Nas čaka še davek na življenje?

Slovenska vlada ima eno čarobno paličico za vse težave. Davke. Analogija gre takole: Pri nas je obdavčeno vse, razen izjem, ki jih določa zakon. Kolektivno socialistično mečemo v jamo brez dna. Pa bi radi še nadstandard vsega, umetnost mogočega pri tem je že naravnost smešna. Za norca nas imajo.

Ministrica vztraja na davku na finančne transakcije, drugod ga opuščajo. Čakamo nov davek na motorna vozila, država nam ne privošči, da bi jih prodali za dele. Menda v imenu prav iste skrbi za okolje, zaradi katere potrebujemo drugi tir, TEŠ6, v Velenju kopljemo premog, subvencioniramo lakirnico … Denar ne smrdi, ga je pa vedno premalo.

Plačujemo za pokojnine … pa podpisujemo peticije, da upokojenci dobijo regres. Plačujemo za državne ceste, pa vseeno vozimo po luknjah, obnavljamo predor za predorom in odkrivamo afere, v katerih vedno novi baroni bogatijo na … cestah.

Aja, pa v zdravstvu ni prav drugače. Saj spremljate debate o zdravstveni reformi, ki bo le še nov … davek na davek. Nobenega krajšanja čakalnih vrst ali ukrepov proti korupciji. Saj jih ne potrebujemo, imamo davke. Potrebujemo pa mlade, vsak dan bolj pravzaprav. Ker kdo bo pa sicer plačeval vse višje davke?

Mladi ne moremo živeti le od obljub in sprenevedanja. Da mnogi odhajajo, je logično. Imamo namreč eno najvišjih obdavčitev plače na svetu, ne le v Evropi. Podjetni odhajajo … nekam tja, kjer je delo cenjeno in pošteno plačano. Kjer ni frajer ta, ki vozi mercedeza in hodi na počitnice na Bahame, živi pa od socialne podpore.

Podjetni odhajajo … nekam tja, kjer je delo cenjeno in pošteno plačano. Kjer ni frajer ta, ki vozi mercedeza in hodi na počitnice na Bahame, živi pa od socialne podpore.

Servis kdo za koga?

Pri nas raje živimo iz rok v usta, v enakosti. Še sama sem se imela za vzorno državljanko, pa sem pred kratkim ugotovila, da sploh ne vem, za vse, kar bi morala državi plačati. Obupala sem tudi nad obupovanjem nad vsemi, ki delo ponujajo »na črno«. Kot študent hitro ugotoviš, da je to vsakdanja praksa.

Čeprav verjamem v socialno državo, ljudi razumem. Vedo, kako se si njihov denar v žepe tlačijo ljudje, vajeni, da je »vse naše«, ki ne vedo, kaj pomeni fizično delati. Preživeti je pa treba.

Država bi morala biti servis državljanov, ne obratno. Pri nas pa vedno znova državljani rešujemo državo, ki se vedno znova in znova zakalkulira, izgubi v lastni birokraciji in leporečenju oz. pokrade – kot so jasni gospodje ob gostilniških debatah. Potem se pa čudi, ko ljudje stavkajo.

Vedno več jih je, zaenkrat so le preveč nepovezani. Včeraj zaradi nepravičnosti, danes, ker ni denarja – ne za mlade, ne za znanost, še za plače in penzijo, kaj šele za članstvo v npr. Natu – za jutri … kdo ve, stavko že napovedujejo policisti in vojaki, tudi šolniki pripravljajo svoj shod na Prešernovi.

Država gasi le najnujnejše požare. Boji se sprememb, čeprav nas iz Bruslja vsak dan opozarjajo, da so reforme nujne. Ne novi davki – vsaj nepremičninski je na kratko zastal.

Tako vendar ne gre več. Ne se hecat. Vre … in to vedno bolj.

»Na svetu je zanesljivih le dvoje stvari: smrt in davki!« je nekoč dejal oče ZDA, Banjamin Franklin in imel je prav. A ljudje bi radi le živeli. Če je ruski vladar Peter Veliki nekoč uvedel »davek na dušo«, namenjen financiranju vojske … se nam, če bo šlo tako naprej, obeta davek na življenje.