Nasilje v šoli: »Otroci so danes šokirani, ko prvič slišijo besedo ne«

Pred kratkim smo v našem mediju pisali o dogodku v Zagrebu, ko je devetletnik teroriziral sošolce, nihče od pristojnih pa se ni zganil. Posledično se je 14 njegovih sošolcev prepisalo na drugo osnovno šolo, zaradi nasilneža so se bili nekateri prisiljeni prepisati celo na šole izven svojega okrožja. Zgodb o nasilju pa seveda ni treba iskati v drugih državah – tudi v Sloveniji se zdi, da je tovrstnih primerov vedno več, storilci pa so vse mlajši.  

Prejšnji teden je tako 13-letni učenec ene od osnovnih šol v Črnomlju grozil vrstnici, za nameček pa je svoje grožnje podkrepil še z objavo fotografije, na kateri je poziral z zračno puško. Podobno je tudi lani novembra učenec devetega razreda Osnovne šole Turnišče grozil s streljanjem. Aprila 2023 je v enem izmed nakupovalnih središč v Celju prišlo do pretepa osnovnošolk. Mladoletnice so fizično napadle sedmošolko, drugi mladostniki pa so dogodek snemali in objavljali na družabnih omrežjih. Slabo leto kasneje pa še grožnje pri osnovni šoli v Slovenski Bistrici – če naštejemo zgolj nekaj primerov. Nezanemarljiv je tudi podatek, da je v 20 letih poraslo tudi nasilje otrok nad starši, in sicer z 18 na 44 odstotkov, kar izkazujejo anamneze otrok. »Tu ne gre za eno klofuto, ampak za kontinuirano pretepanje staršev. Problematika kaznivih dejanj in nasilništva je mnogo večja, kot prikazuje uradna statistika,« je v reviji Jana opozorila Leonida Zalokar. 

V prvih šestih mesecih leta 2024 policija sicer zaznava upad primerov medvrstniškega nasilja v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta. Skupno število primerov v celotnem letu 2023 je bilo višje kot leto prej. Od policije smo prejeli podatek, da se je največ primerov nasilja med vrstniki v prvi polovici leta 2024 zgodilo v osnovnih šolah, sledili so drugi kraji, srednje šole, poti v šolo ali iz nje, splet, vzgojni oziroma varstveni zavodi, domovi oškodovancev, nakupovalni centri, gostinski lokali in dom storilca.  

Nasilništvo in povzročitev lahke telesne poškodbe sta najpogosteje obravnavani kaznivi dejanji, v katerih je bila osumljena oseba stara med 14 in 18 let, žrtev pa je otrok, ki še ni dopolnil 18 let. Po navedbah policije so razlogi za nasilna dejanja različni: potreba po dominantnosti, posledice vzgoje ali videnih vzorcev v družinskem okolju, dokazovanje in postavljanje pred drugimi. O vseh dogodkih, s katerimi je policija seznanjena, obvešča pristojne centre za socialno delo, ne glede na to, ali gre za protipravno ravnanje, kaznivo dejanje, prekršek ali pa dogodek ni v pristojnosti policije.  

»Dejstvo je, da se prve oblike medvrstniškega nasilja pri mladostnikih začnejo pojavljati že v vrtcih in se nato skozi osnovno ter srednjo šolo nadaljujejo in le še stopnjujejo. Zaradi tega tukaj vidimo predvsem večjo vlogo izobraževalnih ustanov v tem, da se aktivnosti usmerijo v komunikacijo, sodelovanje, takojšen odziv, zlasti pa na preventivne aktivnosti. Šolstvo mora odreagirati že ob najmanjšem pojavu oziroma sumu nasilja,« so poudarili na policiji. 

Je nasilja res vse več?  

»Predvsem je nasilje bolj vidno, kot je bilo včasih, oziroma je družba bolj občutljiva za pojave nasilja,« nam je na to vprašanje skušala odgovoriti Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije. Če smo včasih dopustili, da so otroci tovrstne situacije reševali sami, gremo danes v drugo skrajnost, ko otrokom ne dovolimo reševati niti osnovnih konfliktnih situacij ali sporov. Ne naučimo jih, kako se umakniti, kako se odzvati, kako reči ne – ker to namesto njih prepogosto naredimo starši. »To, da smo bolj občutljiva družba za tovrstna dejanja, se mi zdi pravilno. Kar je ob tem lahko problematično, pa je to, da gremo iz ene skrajnosti v drugo,« je poudarila in dodala, da je vprašanje, kako se odzivamo na nasilje. »Velikokrat se srečujemo s tem, da otrok predolgo trpi nasilje, ker je osamljen, ker ne upa nikomur povedati,« je povedala Miheličeva in poudarila, da moramo mlade usposobiti, da se znajo zoperstaviti, se odzvati in pravočasno povedati za nasilje.  

