Nejc Kurbus, načelnik Skavtov: »Ko je neka kriza ali težja situacija, pa seveda strnemo vrste in se postrojimo« (2. del)

»Pri skavtih sem že od otroštva, približno od osmega leta starosti. Nato sem bil vedno bolj vpet tudi na državni ravni, postavljali so mi vedno večje izzive in pred menoj je bilo vse več odgovornosti. Zadnja tri leta sem načelnik. Aktivni smo v 70 krajih po Sloveniji, skupaj nas je okoli 6000. Sem mentor mladim, večino reči postorimo skupinsko. To se mi zdi ključnega pomena, to sem si tudi zadal kot cilj, da pomagam drugim doseči in postoriti čim več,« razlaga Nejc Kurbus, ki je za svoj angažma v Združenju katoliških skavtov in skavtinj prejel naziv »naj mladinski voditelj« v okviru natečaja Prostovoljec leta 2022.

Nejc Kurbus vedno z veseljem zaigra na svojo kitaro in zapoje. Glasbenica je tudi njegova mama Slavica Kurbus, zato je imel za glasbeni razvoj zelo dobre temelje in podporo. Tudi v zasedbi Mesto na gori, ki je letos nastopila v družbi Martina Goloba, igra kitaro in poje. Prav tako smo ga lahko slišali na lokalni radijski postaji Radio Slovenske gorice, kjer že vrsto let dela tudi njegov oče Maks Kurbus. Pri tem delu sinu pride prav opravljen študij na Inštitutu in akademiji za multimedije.

Pri skavtih je zanimivo še nekaj: eno je vzgoja in vzgoja za zeleno naravo oz. za ekološko osveščenost, čist planet, hkrati pa imate zelo visoko postavljeno vrednoto dela. Ko si skavt, tudi delaš – otroku daješ neke naloge, neko delo. Lenarjenje je skorajda prepovedano pri vas.

Ne vem, če je prepovedano. Zadnja leta delamo na zdravju. Vzgoja za zdravje je zelo pomembna. Vemo, da je dobro, da človek kdaj tudi malo polenari, počiva, dobro spi. To nam je znano, ni nam do tega, da bi vzgajali v nekakšen deloholizem. Je pa to povezano z našo shemo vzgoje, v kateri imamo vsebino vzgajanja. Okoljska vzgoja je ena izmed vsebin poleg katoliške duhovnosti, temeljev skavtstva itd. Metode vzgoje so učenje z delom, dejaven odnos med starejšimi in mlajšimi ter simbolna govorica. Če želimo vzgajati z zgledom in želimo, da nekdo nekaj zna, moramo delati skupaj z njim. Zato nas povezujejo s tem, da nismo pasivni in leni, temveč aktivni in delavni.

Ko govorite o odgovornosti svojih skavtov ... Pred meseci ste prišli pred TV-kamere in prvi povedali Sloveniji, da obstaja sum, da se je nekdo spolno spravil na vaše člane. To ste naredili z velikim čutom odgovornosti, ker ste zelo hitro nastopili. Kako se je to zgodilo? Zakaj ste tako hitro stopili pred kamere in niste počakali, da se preiskava konča?

Ker je to prav. Če govorimo, da imamo ničelno tolerance do nečesa, je treba to tudi pokazati. Ko je bil zaznan sum, je bilo zaradi varnosti mladih, ki bi bili lahko potencialno prizadeti, treba reagirati. Mislim, da smo reagirali prav. Osebo, ki je osumljena, smo umaknili iz vzgoje, odločanje o zadevi pa predali naprej organom pregona. Verjamemo, da je naše okolje varno, zato tudi delamo in se izobražujemo. Trudimo se, da naše vrednote živimo vsak dan. Zato smo hitro reagirali in še naprej izvajamo usposabljanja in srečanja.

Kako ste se takrat počutili? To je bil najbrž velik šok za vodstvo, ko ste slišali za to?

