Nam Jezus res očita lastnino?

Živimo čas in živimo v času, ko je vprašanje Čigavo je/bo vse kar imamo, potrebno resnično zresniti do njegove najgloblje globine in vsebine, torej do resnice in si dejansko odgovoriti na vprašanje: Čigavo je kaj na tem svetu?

Ker se odgovor nujno mora nanašati na evangeljski odlomek današnje nedelje, ki govori, da moramo biti vedno pripravljeni, bo zagotovo odgovor zelo drugačen kot bi pričakovali.

Kaj je naše in kaj zares naše

Lastnina oziroma lastništvo sta res ena od temeljnih pogojev za odgovorno ravnanje s sredstvi, trenutki, z zgodovino, lastnino, skratka z vsem, kar imamo, saj vemo vsi, da tisto, kar je od drugega, že ne cenimo več tako, kot cenimo tisto, kar je res naše.

Na tisto nismo več tako pozorni, kot na naše. S tistim, kar je drugega, ne ravnamo tako kot z našim in nam večkrat tudi ni tako zelo mar, kot nam je mar za naše stvari.

A evangeljski odlomek ne želi toliko opozoriti na tisto, kar je denarno, lastniško, zaslužniško in dedovanjsko naše, ampak na tisto, kar je zares naše in kar nam nihče ne more vzeti, in kakor kaže za v naprej, tudi nihče ne bo mogle nikoli vzeti.

Mislim predvsem na tisto, kar bo na koncu ostalo in s čimer se bomo podali na pot Onkraj.

Tisto kar je denarnega in temu podobno, je za pravo tega sveta. Ono drugo, kar pa je zares naše - to pa je samo tisto, kar je storjeno zastonjsko in iz same ljubezni - pa je za nebeško pravo. Tam se bo merilo in gledalo samo to lastništvo. Ja, saj drugega tako ali tako ne bomo mogli prenesti Onkraj in prinesti pred Boga.

Jezus s tem ne odklanja stvari tega sveta in zagotovo nima nič proti imetju tega sveta, ampak opozarja in opominja, da na koncu šteje in bo štelo samo tisto, kar je večno.

Šteje le kar je večno

Jezus s tem ne odklanja stvari tega sveta in zagotovo nima nič proti imetju tega sveta, ampak opozarja in opominja, samo to in nič drugega, da na koncu šteje in bo štelo – pa tudi že zdaj bi moralo, samo tisto, kar je večno.

To pa zato, ker mu je človek pomemben in da je zares srečen.

Lahko imamo veliko na zunaj in lahko imamo tudi veliko na znotraj; to dvoje se ne izključuje in se po stvareh samih tudi ne bi smelo. A človek je večkrat tisti, ki to kar gre in mora iti lepo skupaj, večkrat ne gre.

Zato vzemimo to svarilo resno. Saj tudi ne gre za to, da bi Bog komu preprečeval imetje, uživanje in kar je še temu podobnega. Nikakor, za Božjo voljo! V Božjih očeh je sporno samo tisto, kar nas uničuje in nič drugega. Hudo pa je, če to ni sporno tudi v naših očeh.

Božje svarilo pred tistim kar na s uničuje

Vidimo lahko, da tudi to Božje svarilo pred nevarnostjo bogastva tega sveta (ki pa ni nujno, da je nevarno), ni usmerjeno in ni izrečeno zgolj in le samo zaradi Boga samega, češ, saj sem Bog in moram biti proti imetju že a priori, ampak je to svarilo zaradi nas samih.

Bog nas torej želi rešiti tistega, kar nas uničuje, oziroma nas svari in opozarja pred tem, da bi dovolili, da nas uničuje oziroma uniči.

Včasih lahko zaradi načela samo imeti, uničimo medosebne odnose in to celo z našimi domačimi in jih naredimo celo za nasprotnike in zelo sovražne proti nam. Lahko je situacija tudi obratna, da to postanemo mi komu.

Z uresničevanjem načela "samo imeti in grabiti imetje" si večkrat uničimo celo zdravje in ubijemo veselje.

Zato si sam večkrat prigovarjam in se prepričujem, da bi v življenju imel samo tisto, kar me resnično, ampak resnično uresničuje kot človeka; da sem in ne, da imam.

[su_note]Duhovni nagovor mag. Srečka Hrena, župnika v župniji sv. Duh v Celju[/su_note]