Velikokrat otrok predolgo trpi nasilje, ker je osamljen, ker ne upa nikomur povedati. 

Ravnateljica Osnovne šole Danile Kumar meni, da smo zamenjali vloge, ne vidimo več, kaj je naloga odraslega in kaj je naloga otroka. Ko tem malim otrokom ne znamo postaviti meja, so šokirani, ko prvič slišijo besedo »ne«. Tako pride tudi do zelo skrajnih reakcij. Kako v šolah postopajo z nasilnim učencem? »Mi se strašno dolgo in prijazno pogovarjamo s takim učencem; to so neučinkovita orodja,« je pojasnila Miheličeva, ki je sicer proti temu, da bi se kakorkoli fizično posegalo v otrokov prostor. Je pa po njenem mnenju otroka treba omejiti, če ima napačne vzorce. Omejiti tako, da v prvi vrsti ne dela škode sebi, potem pa seveda tudi drugim. Otroci pri 12 letih dobro vedo, kaj počnejo, je prepričana ravnateljica. Zato bi tudi mlajši morali nositi posledice – ne zgolj prijazen pogovor in vzgojni opomin.  

Drvimo v propad; mladi nočejo biti več učitelji.

»Otroci naj se zavedajo, da je šola pravica, ki je niso deležni vsi otroci na svetu. Kazen mora biti vzgojna. Vzgoja pomeni postavljanje meja; ko je vedenje napačno, mora slediti negativen odziv, kar pomeni, da otroku ni ugodno,« je pojasnila in dodala, da bi bilo treba dovolj jasno opredeliti, kaj se zgodi, ko se otrok neprimerno vede – tako da bo otroku neugodno in bo spremenil vedenje. Kar pa ne pomeni, da je za to, da gre 12-letnik za kazen v zapor. »Želim si, da bi premogli toliko pameti, da bi kot narod zmogli dolgoročno gledati. S tem, kar počnemo zdaj, drvimo v propad, mladi nočejo biti več učitelji in jaz jih razumem,« je priznala ter dodala, da rešitve ne pozna.  

Gotovo pa po njenem mnenju ni rešitev v spreminjanju zakonodaje, ker bi to prineslo le še vrsto novih pravilnikov. Šoli je treba povrniti njeno dejansko avtonomijo, poleg tega je treba jasno določiti, kaj je pristojnost koga, in ne mešati stvari po nepotrebnem. »Skupaj delajmo za to, da ohranimo kakovostno javno šolstvo – to je moj poziv in zares moja želja. Kot družba se zavzemajmo za varno in spodbudno učno okolje, tako okolje pa mora biti zagotovljeno tudi za šolnike. Odločevalci bi nam morali pustiti dihati in ne predpisovati vsakega koraka, ki ga naredimo,« je še opozorila. 

Oblike nasilja 

»Dejstvo je, da nasilje ni sprejemljivo v nobeni obliki – oblik je namreč več, na primer tudi verbalno nasilje in socialno izoliranje, ki ga večkrat ne prepoznamo,« nam je pojasnila Tatjana Pleško Zalar, v. d. ravnateljice Mladinskega doma Malči Beličeve. Meni, da do fizičnega nasilja lahko pride, če se odrasli na druge oblike nasilja ne odzovemo. Pravi, da je pri majhnih otrocih še razumljivo, da se fizično odzivajo, ker drugače ne znajo, vendar pa je naloga odraslih, da jih naučimo.  

Vzroki deviantnega obnašanja pri otrocih in mladostnikih so različni. »Človek je biopsihosocialno bitje – nekaj prinesemo na svet, nekaj pridobimo iz okolja, nekaj pa razvije posameznik sam,« je pojasnila Pleško Zalarjeva. Tudi način življenja se spreminja, vse manj je socialnih stikov, do tehnologije se vse lažje in tudi nekritično pristopa. Potem je tu še permisivna vzgoja – sicer skrbni starši se izgubijo v poplavi informacij, kako naj bi vzgajali. Včasih pa gredo starši v drugo skrajnost – če so bili sami strogo vzgajani, se morda odločijo, da njihov otrok ne bo deležen take vzgoje, in ne postavljajo ustreznih meja. Pleško Zalarjeva je poudarila, da mora vsak otrok ali mladostnik dobiti ustrezno in pravočasno povratno informacijo, da nasilje ni v redu. »Težava je, če ne reagiramo, saj dobi s tem otrok ali mladostnik informacijo, da je nasilje v redu. V strokovnih centrih v resnici nimamo možnosti za učinkovito odzivanje ob nasilju, če mladostnik ne sodeluje,« je še opozorila in nadaljevala, da bi moral vsak odgovarjati za svoja dejanja, seveda v okviru svojih zmožnosti in sposobnosti.  