Ja, bil je velik šok. Zase pravimo, da smo velika skavtska družina. Vemo, da se največ slabih stvari zgodi ravno v družini. Na srečo se pri nas ne zgodi veliko slabih stvari. Večinoma se zgodi, da se kdo ureže, to je že mejni primer, zelo redke so kakšne resne poškodbe. Veseli smo, da smo v večini primerov lahko ponosni, da vzgajamo za to, da so otroci zunaj, da so skupaj. V tem mandatu, ko se zaključuje eno obdobje vodstva skavtstva, je bilo kar veliko nekih izzivov: vojna v Ukrajini, covid-19, ki je zelo hromil skavtstvo po svetu in smo ena redkih organizacij, ki je ohranjala rast, poplave, pred tem so bila neurja, ko nam je uničevalo opremo ... Tako da so tudi napeti in žalostni trenutki.

Takrat se je kot zelo dobra izkazala tudi vaša hierarhija, vojaška realizacija, ker niste odreagirali tako, da bi izločili problem in rekli, to je problem in ga moramo rešiti, ampak so se tega problema zavedali vsi. Vsi, do zadnjega skavta, so to izvedeli in vse vodje enot, do zadnjega vodnika, so morali nekaj narediti na tem področju in se izobraziti.

Izobražujemo že tako ali tako. Imamo naš program Nisi sam – to je program, s pomočjo katerega lahko skavti ali prostovoljci povejo, ko čutijo, da nekaj ni v redu, da ne zmorejo sami, da potrebujejo pomoč. Mi si skavte predstavljamo kot take, ki lahko dva tedna preživijo sami v kočevskem gozdu, a so tudi trenutki, ko tudi blizu svojih domačih težko živiš. Trudimo se biti tu za vse. Trudimo se, da bi delovali subsidiarno – tisti, ki lahko nekaj naredi, naredi, tega se učimo že od majhnega. Vedno, ko je neka kriza ali težja situacija, pa se seveda strnejo vrste in se postrojimo, verjetno smo zaradi tega sposobni tudi vnaprej dobro reagirati in biti hkrati sogovornik tudi na področju civilne zaščite. Takoj ko zmanjka struktur zaposlenih in seveda prostovoljnih gasilcev, ki delajo izjemno delo, smo tukaj mi. Ko so bile poplave, žledolom, begunska kriza, smo bili zraven. Verjetno je to del sistema oz. strukture, ki je ostal.

Kako vidite skavtstvo v prihodnosti? Če poslušamo zahodne diplomate ali voditelje iz NATA, ki opozarjajo, da bo v Evropi nastopila nova vojna, da bo napadla Rusija, po drugi strani imamo neke razvajenčke, ki držijo v rokah samo »joystick« za igrico in niso sposobni niti noža vzeti v roke, kaj šele neko orožje. So skavti nadomestek za služenje vojaškega roka, da vseeno nekaj delate na tem področju? Kako vidite vašo vlogo v prihodnosti?

Mislim, da predvsem celostno vzgajamo mlade ljudi, da odrastejo v to, kar čutijo, da je prav in da družba potrebuje. Včasih imamo občutek, da je nekaj prav, ampak moramo slišati tudi svet okoli sebe in ga znati pogledati. Vem, da se naši otroci že od malega učijo gledati: najprej naravo, njene lepote in soskavte okoli sebe. Verjamem v to, da smo sposobni videti neko širšo družbeno sliko, zaznati občutek in znati tudi voditi … Naši skavti relativno hitro dobijo službo, ker so pripravljeni in uporabni. »Bodi pripravljen, vedno pripravljen,« je naš pozdrav. Baden - Powell, ki je ustanavljal skavte, je bil tudi poklicni vojak. Mislim, da je umrl zelo žalosten, ker ni videl skavtstva v vsej svoji veličini – takrat so se začeli tudi svetovni jamboreeji, potem pa so se začele svetovne vojne. Skavtstvo je začel z mislijo, da bo »peace making movement«, torej mirovniško gibanje.

