Ne morete služiti Bogu in pokemamonu. Velja tudi (še posebej) za Cerkev

Ja, smo skočili malo v zrak mladinski pastoralisti ob temle članku. Nekaj zato, ker nekdo "na pamet" brska po naši gnojni rani. Nekaj zato, ker smo pričakovali svoj "magični odgovor", pa ga nismo dobili. Nekaj zato, ker ima deloma vseeno prav.
V namen debate bi rad vzpostavil neko razlikovanje: "jezik" in pa "vsebino". Jezik v pomenu, >kakokaj< posreduje. Vsebina - da nas je Jezus rešil in nas vabi k ljubezni (če zazipam) - mora ostati nespremenjena. Jezik pa je stvar obdobja, kulture in tudi starosti. Mejo je težko potegniti; nekateri kristjani kompromitirajo vsebino v imenu jezika (poskušajo "posodobiti" tudi tisto, kar se ne da, recimo branje poezije namesto SP); drugi v imenu ohranjanja vsebine kompromitirajo jezik (razglašajo "star" jezik za del vsebine in ga zato niso pripravljeni spremeniti, recimo sodobno tradicionalistično gibanje). In tako lahko tudi rečemo:
dokler je "pokemon" samo vstopno mesto, gremo pa naprej do Jezusa (kot je tudi v akciji, ki je razjezila avtorico), je vse super. Zaplete pa se, ko na neki točki mladinski pastoralisti nočemo biti "zateženi" in sploh ne gremo od pokemona h Kristusu. Ko se pozabi, ZA KAJ se trudimo, in razmišljamo samo še o tem, kako bi bilo mladih čimveč in bi bili čimbolj zadovoljni. Ko se mladinska ne začne z molitvijo, ker mladim to ne "paše". Ko župnija organizira za mladino samo še smučarske dneve, ne pa več duhovnih vaj (in se morda celo hvali s številkami). Ko se na oratorijskem sestanku v nedeljo zvečer izkaže, da noben od animatorjev ni bil pri maši ... Tako početje sicer dvigne veliko prahu, pohvali se lahko z imenitnimi številkami, ampak sami stvari vere pa dela bolj škodo kot korist - že zato, ker živ odnos z Jezusom nadomešča z isto hahljavo brozgo, ki je imajo mladi že tako povsod poln kufer.
Ampak za začetek je pomojem ključno, da se enkrat za vselej poslovimo od številk. Ko je kralj David prešteval ljudstvo, ga je Bog po hitrem postopku kaznoval. Vsak posameznik šteje. In Jezus je tisti, ki kliče srca. Zato se ni treba bati, če smo majhni, neznatni - važno, da smo zvesti. Da mladinski delavci za vsako ceno vztrajajo pri organskem jedru svojega dela - Jezusu. In v njegovem imenu premagajo strah, sram, pomisleke. Kar pa ne pomeni, da se zapremo v elito - pač pa prepoznamo v vseh žejo po Jezusu in jo nagovarjamo. In v tem kontekstu se mi zdi predvsem ključno, da smo z mladimi. Da smo navzoči. Zraven - brez sodb, z razumevanjem ... brez sprenevedanja o svoji drugačnosti (če je) in o Jezusu. Da opustimo razne masovne pristope in kompleksne komunikacijske strategije in zgolj v preprostosti sobivamo z mladimi - in jim je Jezus v njih na razpolago - ter jim pomagamo, da postanejo tudi sami razpoložljivi Jezusu. Ker danes mulci ne rabijo nekoga, ki jim bo organiziral smučanje (jim starši) ali jim vrtel filme (Popcorn, halo?). Vidim, da bolj rabijo nekoga, ki bo ob pol dvanajstih zvečer znal z neta potegnit en motivacijski meme kot odgovor na par longpostov o tem, da ne gre v šoli - in obljubil molitev. Nekoga, ki bo znal biti tiho kot grob v koga je nekdo zaljubljen - in oba izročal Jezusu. Nekoga, ki se bo kot idiot igral z njimi tisti bans, ki mu že pri ušesih gleda ven - in potem povabil še v cerkev ... (Dobrih) receptov in strategij je dejansko bistveno manj, kot bi nam ustrezalo - so pa mladi - in oni kažejo sami pot - mladi s svojimi korenitimi iskanji, s svojo neskončno energijo, svojo gorečo simpatijo, svojim eksplozivnim sramom in krivdo ... in srcem, ki vpije, da bi ga imel nekdo rad in ga sprejel. Lahko jim to sprejetje in ljubezen poskušaš dat sam - in jih zabrazgotiniš za celo življenje. Lahko pa jih položiš v Jezusovo naročje.
(in hvala bežigrajčanom, ker so me to naučili)