»Težava je, če ne reagiramo, saj dobi s tem otrok ali mladostnik informacijo, da je nasilje v redu.« 

Kazniva dejanja mladoletnikov

V strokovnih centrih se srečujejo tudi z zanikanjem kaznivih dejanj, ki jih storijo mladoletne osebe – gre za zanikanje na ravni družbe. Namestitve pri njih potekajo s sklepom sodišča, na predlog CSD-ja. Družinsko sodišče lahko zelo hitro izda sklep, pri kazenskem pa postopki trajajo dlje. »Da bi postopek čim hitreje stekel – da bi otroka nekam namestili, pa četudi neustrezno – poteka čedalje več namestitev preko družinskih sodišč,« je pojasnila Pleško Zalarjeva, ki meni, da se tako dela škoda. Zanika se problem, da gre za kazenska dejanja, hkrati pa se mladostniku poda škodljiva informacija. Prav je namreč, da vsak otrok ali mladostnik dobi ustrezno pravočasno in učinkovito povratno informacijo o svojem dejanju, če je to neprimerno.  

Poleg tega imajo centri odprta vrata – mladostnik lahko center kadarkoli zapusti, morda celo nadaljuje s kaznivimi dejanji, potem pa se vrne. »Generalno sistemsko potrebujemo še dodatne službe pomoči, predvsem na ravni sociale in tudi zdravstva,« je opozorila Pleško Zalarjeva. Trenutno v strokovne centre nameščajo tudi otroke, ki ne sodijo tja, a ni ustreznih služb, ki bi zanje poskrbele. »Odprto vprašanje ostaja tudi ustrezna obravnava nasilnih otrok, ki je v Sloveniji trenutno niti nimamo.« Opozorila je tudi, da nevodljivi mladostniki kvarno vplivajo tudi na ostale. V obdobju adolescence je namreč prav vrstnik tisti, po katerem se mladostnik zgleduje.  

»V strokovne centre nameščajo tudi otroke, ki ne sodijo tja, a ni ustreznih služb, ki bi zanje poskrbele.« 

Premalo je dela z družinami 

»Mi delamo s starši, kolikor lahko, kolikor jih lahko dosežemo, ampak prvenstveno je naše delo z otrokom,« je dejala in nam pojasnila, da naj bi se prvenstveno z družinami ukvarjali centri za socialno delo. Staršem sistem nalaga premalo odgovornosti oziroma se ne zgodi nič kaj dosti, če starši ne izvajajo odgovornosti. Primarna naloga strokovnih centrov, ki se jim je nekoč reklo vzgojni zavodi za otroke s čustveno-vedenjskimi motnjami, je namreč vzgoja otrok in zagotavljanje varnega okolja, ker je domače okolje neustrezno. Gre za varovalni ukrep, ki pa je zadnji v vrsti – prej bi se morale vključiti vse ostale službe, izčrpane bi morale biti vse druge možnosti.  

»Preventivni ukrepi so zelo pomembni, v šolah bi moralo biti sistematično vključeno čustveno-socialno učenje. Že od vrtca naprej.« Pleško Zalarjeva žal opaža, da vzgoja izginja; tudi iz družbenega okolja in tudi na ravni družine oziroma ožjih sistemov ni več nekih tradicionalnih vrednot pri vzgajanju. Zato mora to nalogo prevzeti družba. Če bi v vzgojo in izobraževanje vpeljali čustveno in socialno učenje, bi se to družbi poplačalo na mnogih ravneh. Tako na področju nasilja kot npr. na področju duševnih stisk, z obilico katerih se spopadamo predvsem od koronskih časov naprej.  