Tudi ko se je začela vojna v Ukrajini ali sedaj v Gazi, smo se vsi mednarodni načelniki dobili na Zoom srečanju naslednji večer. Pogovarjali smo se, kaj lahko skavti naredimo, da bo življenje ljudi, ki bežijo, lažje, da bodo naše države reagirale prav. Pri nas smo skavti zelo spoštovani v marsikaterem krogu, v marsikaterem pa nas dojemajo kot otroke, ki se nekaj igrajo. Takrat smo odprli nekaj tem tudi v svojem članstvu, organizirali nekaj okroglih miz, zbirali pomoč in s tem na neki način spremenili družine. Ko se dotakneš enega člana družine, spremeniš družino, če spremeniš družino, mogoče spremeniš lokalno okolje. Še vedno so nekateri Ukrajinci pri kakih naših članih, vem, da pri marsikaterem duhovniku. Predvsem upam, da bo skavtstvo prihodnosti znalo odgovarjati na potrebo tistega časa. Ne vem, kaj bo takrat, a upam, da se bodo vedno znova vprašali, kašna je takrat potreba. Da bodo mladi še vedno ostali, saj so vedno ostali pripravljeni, niso ostali pasivni, bili so aktivni. Verjamem, da smo organizacija, ki vzgaja take ljudi, da bodo hodili okoli z odprtimi očmi in ušesi.

Prihajate z vzhodnega dela naše države, iz Lenarta, ki je v Slovenskih goricah in na meji s Prlekijo. Prlekija slovi po slovenskih genih. Dr. Trstenjak, Anton Korošec in Kocbek so cvet slovenske mentalitete. To je bilo nekoč. Danes pa se zdi, da je vzhodna Slovenija zelo pasivna. Največja volilna abstinence je ravno na vzhodu. Število naročnikov katoliških medijev pada ravno na vzhodu.

V Prekmurju imate samo eno podružnico. Kaj bi bilo treba narediti, da bi prebudili in spodbudili to izredno zdravo jedro slovenskega naroda?

Najprej moram povedati, da mi je žal, da nisem Prlek –  če je to povezano z viri inteligence, potem je škoda, da sem doma tistih nekaj kilometrov stran. A sem ponosen na rodni kraj, imel sem lepo otroštvo in okolje. Ne poznam odgovora na to vprašanje. Vem pa, da nas to pri skavtih bremeni … Zelo se trudimo, da ne bi bili preveč centralizirana organizacija, da imajo naše lokalne enote neko težo in avtonomijo vzgajanja in dela. Ne vem, danes zjutraj sva oba prišla vsak s svojega konca dežele in ugotovila, kaj pomeni, da smo centralizirana država, ko stojiš v koloni na avtocesti. Če ljudje hodijo v službo v sosednjo državo, ker je tam neka perspektiva, ali na univerzo na drug konec države, pa ne zato, ker bi si želeli tja, ampak ker si morajo to izbrati, si predstavljam, da je težko pričakovati, da bodo strašno aktivni in angažirani v svojem okolju, če vlagajo energijo nekam drugam. S tem se nisem veliko ukvarjal. Zakaj nima Murska Sobota svoje univerze ali kakšne fakultete, če bi si želeli bolj decentralizirati državo?

Podobno je s severno Primorsko. Mi se kar trudimo zagovarjati decentralizacijo in tudi delamo na tem. Smešno sicer izpade, da o tem govorim jaz, skavt iz Ljubljane, čeprav sem Štajerec, skavtska hiša in pisarna sta v Ljubljani, tudi naša usposabljanja vodimo centralno, saj smo majhna organizacija. Verjamemo pa, da je treba decentralizirati. Ko je dovolj ljudi, ki mislijo podobno, skupaj, se rodi nekaj lepega. Upam, da nastane kakšna nova skavtska enota na severovzhodu dežele in še kje. Verjamem, da bo tako, in upam, da se rodi še kakšen um, ki nas bo znal voditi ali razsvetliti. Pa ni nujno, da ravno v Prekmurju ali Prlekiji, super pa, če tudi tam.

Nejc Kurbus, vaš mandat se izteka, naša oddaja tudi. Želim vam, da bi po izteku mandata še naprej delovali odgovorno, v dobro naše družbe, v skladu z vašimi vrednotami. Hvala za obisk v studiu, za ta pogovor in srečno.