Ne zdi se mi pošteno, da iščete krivce med tistimi, ki se trudijo za mladinsko pastoralo. Mladenko, ki ni čutila potrebe po pomoči pri čiščenju cerkve, bi morali tega naučiti starši, ne pa mladinska skupina.
Iskrena hvala vsem, ki se trudite in posvečate svoje življenje temu, da bi naši otroci ostali začutili pripadnost Cerkvi. Mojo vzgojo dopolnjujete in čeprav moji otroci neskončno uživajo na rompompomu, kot je Ritem Duha (khm, pa jaz tudi), znajo tudi sesti in moliti rožni venec. Ne pričakujem, da se bodo tega naučili pri verouku, za to sem dolžna poskrbeti jaz. Na oratorijih, pri skavtih in podobno pa začutijo, da je Cerkev nekaj živega, sodobnega, njim blizu. Moji otroci znajo zelo lepo zapeti 'Veš, o Marija'. Meni pa srce zapoje, ko se na glas derejo 'Vem, da je nekaj več' in 'Pričeval ljubezen bom'. Kajti dobro vem, da bi brez mladinske pastorale peli 'All About that Bass'. :)

Silno zanimiv diskurz.

Morda bi zgolj dopolnil, da mladi niso zapostavljeni (kakor ugotavlja Lucija), vendar se izrinjajo sami oz. se ne čutijo sposobni pobude, kar pa v praksi pomeni približno isti rezultat. Pravzaprav je to še bolj tragično in pelje v nihilizem, ki ga opisuje Galimberti (http://www.mladina.si/48179/umberto-galimberti-grozljivi-gost-nihilizem-in-mladi/). Zato je cilj oratorija vzbuditi protagonizem mladih, kajti ti v praksi lahko začutijo kako je to delo bolj izpopolnjujoče oz. osrečujoče, kakor pa igranje Minecrafta ali League of legends ...
Je pa res, da je naravnanost na prihodnost (kar delo z mladimi dejansko je) lahko problematična v kolikor se zaradi tega zanemarja druge vidike Cerke, kot so služenje ubogim, ostarelim, ločenim, beguncem ... Produktivnost nikakor ne sme biti merilo.
Prav tako je sporna desekralizacija maše, ki jo mnogi želijo narediti v koncert z nekaj liturgičnimi dodatki. Temu se je potrebno izogniti, vendar lahko iz prve roke zatrdim, da na duhovnih obnovah in oratorijih stvari niso tako kritične.

Skratka, zapisano v besedilu in v vseh komentarjih je čisto na mestu, razen nekaterih malo pregrobih izrazov v besedilu, ki avtomatično (in po nepotrebnem) zbodejo vsakega, ki se ukvarja z mladinsko pastoralo.

Moj namen niti ni bil delegitimacija mladinske pastorale, morda le prevpraševanje dolgoročnih učinkov vere, ki jo servira. Niti ni bil moj namen presojanje učinkovitosti ali predlagati izboljšave.
Drži, da je don Bosko podobna vprašanja nagovarjal v 19. Stoletju.
S tem, da je bilo to v 19. Stoletju prodorno in avantgardno,. Da so bili mladi v preteklih stoletjih pozabljeni, spregledani in zatirani. Danes? Pač ne.
Danes pa je zgolj neskončno ponavljanje že izgovorjenih sintagm. Da so »mladi prihodnost« in "na mladih svet stoji" je morda res. Vendar pa se v časih, ko se skoraj vsa družbena energija usmerja v aktivacijo in zadovoljitev mladih, velja vprašati po smislu tega početja. V 19. Stoletju so bili povsem zapostavljeni – danes – ko obstaja svetovni dan mladih, mladinske maše in mladinski verouk, oratoriji in neskončna vrsta duhovnih obnov.. pač niso. In morda še več energije in še več »promocije« ne bo proizvedlo še večjih učinkov.
Se velja vprašasti, zakaj? Zakaj ravno mladi, ki so zopet v fokusu?
Ker sodobnost tako narekuje?
Zakaj ne ločenci srednjih let ali invalidi ali starostniki ali ljudje v duševnih stiskah?
Ker se cerkvi ne zdi dovolj naložbeno močna populacija?
Ker niso del prihodnosti?
Skratka moj izključni namen je.. preprašati ideje, ki se jih ponavlja brez refleksije.

Strinjam se z zgornjim komentarjem (Tilen). Namen članka je gotovo dober, vendar kritiziranje (že tako skromnih in sramežljivih) poizkusov iskanja novih poti do mladih, morda ni najbolj konstruktivno. Nenazadnje je tudi Jezus svoje učence in »simpatizerje« (ki so pozneje spremenili svet) pridobival na precej spektakularne načine in ni očitno imel nobenih pomislekov pri pridobivanju pozornosti množic. Bil je pravzaprav mojster marketinga in množice so drle za njim. Prišel je v neko vas, ozdravil kakšnega bolnika ali izgnal hudega duha (reklama!), ljudje so radovedni prišli (pozornost) in oznanjeno jim je bilo Božje kraljestvo.
Posluževal se je privlačnih in všečnih (morda bi lahko celo rekli populističnih-v pozitivnem smislu) načinov zbujanja pozornosti: pomnožitev kruha (lakota je najboljši kuhar), hoja po vodi, ozdravljenja, kovanec v ustih ribe (točka še za izvirnost)…
Res pa je, da se pastorala ne sme potem ustaviti in se meriti le v udeležbi. Vendar je mlade treba izbezljati ven, jih pripeljati do Kristusa. Tudi če so za to uporabljene metode potrošniškega sveta ... V službi odrešenja nam ne bi smelo biti nič izpod časti. Bog sam se je neskončno ponižal in postal človek, na zemlji je izvajal vse mogoče »čire-čare«(karikiram), da bi prišel do naših src, da bi sprejeli odrešenje, da se ne bi čisto nobeden od nas pogubil…
Cerkev ni elitni klub za tiste, ki izpolnjujejo zahtevne pogoje in Jezus je prišel klicat grešnike in ne pravičnih. Da bodo mladi prišli do močne vere, jo morajo najprej priti blizu, jo spoznati, sprejeti in potem v njej rasti. Za prvi korak (priti blizu namreč) pa se je vredno mladim približati na način, ki jih najbolj nagovarja. :)

Super, da se razmišlja o problematiki mladih v Cerkvi, ampak ...
Uau, proti miselnosti, ki jo zagovarja avtorica članka, se je boril že don Bosko v 19. stoletju. Pričakoval bi jo od kakšnega starega župnika, ampak od pripadnice mlajše generacije?!
Hkrati pa seveda avtorica ne ponuja kakšne alternative ...

Kot pripadnik oratorijskega gibanja sem se še posebej čutil nagovorjenega ob spodnjem stavku in čutim, da je dobro, da odgovorim na očitek:
"Propaganda, ki se za oratorije in srečanja mladih pojavlja na spletu, neokusno spominja na tisto, ki mlade poskuša privabiti v Zrče. Spominja na pokemona."
Kot primer: Lani smo pri oratorijskih usposabljanjih poskusili z oglasom (https://www.youtube.com/watch?v=G4Sw81-jAwA), ki je gotovo po merilih pop kulture. Ali spominja na pokemona in je očitno zato nekaj slabega, presodite sami. Z njim smo šli tja, kjer so mladi - na socialna omrežja.

Smo se spustili "v kapitalistično bitko, za delež pozornosti ugiba želje mladega potrošnika"? Ali nas je to "ponižalo na raven vsakega drugega podjetja, ki se za popularnost bori na razvejanjem trgu ponudbe"?
Ne vem, morda.

Ampak ali to pomeni, da so bila usposabljanja manj kvalitetna? Ali smo se s tem "predali lahkotnosti in udobju"? Ne. Usposabljanja so bila enako kvalitetna, le dvakrat več jih je bilo naročenih kot prejšnja leta.

Če želimo presojati mladinsko pastoralo, je treba it malo dlje od spleta. Tam se dogaja le promocija (aja, ne, "propaganda") in približevanje mladim, prava pastorala pa se dogaja na terenu. Svetujem tudi avtorici, da kdaj zavije tja. :)