Skratka, če želimo otroka vrniti v varno okolje, mu ga je treba tudi zagotoviti. Kar pomeni veliko dela z družinami, česar pa je po besedah Pleško Zalarjeve premalo. Tako se zgodi, da nekateri otroci v institucijah ostanejo v nedogled. V strokovnem centru ostanejo do neke starosti oziroma dokler se razmere toliko ne uredijo, da se lahko vrnejo v domače okolje. »Če tega ni, se ukrepi podaljšujejo, kar se pogosto dogaja. Če se doma nič ne spremeni, otrok nima kam. Ko je otrok star 18 let, lahko institucijo zapusti, lahko pa na svojo željo tudi ostane,« je Pleško Zalarjeva predstavila, kakšne možnosti sploh ima otrok brez zaledja družine. 

Nezadostna zaščita žrtev 

»Ko se pojavi nasilje, vedno kritiziramo starše in njihove napačne pristope, od preveč helikopterskega starševstva in permisivne vzgoje, vse premalo pa skušamo starše opremiti za tisto vzgojo 'po zdravi pameti', ki bi okrepila tako starše kot otroke,« pa je opozorila družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch. Osebne razmejitve, možnost spoštljivega odločanja, vzgoja za dostojanstvo in empatične odnose bi morali biti glavni cilj vsake vzgoje. »Na individualni ravni psihoterapevti že skušamo ustanavljati šole za starše, kamor pa ponavadi pridejo zelo vestni starši. Določen del predavanj lahko starši prav tako dobijo preko vrtcev in šol, ampak navadno vse te priprave potekajo na teoretični ravni,« je povedala terapevtka in dodala, da to ni dovolj za globinske spremembe odnosov. Tako otroke, ki se obnašajo neprimerno, prvič opazimo šele takrat, ko gredo odnosi že čez mero. 

Osebne razmejitve, možnost spoštljivega odločanja, vzgoja za dostojanstvo in empatične odnose bi morali biti glavni cilj vsake vzgoje. 

»Spomnim se primera otroka, ki je v vrtcu ob ogledu živali skušal eno kar pred vsemi ubiti. Ali pa primerov osnovnošolskih otrok, ki pravzaprav s kruto manipulacijo izvedejo že poskus umora. Ob tem je najbolj alarmantno to, da pravzaprav nimamo sistemov, s katerimi bi lahko to preprečevali in pravočasno opazili,« je opozorila Katja Knez Steinbuch. 

V nadaljevanju je terapevtka izpostavila, da vrtci in šole tako postanejo za marsikaterega otroka kraj nevarnosti, saj tudi šolski sistem vse prevečkrat ne vzame groženj dovolj resno, otroka, ki je žrtev napadov, pa ne zaščiti dovolj. Šole še vedno poskušajo prikriti nasilje in se nanj ne odzovejo dovolj hitro in pripravljeno. Na drugi strani pa spremljamo senzacionalistična poročanja medijev ali družabnih omrežij, ki neko vedenje lahko samo še podkrepijo in utrdijo na način, da se to negativno vedenje širi še hitreje, tudi drugje.  

Zato je po oceni Katje Knez Steinbuch zelo pomembno, da različni sistemi, tako socialni kot vzgojno-varstveni, nudijo varnost in oporo ter si hkrati ne zatiskajo oči pred nasiljem. Nekatere raziskave so namreč dokazale, da se učinek nasilja zmanjša takrat, ko žrtvi verjamemo in jo takoj zaščitimo. »Tako mi je ostal v pozitivnem spominu ravnatelj Dušan Merc, ki je že ob sumu spolnega nasilja v šoli fanta, ki naj bi nasilje izvajala, takoj suspendiral. Vse premalokrat namreč zaznamo takšno reakcijo ravnateljev, ki bi tako močno in hitro reagirali na krute možnosti zlorab,« je še opomnila terapevtka.  

Prav tako je po njeni oceni težava pomanjkanje kadrov s področja duševnega zdravja. Tako v vzgoji in izobraževanju kot v sociali bi takšni kadri, bodisi psihologi, psihoterapevti ali kdo drug, lahko prispevali k hitrejšemu odzivanju na nasilje, pa tudi k pripravi učinkovitih programov supervizije in spremljanja tako staršev kot vseh delavcev (s področja šolstva in sociale). Na to so že lansko leto opozorili šolniki, zbrani pod imenom Civilna iniciativa za zdrave odnose v šolah, ki so napisali javno pismo ključnim ministrom in opozorili na to, da nujno potrebujejo dodatno pomoč.  

Šolski sistem vse prevečkrat ne vzame groženj dovolj resno, otroka, ki je žrtev napadov, pa ne zaščiti dovolj. 

(D167: 38-41)