralna« RTVS na Pohod za življenje gledala le kot na zatiranje žensk.

»Nevtralno stanje« je v naših liberalnih demokracijah le enoumje, ki se predstavlja kot družbeni konsenz, kot »glas ljudstva«, kot »človekove pravice«.

Izpostavljeno dogajanje na RTVS nam daje več kot dober razlog, da nad možnostjo njene nepolitičnosti obupamo. Da iz izkušenj sprevidimo, da vlade tudi v prihodnjih letih očitno ne bodo sposobne zagotoviti pluralnosti medija. K enaki ugotovitvi nas napeljuje razvoj družbe, ki iz navidez »sredinskega« konsenza razpada in se fragmentira ter ugotavlja, da so jo s »sredinskostjo« in »zmernostjo« le naplahtali.

(Tudi) dom zakladov slovenske kulture in umetnosti

Po drugi strani pa moramo znova ponoviti, da RTV Slovenija niso le informativni program in novice na naslovnici spletnega portala. RTVS kot celota je za slovenski kulturno-duhovni prostor v resnici nekaj neprecenljivega. Svetinja, za katero bi nas moralo zaboleti srce vsakič, ko kdo kar počez prekolne vse skupaj. Prižgati Ars, ogledati si kako glasbeno oddajo ali dokumentarec je še vedno kot potopiti se v oazo, kjer visoko nad razprtijami in kulturnim bojem vsakdana prestoluje lepota slovenskega jezika, najvišji produkcijski standardi, kjer so doma neizčrpni zakladi slovenske kulture in umetnosti.

V takšno nacionalno radiotelevizijo verjamem in sem ji za predstavljanje slovenske kulture, za razvoj naše klasične glasbe, za radijske igre, dobre risanke, Artačeve šale, izobraževalne oddaje, no, že za to, da hrani originalni posnetek tiste pretresljive izvedbe Vilharjeve Lipe pred kulturnim molkom leta ’41, pripravljen namenjati nekaj evrov mesečno. Vendar je trenutno, pred sprejemanjem novega finančnega in programsko-produkcijskega načrta, videti, da nameravajo hudo oklestili ravno to.

Če kaj, je kultura tisto, česar ne moremo in ne smemo prepustiti le svobodnemu trgu. Da beleži in hrani duhovne dosežke svojega naroda, je ena ključnih nalog same države.

Če kaj, je kultura tisto, česar ne moremo in ne smemo prepustiti le svobodnemu trgu. Da beleži in hrani duhovne dosežke svojega naroda, je ena ključnih nalog same države. Prava umetnost je pač redko množična in v svojem času prepoznana, a je zato še toliko bolj dragocena. To ne pomeni, da režim v sovjetskem slogu narekuje vsebino umetnosti, ampak da ji preprosto omogoča svobodo in jo vzdržuje na čim višji ravni. In to je med drugim naloga javne RTVS, namreč da, kot opredeljuje zakon, »predstavlja in promovira slovensko kulturo, spodbuja kulturno ustvarjalnost ter svobodo umetniškega ustvarjanja in zagotavlja ustvarjanje, poustvarjanje ter posredovanje umetniških del«.

Konec izsiljevanju!

Namesto da začenjajo klestiti še po Arsu in simfonikih, da ukinjajo program, da za polovico zmanjšujejo število predvajanih evropskih filmov in kaj vem kaj še, naj torej na RTVS pometejo pred najbolj umazanim pragom, odslovijo nenormalno visoko število zaposlenih, ki ne delajo nič – mnogi ne zato, ker ne bi hoteli, ampak ker pač niso dovolj »depolitizirani«, da bi jim prepustili minutažo – in nehajo izsiljevati davkoplačevalski denar, kot da se bodo sesuli sami vase, če vlada na pladnju ne prinese milijonov in poskrbi, da jim ni treba glede strukture spremeniti ničesar. Tako kot se je zgodilo tokrat, ko je vlada nekaj tednov pred koncem leta pet milijonov evrov namenila »financiranju programov za narodnosti«, RTV pa je z njim izplačala plače zaposlenim – kaj pa naj bi drugega storila – in bo končala leto z zgolj petmilijonskim primanjkljajem.

Danes imamo medije v zasebni lasti, katerih nazorska opredelitev je sicer znana, vendar so svoj ugled resnično zgradili na profesionalnosti, enaki obravnavi vseh političnih strani ter neodvisnosti od kogarkoli. Za dobro kritično novinarstvo in nepristransko informiranje zato ne potrebujemo (obvezno plačljive) javne radiotelevizije – vsaj ne, če ta pluralnosti ni zmožna zagotoviti. A prepričan sem, da hišo nujno potrebujemo iz drugih razlogov: ker bi bil kulturno-duhovni svet Slovencev brez nje prehudo osiromašen.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike