Ne samo romanja, cveti tudi industrija nabožnih predmetov

V slovenska romarska središča se danes, na veliki šmaren, zgrinjajo množice vernikov. V osrednjem slovenskem, na Brezjah, so zbrani slišali odločne besede nadškofa Stanislava Zoreta proti evtanaziji: "Človeški pogled se je nevarno zožil. Bolj ali manj vidi tisto, kar mu koristi in ga potrjuje v ošabnih mislih njegovega srca. Njegov jaz je postal merilo vsega. Njegov jaz določa, kdo je vreden življenja in kdo ne," je med drugim dejal nadškof.

Temi romanj in verskega turizma smo na Domovini sicer posvetili serijo člankov, tokrat pa se osredotočamo na nujen spremljevalni del tovrstnih množičnih zbiranj: na industrijo nabožnih predmetov. 

Nabožni predmeti imajo v krščanstvu dolgo zgodovino. Toda kakorkoli bi si želeli danes predstavljati, da so kipec, ki smo ga kupili v Fatimi ali Medžugorju, izdelale klarise med prepevanjem psalmov, so ga zelo verjetno izdelali drobni prsti ljudi druge rase in vere v neki azijski tovarni in je potoval morda v istem ladijskem kontejnerju kot sesalci.

Seveda ta banalnost ne zmanjšuje njegove vrednosti, če je bil blagoslovljen in vi pred njim pobožno molite. Kljub temu pa se je tudi kot zvesti vernik in molivec treba zavedati dejstva, da gre tudi pri nabožnih predmetih za pravo industrijo, divjo potrošnjo in kapitalizem par excellence.

Nabožni predmeti običajno nimajo neke večje umetniške vrednosti, saj njihova primarna funkcija ni dekorativna, ampak duhovna.

Industrija

Proizvodnja in prodaja nabožnih predmetov je postala razširjena industrija in tudi donosna panoga v bližini različnih verskih objektov po vsem svetu. Nabožni predmeti so spominki, figurice, slike, sveče, knjige, rožni venci, nakit, oblačila … Kupci jih povezujejo z duhovnimi vrednotami ali pa predstavljajo zgolj spominek na potovanje. Neizpodbitno dejstvo pa je, da jih kupujejo. In to množično.

Po poročilu TMR (Transparency Market Research) je bila leta 2022 svetovna industrija duhovnih in nabožnih predmetov ocenjena na 3,6 milijarde dolarjev. Do leta 2031 pa bi naj dosegla vrednost 8,3 milijarde dolarjev in zrasla za 8,7 %. Poročilo seveda obravnava vsa verstva.

Nabožne predmete najraje kupujemo na romanjih

Industrija nabožnih predmetov je močno povezana z romanji in romarskimi središči. Okoli slednjih najdemo številne trgovine in stojnice, ki ponujajo najrazličnejše predmete z versko vsebino. Od cenenega kiča do najprestižnejšega nakita. Za vsako denarnico in vsak socialni status je dovolj ponudbe. V zadnjih letih cveti tudi tovrstna prodaja na spletu. Po poročilu TMR naj bi spletna maloprodaja predstavljala že 22,3 % celotne maloprodaje.

Na znani azijski platformi Alibaba, ki je pravzaprav imenik proizvajalcev in dobaviteljev, lahko vsak podjetnik izbere izdelke, se poveže s proizvajalci ali/in dobavitelji in odpre lastno prodajalno (spletno ali fizično) na drobno. Ponudba izdelkov z versko vsebino je neizmerna.

Posebna kategorija – katoliške knjigarne

Ko smo botri in moramo kupiti svečo in belo oblačilo ali kak komplet za našega birmanca ali potrebujemo novo ovčko v jaslicah ali zgolj kvalitetno knjigo za darilo, se običajno odpravimo v eno od katoliških knjigarn, ki se običajno držijo škofijskih cerkva. V romarskih krajih, kamor prihajajo množice (Fatima, Lurd, Medžugorje ...) pa je najti tudi in predvsem številne "kramarje" z nabožnim blagom. Vsak vernik mora pri sebi razčistiti, kaj koristi njegovi veri in kaj predvsem zaslužkom trgovcev.

