NATO vrača udarec: Finska je v odgovor ruskemu imperializmu vstopila v zavezništvo

Po letu dni vojne na evropskem kontinentu je včeraj v Bruslju pred sedežem zveze NATO svečano zaplapolala zastava nove članice zavezništva, Finske. Slednja je poleg Švedske začela iskati pot v zahodnoevropsko obrambno organizacijo, vse odkar je Rusija ponovno vznemirila mir v vzhodni Evropi. Ob velikih naporih zahodnih demokracij je ta nordijska država v rekordnem času prejela podporo skoraj vseh parlamentov članic.

Težave so se pojavile ob zadržanosti Turčije in Madžarske, a sta na koncu tudi ti dve državi privolili v finski vstop v Zavezništvo. S prihodom 31. članice je zveza NATO za sto odstotkov podaljšala svojo dosedanjo mejo z Rusko federacijo, kar nedvomno krepi pritisk na Rusijo in njenega predsednika Vladimirja Putina. Slednji je v svojih govorih večkrat poudaril, da je širjenje zavezništva na vzhod glavni razlog za rusko "specialno operacijo" v Ukrajini. Z vstopom Finske se je dokončno zrušila logika ruske strategije, saj je vsem globalnim akterjem postalo jasno, da se zveza NATO širi predvsem zaradi ruskega imperializma v vzhodni Evropi.

Z vstopom Finske se je dokončno zrušila logika ruske strategije, saj je vsem globalnim akterjem postalo jasno, da se zveza NATO širi predvsem zaradi ruskega imperializma v vzhodni Evropi.

Pridružitev Finske zvezi NATO bo tudi obeležila konec mandata finske premierke v odhodu Sanne Marin, ki je prejšnjo nedeljo izgubila finske parlamentarne volitve. Teh sicer ni izgubila zaradi zunanjih razlogov, saj so prve tri stranke, ki so na volitvah prejele največ glasov, vključno z njeno socialdemokratsko stranko, podprle članstvo Finske v zvezi NATO. Sanna Marin je postala širše znana v evropski in svetovni javnosti prav zaradi svoje glasne in javne podpore Ukrajini. Prihajajoča desnosredinska finska vlada bo sicer nadaljevala njeno politiko, a vendar se postavlja vprašanje, ali bo pri tem toliko uspešna kot njena predhodnica.

Propad Putinove strategije

Odkar je berlinski zid in z njim komunizem padel, ali natančneje od začetka Putinovega vladanja leta 1999 dalje, se je Rusija aktivno vpletala v notranje zadeve svojih sosed. Kjerkoli v vzhodni Evropi, kjer so se ljudje začeli ozirati po evropski demokraciji, je Rusija vedno prišla na pomoč starajoči nomenklaturi.

Kjerkoli v vzhodni Evropi, kjer so se ljudje začeli ozirati po evropski demokraciji, je Rusija vedno prišla na pomoč starajoči nomenklaturi.

Tam, kjer politična podpora ni zadostovala, je tej sledila vojaška. Širjenje ruskega imperializma, kot smo ga lahko videli v Gruziji, Ukrajini in Moldaviji, je prisilila vzhodno evropske države v iskanje varstva v zvezi NATO. Kljub temu so nas od začetka vojne v Ukrajini Putin in njegovi podporniki skušali prepričati, da je ruska agresija zgolj posledica širjenja obrambne organizacije.

Pristop Finske, ki se je od konca druge svetovne vojne naprej opredeljevala kot nevtralna država (takrat se je v akademski literaturi po finskem vzoru uveljavil izraz finlandizacija, ki opisuje težaven odnos med velesilo in njeno majhno sosedo), tako dokončno končuje ruski mit. Postalo je jasno, da dokler bo Rusija poskušala širiti svoj politični in vojaški avtoritarni vpliv, bodo njene sosede iskale pomoč pri zahodnih demokracijah in se bodo želele včlaniti v zvezo NATO.

Konca finske nevtralnosti ne smemo razumeti kot radikalizacijo evropskih demokracij, ampak kot dokaz, da je ruski imperializem trčil ob tokrat močnejšo evropsko solidarnost. Pred malo manj kot stoletjem so se evropske demokracije v srednji Evropi druga drugi izolirale (spomnimo se implozije t.i. Male antante v tridesetih letih 20. stoletja), namesto da bi med sabo sodelovale. Posledično so počasi vse izginile pod pritiskom avtoritarne Nemčije ali Sovjetske zveze. Na Putinovo žalost se je Evropa učila iz lastnih napak in prav pristop Finske brez dvoma simbolizira novo evropsko solidarnost.

Švedska še čaka

Do vstopa Finske bi moralo priti hkrati z vstopom Švedske, ki je tudi zaprosila za članstvo v zvezi NATO, a je slednja razburila tako Madžarsko kot Turčijo. Švedska je kot nevtralna država desetletja sprejemala kurdske aktiviste in politike in jim nudila zatočišče pred policijskim in sodnim pregonom turške države. Kljub temu moramo turško blokado razumeti predvsem v kontekstu domače turške politike.

Tako je postalo jasno, da dokler bo Rusija poskušala širiti svoj politični in vojaški avtoritarni vpliv, bodo njene sosede iskale pomoč pri zahodnih demokracijah in se bodo želele včlaniti v zvezo NATO.

Turški predsednik Recep Erdogan in njegova vlada imata kljub svojemu velikemu vplivu na domači medijski prostor, policijo in pravosodje že dalj časa nizko podporo domačega volilnega telesa predvsem zaradi ekonomskih (npr. hude inflacije in krčenja gospodarstva) in zunanjepolitičnih težav (npr. neuspele intervencije v Libiji), v katerih se nahaja Turčija. Prihajajoče predsedniške in parlamentarne volitve bi lahko končale njegovo vodenje Turčije, a Erdogan še vedno upa, da mu bo uspelo obdržati oblast. Eden od njegovih priljubljenih načinov za pridobivanje podpore domačega prebivalstva je podpihovanje sovraštva in turškega nacionalizma, za kar je bila Švedska pripravna tarča. Erdogan sedaj zahteva izročitev kurdskih političnih beguncev, ki živijo na Švedskem, kar je seveda za švedsko vlado in javnost nesprejemljivo.

Čeprav obstaja možnost, da bi po morebitni zamenjavi oblasti v Turčiji nova vlada dala soglasje Turčije za včlanjenje Švedske v zvezo NATO, bo ta skandinavska država še vedno imela madžarski problem. Madžarski premier Viktor Orban ni dal nobenih resnih pojasnil za madžarsko blokado švedske kandidature in se namesto tega izgovarja na nasprotovanje parlamenta, ki ga sam in njegova stranka Fidesz zlahka obvladujeta, saj imata v njem več kot petdesetodstotno večino.

Odnos med Švedsko in Madžarsko je postal še bolj zapleten potem, ko se je Švedska prav prejšnji teden (1.4.) pridružila nekaterim članicam EU, ki so skupaj z Evropsko komisijo vložile tožbo na Evropskem sodišču v Luksemburgu (ECJ) proti Madžarski zaradi njenih kršitev evropske zakonodaje. Vse torej kaže na to, da bo Švedska še dolgo čakala na svoj vstop v zvezo NATO.