Natalie Lisac: "V praznih in lenih glavah se težko rojevajo briljantne ideje, ki spreminjajo družbo in svet."

Naša sogovornica je Natalie Lisac, ki z možem in svakom vodi podjetje LISAC & LISAC d.o.o. Svetujejo številnim slovenskim podjetjem, kako bolj učinkovito nagovoriti stranke in izboljšati prodajo.

V intervjuju nam je zaupala, kje vidi težave v našem šolstvu, ki sistemsko praviloma ni usmerjen k spodbujanju podjetniške miselnosti pri učencih. Povedala nam je, kaj lahko storimo starši, da bomo svoje otroke bolje pripravili na realni svet. Opisala nam je podjetniški kamp za najstnike, ki ga organizirajo vsako poletje, dotaknili pa smo se tudi odnosa države do podjetnikov ter učinkovitih prodajnih strategij. 

Stik imate s številnimi podjetniki. Kaj vi menite o podjetnosti Slovencev? Smo kot narod podjetni ali smo bolj zadržani?

Težko odgovorim pavšalno, kakor kdo. V Sloveniji deluje več kot dvesto tisoč podjetij, že ta številka nekaj pove. Smo podjetni in smo tudi samoiniciativni. Še posebej, če smo v to primorani. Večina ljudi pa vseeno deluje po načelu, da naredi samo tisto, kar je nujno. Precej manj je takih, ki naredijo tudi tisto, kar je dobro in kar je prav. Še manj pa je takih, ki zmorejo delovati tudi preventivno, torej da samoiniciativno delajo tisto, kar ni nujno na prvi pogled. Vsaka iznajdljivost, s katero ljudje pridejo do denarja, pa po mojem mnenju ne more šteti kot podjetništvo. Ker je podjetnost lahko dobra ali slaba človeška lastnost, mora podjetnik delovati tako, da so rezultati dobri in koristni za celo družbo, ne samo zanj.

Bi morda lahko rekli, da je bilo v preteklosti veliko ljudi prisiljenih v podjetništvo zaradi slabe gospodarske situacije?

Mislim, da je tako tudi še danes. Dokler nas situacija k temu ne prisili, ljudje večinoma ne damo vsega od sebe. V današnjem času pa vidim veliko težavo zlasti v tem, da znanje ni več med temeljnimi vrednotami. Za podjetništvo je znanje predpogoj. Kdor več ve, manj verjame in želi več stvari preizkusiti, se jih domisliti sam. V praznih in lenih glavah pa se težko rojevajo briljantne ideje, ki spreminjajo družbo in svet. V tem pogledu bosta država in šolski sistem morala hitro spremeniti svojo naravnanost in svoje prijeme.

V današnjem času vidim veliko težavo zlasti v tem, da znanje ni več med temeljnimi vrednotami.

Kaj bi se moralo po vašem mnenju v izobraževalnem sistemu spremeniti?

Izobraževalni sistem, ki ga imamo, je passé oziroma je že zdavnaj izgubil kompas, ki vodi k želenemu cilju – formirati izobražene in stalno vedoželjne ljudi, motivirane k vseživljenjskemu učenju. Kolikor sem lahko opazovala šolski sistem kot mati dveh sinov, se danes v šolah bolj kot vedoželjnost spodbuja in nagrajuje pridnost, poslušnost. Današnje dobre ocene so v resnici bolj nagrada za sposobnost pomnjenja, otroci se učijo, da zbirajo točke, ne zato, da bi res znali in pri učenju tudi uživali. To je treba čim prej spremeniti sistemsko.

Po drugi strani pa imam vpogled v šolski sistem tudi poslovno in tolaži me, da je v Sloveniji veliko ravnateljev in posameznih učiteljev, ki so angažirani in predani svojemu poklicu – res se potrudijo, da učencem posredujejo uporabno znanje. Našo didaktično igro FirmaKids na primer redno uporablja veliko slovenskih osnovnih in srednjih šol, čeprav ni predpisana s šolskim kurikulumom.

Nam na kratko predstavite to igro?

FirmaKids je namizna didaktična igra, avtorja sta Aleš in Blaž Lisac. Igralci na zabaven način spoznajo več vidikov poslovanja podjetja. Preigra se eno finančno leto – igralci morajo ustanoviti podjetje, naročiti, izdelati in prodati izdelke, se ukvarjati z marketingom, banko, plačati davke, pripraviti finančno poročilo itn. Igra je simpatičen način spoznavanja podjetništva, vsekakor pa gre za koristno znanje, ki ga otroci v naših šolah ne dobijo, a ga bodo lahko uporabljali vse življenje. Primarno je namenjena mladim, jo pa z veseljem igrajo tudi odrasli.

Torej pridobiš vpogled v poslovanje podjetja?

Ja, predvsem v finančno poslovanje podjetja. Učenje skozi igro je prijetneje, polega tega pa finančni poraz v igri sploh ni tako boleč, kot je lahko v resničnem življenju, se pa iz njega lahko ogromno naučimo.

Vaše podjetje organizira tudi počitniški kamp za najstnike. Je dopolnitev izobraževalnega sistema, za starše, ki bi si želeli otrokom privzgojiti podjetniško žilico?

Res je. Letos bo že peto leto, odkar izvajamo ta program. Ideja zanj se je porodila prav zaradi naših strank – podjetniki, ki so starši, so izrazili željo, da bi svoje najstniške otroke lahko brez prisile usmerili v podjetništvo, ker naš izobraževalni sistem tega ne ponuja. Na program smo zelo ponosni, saj se otroci radi vračajo, čeprav je bila prejšnja štiri leta vsebina ves čas nespremenjena. Prav zato smo letos vsebino v celoti prenovili in dodali nekaj novih modulov.

Kamp se odvija v Osilnici in Kostelu ob Kolpi, tako da lepa narava dobro podpira učni ambient. Učne vsebine so premišljeno uravnovešene z zabavo in razvedrilom. Program je zelo razgiban, otroci delajo sami, mi delujemo kot mentorji. Delo in učenje nista zastavljena po šolsko in mislim, da je najstnikom ravno zato tako všeč. Letos smo v sodelovanju z jezikovno šolo Lingula iz Ljubljane dodali tudi modul poslovna angleščina, katerega glavni namen je, da se naučijo, kako se znebiti treme in strahu pred javnim nastopanjem, sploh pred govorjenjem v tujem jeziku.

Drugi novi modul smo pripravili skupaj z kočevsko ekipo Lynx Pro Adventure, in sicer principe preživetja v naravi. Za otroke, ki so bolj ali manj navajeni materialno lagodnega življenja, bo koristno spoznati, kako je, če se mora človek znajti čisto brez vsega. To je sicer dobro vprašanje za vsakogar izmed nas – kaj bomo, če nam na primer vzamejo telefone, elektriko, vodo in ves denar?

V šolah nas zelo veliko učijo o zgradbi rastlinske in živalske celice, nič pa na primer o davkih, čeprav jih moramo plačevati vse življenje ...

Koliko stari otroci se udeležujejo kampa?

To so najstniki, stari od enajst do osemnajst let, starostno zelo mešana skupina. Po navadi imajo še ob prihodu eni in drugi pomislek, kako bodo skupaj funkcionirali mlajši in starejši. Ampak po treh dneh vsi ugotovijo, da starost ni noben dejavnik za dobro družbo. Zelo mi je ostal v spominu takrat 18-letni Sergej, ki je bil najstarejši v skupini in se je pred odhodom domov na glas opravičil najmlajšim udeležencem kampa, ker je ob prihodu pomislil, da s »ta malimi« ne bo možno nič početi. Tudi v življenju in v poslu ne funkcioniramo samo s svojimi vrstniki in je ta situacija, ki jo imamo v klasičnem izobraževalnem sistemu, pravzaprav precej neživljenjska, saj moramo v resnici ves čas znati sodelovati, delati in živeti tako z mlajšimi kot s starejšimi od sebe.

[gallery_media_slugs=img_5448.jpg,img_1992.jpg,img_5463.jpg]

Vsako poletje torej delate z mladimi. Kakšno se vam zdi stanje med mladimi? Imajo podjetniško žilico, si želijo naprej? Vem, da je to omejen vzorec, ker so to večinoma otroci podjetnikov, a kljub temu …

Res je, na naš kamp večinoma prihajajo otroci podjetnikov in jih podjetništvo praviloma tudi zelo zanima. Izogibamo se temu, da bi otrok prišel na kamp proti svoji volji, samo na željo staršev. Seveda opažamo, da najstniki pogosto neosnovano sanjarijo, kako bodo hitro obogateli z nekaj kliki ali posnetki na Tik toku. Vseeno pa je v prijetno tolažbo tudi opažanje, da so nekateri mladi sposobni zelo hitro in spretno poprijeti za delo, ko se morajo enkrat postaviti na svoje noge in jih doleti realnost.

Po eni strani za njih ta neskončni digitalni svet predstavlja veliko nevarnost, saj so bombardirani z informacijami z vseh strani, hkrati pa so jim vse informacije ves čas na dosegu roke in se lahko z njimi zelo hitro znajdejo, če jih le hočejo uporabiti sebi v prid. Se pravi, je super, če mladi čim prej spoznajo, da je največ odvisno kar od njih samih.

Danes šola bolj kot vedoželjnost spodbuja in nagrajuje pridnost, poslušnost.

Jih starejši morda podcenjujemo?

Mislim, da. Verjetno starši danes ravnamo napačno, ker jim zagotavljamo premalo možnosti, da bi se otroci lahko obnašali bolj samostojno in se, ko so že večji, tudi čisto samostojno znašli. Več, kot mi naredimo zanje, manj potem znajo sami. Več, kot jim nudimo materialnega, manj jim v resnici damo. Lahko povem, da je med našimi strankami ogromno mladih, ki začnejo s svojimi podjetji in pokažejo navdušujočo spretnost in iznajdljivost. Nisem pesimistična glede mladih, ki se spustijo v podjetniške vode. Bolj me motijo stari, ki se nočejo pravočasno umakniti.

Imate kakšen nasvet za starše (tudi če niso podjetniki)? Kako naj pri svojih otrocih spodbujajo podjetnost?

Največ, kar lahko naredimo starši, je, da se z otroki čim več pogovarjamo, jih spodbujamo, da preizkušajo nove stvari in jih navajamo na samostojnost. Mislim, da je narobe, če mi namesto njih razmišljamo, kaj je za njih prava ali dobra življenjska pot. Dovoliti jim moramo, da jo najdejo sami, in se ne toliko bati za njih. Ko se odločajo za srednjo šolo in pozneje za študij, so v resnici še zelo mladi in velika večina jih še ne ve, kaj je tisto, kar bi v življenju res radi delali. Zelo malo je takšnih otrok, ki že od malega točno vedo, »jaz bom pa kuhar, zdravnica ...« Mislim, da je najpomembnejše, da otroka brez svojih pričakovanj samo usmerjamo k svobodnemu iskanju, da najde samega sebe in s tem tudi poklic ali delo, ki mu bo v življenju predstavljalo izziv in ga osrečevalo. Le tako se bo lahko osmislil in izkusil, kaj pomeni, da rasteš in se razvijaš, tako osebnostno kot poslovno.

Da je država res naklonjena podjetništvu, bi verjela, če bi se aktivno lotili odstranjevanja nepotrebnih birokratskih ovir za poslovanje in visokih obdavčitev.

Kaj več bi lahko naredila država za podjetništvo?

Verjetno zelo veliko. Sicer retorika poskuša zveneti naklonjeno podjetništvu, v resnici pa se država pogosto obnaša tako, kot da bi se podjetnikov rada znebila. Mislim, da bi bilo treba spremeniti veliko stvari.

Kaj konkretno?

Od birokracije, zakonodaje in obdavčitev, do že prej omenjenega vrednotenja znanja in dostopa do znanja …

Mislite, da je razlika med prejšnjimi vladami in sedanjo vlado? Si je katera vlada morda bolj prizadevala priti nasproti podjetnikom?

Vse naše vlade se mi zdijo enake, žal.

So v Sloveniji dobri pogoji za razvoj podjetništva ali ne?


Vedno je prostor za izboljšave. Imaš neko znanje, voljo, disciplino in delaš, a naletiš na številne ovire, ki marsikoga ustavijo in se raje zateče v na videz varno okrilje dela v javni upravi.

Sicer retorika poskuša zveneti naklonjeno podjetništvu, v resnici pa se država pogosto obnaša tako, kot da bi se podjetnikov rada znebila.

Včasih se zdi, da se velikokrat ustavijo na točki, ko odprejo podjetje, še posebej majhni podjetniki, delajo in na neki točki spoznajo, da bodo lažje delali na črno kot preko s. p.

Res je, država s svojimi nonsensi tudi sama sili v kršitve.

Tudi vi ste podjetnica, kaj bi pričakovali od države, da bi lahko rekli, da je država naklonjena razvoju podjetništva?

Da je država res naklonjena podjetništvu, bi verjela, če bi se aktivno lotili odstranjevanja nepotrebnih birokratskih ovir za poslovanje in visokih obdavčitev. Večina Slovencev ne mara plačevati davkov, če bi nas v šolah vsaj malo naučili o davkih, bi bilo morda drugače. V šolah nas zelo veliko učijo o zgradbi rastlinske in živalske celice, nič pa na primer o davkih, čeprav jih moramo plačevati vse življenje ...

[caption id="attachment_386659" align="alignright" width="319"] Foto: Tomo Strle/Citrus[/caption]

Kaj bi svetovali človeku, ki razmišlja, da bi se podal na podjetniško pot?

Troje: disciplina, vztrajnost in fleksibilnost. Ne nujno v tem vrstnem redu, ampak podjetnik potrebuje vse troje, in to vsak dan.

Še deset let nazaj je bilo število nezaposlenih bistveno višje kot danes. Ni bilo problem dobiti kadra, delodajalec je lahko izbiral. Sedaj je situacija precej drugačna. Se vam zdi, da se je odnos delodajalcev do zaposlenih posledično spremenil in jih bolj cenijo?

V poslu so spremembe stalnica in zagotovo je tudi ta situacija spremenila odnos delodajalcev do zaposlenih. Sicer se ne spomnim, da bi se delodajalci sploh že kdaj hvalili, da z lahkoto dobijo dobre delavce. Ne samo, kar se tiče znanja, ampak tudi zanesljivosti, integritete in kredibilnosti – vse to so lastnosti, ki jih delodajalci že dolgo zelo pogrešajo. Zavedanje, kaj za ekipo in za celo podjetje pomeni dober delavec, je med podjetniki od nekdaj zelo močno, zato ni čudno, da je delodajalec pripravljen narediti marsikaj, da obdrži dobrega delavca, če se mu ga že posreči dobiti.

Kje se vam zdi, da se največkrat zatakne? Veliko podjetij nenazadnje propade.

Pogosto zmanjka volje, velikokrat pa zmanjka tudi znanja. Včasih so problematični tudi odnosi, tako med zaposlenimi kot med nadrejenimi in zaposlenimi. Ekipa je zelo pomembna in prav od nje je v največji meri odvisno, ali bo nek rezultat oziroma zastavljeni cilj dosežen ali ne bo dosežen.

Velikokrat pa se ljudje tudi precenijo. Pri prodaji je pogosto tako, da pripravljajo izdelek ali neko storitev, a niso vnaprej pomislili, kako in komu jo bodo prodali, kar je ključno. Včasih niti ni tako pomembno, da je izdelek zelo dober. Veliko bolj pomembno je to, da ga znamo prodati.

Kakšni prodajalci smo Slovenci?

Nekateri odlični, drugi pa nikakršni.

Vsi dobri prodajalci, ki jih poznam, več poslušajo, kot govorijo.

Kaj je potrebno, da si dober prodajalec?

Prva lastnost dobrega prodajalca je, da zna poslušati, da je empatičen. Da zna poslušati stranko, da spozna stranko in ugotovi, ali ji bo sploh lahko nekaj prodal ali ne. Vsi dobri prodajalci, ki jih poznam, več poslušajo, kot govorijo.

Povejte nam še, glede na to, da je to glavni prodajni produkt vašega podjetja, katera je najboljša marketinška strategija?

Najboljši poslovni model je naročnina, najboljša marketinško-prodajna strategija je priporočilo. Priporočilo je najmočnejše marketinško orodje na tem svetu. Pa še en nasvet zelo radi damo našim strankam in tudi za nas to velja: Vsako stranko sprejmemo tako, kot bi sprejeli svojega sorodnika ali prijatelja – z enako dobro energijo, vnemo in prijaznostjo … To je ključ do tega, da bo stranka nad nami navdušena in bo dolgo ostala z nami.