Sandi Osojnik, župnik v Grahovem in znani voditelj romanj, je za naš portal o tej temi povedal: »Več kot je potrošnikov, več je trgovin. Mnogi trgovci si ustvarjajo blazen dobiček in tega se ne bo dalo nikoli spremeniti. Prav pa je, da duhovniki in tudi romarski organizatorji spodbujajo ljudi, da bistvo romanja ni šoping, ampak molitev, sv. maša, obisk svetih krajev, tišina. Ni pomembno priti z romanja s polno torbo spominkov (nekateri so zaradi nakupovanja prisiljeni celo kupiti nov, večji kovček), ampak duhovno bogatejši, kar bi naj prineslo tudi novost v medsebojne družinske odnose.«

Nabožni premeti in vraževerje

Nabožni predmeti so v svojem bistvu seveda pozitivni. Človeka spodbujajo k stiku s presežnim, k molitvi, meditaciji. Spominjajo ga, da obstaja še drug svet in da smo vsi poklicani k dobremu. Kljub temu pa se tudi njihov pomen lahko hitro izrodi in sprevrže v vraževerje.

Posebna kategorija nabožnih predmetov so relikvije. Cvetele so v srednjem veku in to pogosto do precej bizarnih razsežnosti. Do tega, da so morali stražiti umirajoče ljudi, ki so veljali za svete, saj je bila nevarnost, da bi njihova telesa po smrti razkosali. Relikvije so bile namreč velika priložnost za zaslužek. John Calvin je leta 1543 v svoji Razpravi o relikvijah opisal stanje z relikvijami v katoliških cerkvah. Ponaredki so bili običajni. Posebej priljubljene so bile relikvije svetega Križa. Calvin je pripomnil, da bi iz vseh lahko zgradili ladjo.

Cerkev je pozneje to področje uredila, za vsako relikvijo zahtevala overitev s strani kurije in jih tudi razdelila po razredih. Danes se zdi, da nimajo več tako pomembne vloge. Kljub temu pa je videti, da je v človeški naravi, da si skuša priskrbeti neke svete in tudi magične predmete. Meja med vero in vraževerjem pa je pogosto zabrisana.

Župnik Martin Šuštar je za portal Družina povedal, da je "vera odnos, ki ga moraš stalno gojiti. Izprašuje vse tvoje življenje. Vraževerje pa tega ne zahteva. Je nek 'dodatek', ki se ga poslužuješ, kadarkoli se ti zahoče, in si pri tem prepričan, da ti občasno 'pomaga'. Ne potrebuješ odnosa do tega. Ne nagovarjaš nikogar, le želiš, da bi ti te sile pomagale ... Pri pravi veri  je pomemben element potrpežljivost in zaupanje, da se zgodi Božja volja. Pri vraževerju pa izsiljuješ, da se zgodi tvoja volja."

Sveti odpadki?

Z množično proizvodnjo nabožnih predmetov se posledično pojavlja tudi vprašanje, kaj storiti z odsluženimi predmeti ali tudi takšnimi, ki jih ne želimo več imeti. Številni ljudje se ob smrti svojcev srečujejo s to težavo, ko je potrebno izprazniti prostore in je nabožnih predmetov za kakšno škatlo ali več. Predmeti so bili večinoma blagoslovljeni in tudi, če niso bili, človeku, ki je odrastel v katoliškem okolju, srce in vest branita, da bi sliko presvetega Srca Marijinega vrgel v smeti s starimi Janami.

Cerkveni zakoni sicer ne predpisujejo natančnih navodil glede ravnanja z odsluženimi nabožnimi predmeti, uveljavila pa se je navada, da se tovrstne predmete zažge ali zakoplje v zemljo, da se onemogoči zlorabe in oskrunjenje.