Naslednji korak k enakosti transspolnih: moškim, ki se čutijo ženske, omogočiti dojenje in presaditev maternice

Četudi se obravnava transspolnosti letos v luči številnih prepovedi postopkov medicinske spolne tranzicije otrok v ZDA in drugod nekoliko obrača, so pritiski ideologije spola še zmeraj prisotni.

V zadnjih mesecih se je v medijih in na družbenih omrežjih zvrstilo več primerov moških, ki se identificirajo kot ženske in želijo dojiti svoje otroke.

Na področju medicinske etike se razpravlja tudi o prioritetah počutja oseb s transspolno identiteto v primerjavi s prioritetami zdravja njihovih otrok ter o možnosti transplantacije maternice za moške z žensko samo-identiteto (t. i. transspolne ženske).

Vrnitev ideje presaditve maternice moškim po smrti bolnika v 20. stoletju

Poskuse transplantacije maternice na živalih medicina pozna že od poznega 19. stoletja, toda prvi uspešen porod s pomočjo presajene maternice se je zgodil šele leta 2014 na Švedskem.

Dandanes je postopek bolj uveljavljen: do konca 2021 naj bi bilo uspešnih že okoli 90 % porodov s presajeno maternico.

Zaradi napredka na tem področju so pričeli nekateri zdravniki in raziskovalci razmišljati o razširitvi postopka na transspolne ženske oziroma moške, ki z žensko spolno (psihološko) identiteto.

Do sedaj je v zgodovini znan le en takšen poskus in sicer iz leta 1931, ko je danski umetnik Einar Wegener, ki se je po več kot 40 letih življenja začel izkušati nezadovoljstvo z lastnim spolom in prevzel žensko identiteto Lili Elbe.

Njegova zgodba je bila upodobljena tudi v filmu Dansko dekle. Lili je pri 48 letih prestal vaginoplastijo in presaditev maternice, vendar je kmalu po tem umrl zaradi srčnega zastoja, ki ga je povzročila po-operacijska okužba.

Sodobni zagovorniki takšnih posegov trdijo, da se kljub možnim zapletom izplačajo, saj bi omogočili enakost pravic vseh žensk – tudi tistih, ki jim je bil, kot se izrazijo, ob rojstvu pripisan moški spol.

Trdijo namreč, da je postopek teoretično mogoč, četudi težaven: primerov žensk, ki so rodile z disfunkcijami jajčnikov ter s pomočjo hormonske terapije, je mnogo. Drugi menijo, da imajo moški več anatomskih ovir, za razrešitev katerih je potrebnih več raziskav.

Mats Brännström, profesor porodništva in ginekologije ter glavni zdravnik na švedski Univerzi v Göteborgu, je dejal, da ga je glede postopka kontaktiralo že več zainteresiranih.

»Povem jim, da še nismo izvedli dovolj raziskav, ampak mislim, da bo v prihodnosti mogoče. Rekel bi, da bi lahko potrebovali še pet ali deset let,« je povedal za Euronews in dodal, da bo tako kot za izvedbo presaditve maternice pri ženskah tudi za moške potrebnih nemalo raziskav na živalih.

»Če gre za učinkovito metodo brez tveganj, potem mislim, da ni nikakršnih etičnih omejitev,« kar je podkrepil z obstoječimi zakonskimi mehanizmi potrjevanja identitete ter s farmakološkimi in kirurškimi postopki za bolnike s spolno samo-identiteto, ki se razlikuje od njihovega biološkega spola.

Doječi moški in prednjačenje počutja »ženskih očetov« namesto zdravja otrok

Človeška laktacija je navadno možna tekom nosečnosti, ko se zaradi povečevanja količine ustreznih hormonov žleze v dojkah zadostno povečajo. Izjemoma se lahko dogaja tudi pri motnjah ali nekaterih drugih okoliščinah. Še redkeje se to zaradi hormonskih motenj zgodi pri moških.

Terapija za moške, ki trdijo, da se njihovo telo ne ujema z (ženskim) psihološkim spolom, vključuje tudi t. i. ženske hormone, denimo estrogene, oziroma zdravila za povečevanje količine teh hormonov. Načeloma je cilj takšne terapije rast prsnega tkiva (ki rezultira v motnji ginekomastiji) in drugačna razporeditev maščobe za bolj ženstven izgled telesa.

Posledica tega je lahko tudi laktacija in to možnost z dodatnimi zdravili, ki jih jemljejo tudi nekatere ženske s težavami pri dojenju, danes izkoriščajo tudi nekateri moški, ki želijo odigrati vlogo matere.



Drugi so kritizirali že študijo primera sprožanja laktacije pri moškem iz leta 2018. Bolnik naj bi jemal zdravilo spironolakton, uporabljeno kot blokator moških hormonov za namen laktacije, dve zdravili za povečanje količine ženskih hormonov ter občasno še dve vrsti psihotropnih zdravil za nespečnost in panično motnjo.

Obenem naj bi bile ravni njegovega testosterona v študiji nejasno navedene – prekomerne ravni testosterona pa bi lahko predstavljale še drugo nevarnost za novorojenčka.

Prav glede tega je bila nedavno objavljena raziskava na področju medicinske etike in sicer pri ženskah, ki se identificirajo kot moški, a se vseeno odločijo zanositi.

Takšne bolnice poleg odstranitev prsi pogosto jemljejo blokatorje ženskih hormonov in testosteron, da bi spodbudile poraščenost, nižanje glasu in mišično maso.

Prekomerna raven testosterona sicer tudi pri navadnih ženskah pogosto ovira plodnost in dojenje. V primerih, ko ženskam s hormonsko terapijo za spolno tranzicijo uspe zanositi, se načeloma uvaja prekinitev hormonske terapije, saj bi lahko ogrozila zdrav razvoj otroka.

Raziskovalci pa so prav nasprotno zagovarjali mnenje, da gre pri odsvetovanju jemanja moških hormonov za neupravičeno težnjo po normalnosti in »normativnosti« otrok ter zanemarjanje dobrobiti transspolnih družin oziroma žensk, ki želijo nastopati v vlogi očeta. Ob tem pa naj bi socio-medicinsko reproducirali normalnost in spolno binarnost.