Nekdanji predsednik Türk je pri vprašanju Palestine očitno prenehal biti pravnik

Foto: pixabay.com

Intervju bivšega predsednika Danila Türka v Mladini je dvignil kar nekaj prahu in polemik, predvsem v točkah, ki zadevajo najvažnejši vojni, ki divjata na svetu: V Ukrajini zaradi ruske agresije in okoli Gaze v konfliktu Izrael–Hamas. Polemike so nastale ne zaradi njegovih misli, za katere bi glede na njegove veščine pričakovali, da bodo tehtne, temveč ravno nasprotno, zaradi nerazumljivih in bledih ocen in trditev v odgovorih. Türk meša meglo. Dejansko o obeh vojnah, ki danes zaskrbljujeta svet, komaj kaj pove. Očitno je, da je čustveno nagnjen na eno stran in išče neke kvazi razumske argumente, ki naj bi utemeljevali njegova stališča. Je pa jasno, da si bivši predsednik manjše države članice Evropske unije, bivši visoki uradnik OZN, celo nekdanji pretendent za mesto generalnega tajnika OZN in profesor mednarodnega prava nikakor ne bi smel dovoliti takih izjav.

Gospoda Türka kot izvedenca je novinar najprej vprašal o napadu glede na pravila Mednarodnega prava, ki da se nikjer drugje po 2. svetovni vojni ni zgodil tako kot v Ukrajini. Ker se Turk ni hotel zameriti Putinu, je rekel, da sta bila agresorja že Izrael leta 1967 ter Irak z napadom na Iran in pozneje na Kuwait leta 1990. Dalje je opravičeval Rusijo, češ da je po njeni percepciji »ne jemljejo resno«, da »to moramo razumeti« in da je za Rusijo »vse, kar se dogaja okoli nje, kot nekakšna kapilarna agresija proti njej«. Torej, agresorji so drugi, ne ona.

Brani nekdanjega proruskega predsednika Janukoviča in pravi, da je bil zakonita oblast, ki »so jo zrušili«. Kot je znano, so Janukovičevi pristaši v demokratično izvoljenem parlamentu pobegnili, kar je končno storil tudi sam (v Rusijo). Parlament je potem izvolil novo vlado. Zakonita ukrajinska oblast je bila v krizi, ni pa bila zrušena. Istočasno pa Türk pravi, da se je Rusija ob tem »ustrašila oranžne revolucije v Moskvi«. Pravi: »Dejanj Rusije ne zagovarjam, hočem samo razumeti njeno logiko ... Rusija je doživljala Ukrajino kot svojo interesno sfero. To je lahko narobe in ne mislim, da je to treba zagovarjati, ampak takšna je realnost …« Torej Rusije ne zagovarja, ker lahko ravna narobe. Ali jo brani ali jo obsoja?

Polemike so nastale ne zaradi njegovih misli, za katere bi glede na njegove veščine pričakovali, da bodo tehtne, temveč ravno nasprotno, zaradi nerazumljivih in bledih ocen in trditev v odgovorih.

Ni jasno, kaj je hotel Türk povedati. Vprašan je bil o Mednarodnem pravu in o kršitvi njegovih norm, odgovarjal je pa kot sociolog mednarodnih odnosov. Pravila mednarodnega prava so jasna in tam ni izhoda. Pravo določa, kaj je prav in kaj mora biti, sociologija pa proučuje, kaj je oz. kaj se dogaja. Preveč sumljivo je Türkovo »razumevanje« logike velesile in sprejemanje »takšne realnosti«, posebej za pravnika, ki točno pozna pravila. Izgovor, da tako pač delajo velesile, je, ker prihaja od njega, nerazumljiv, poleg tega je pa tudi neveljaven. Tudi faktično velesile ne smejo poljubno in brezmejno početi vsega, kar se jim zahoče, sicer tvegajo, da jih zaustavijo druge velesile, ki jim postavijo faktične meje. S tem pa nastane konflikt najširših in najnevarnejših dimenzij. Če pride do tega, je velesila kršiteljica prava v resnih težavah, tudi ker je evidentirana kot taka.

Čeprav na področju mednarodnega prava ni nadoblasti in sankcij in čeprav so zato pravila samo pisana pravila brez izvršilnih možnosti, si nobena država ne sme dovoliti, da jo imajo druge za kršiteljico, ker je s tem izločena iz mednarodne skupnosti. Čeprav je v mednarodnem sožitju kdaj lahko kaka »siva cona«, se ta situacija nikoli ne sme očitno izkazati kot kršitev mednarodnega prava, najmanj tako eklatantno, kot je to zdaj storila Putinova Rusija (v zgodovini seveda še mnogi drugi). Zato se običajno države, tokrat tudi Rusija, branijo, češ, kršiteljica je nasprotnica, ne jaz. To trdi tudi Türk. Nihče ne mara biti kršitelj.

Skratka, pojavlja se vprašanje, kaj je v tem intervjuju Türk: pravnik ali sociolog? Vse kaže, da je nehal biti pravnik. Kot že prej rečeno, je čustveno/ideološko nagnjen na eno stran, pa tega ne more/noče izreči. Zato je najbolje, da meša meglo in zavaja nepripravljene bralce, ki iz njegovih odgovorov ne morejo potegniti nobenega zaključka, razen obrambe Putinovega početja. Prav tako ostaja v megli problematika konflikta med Izraelom in Hamasom, ki se je ne dotakne.

Tudi njegov starejši kolega bivši predsednik Milan Kučan se je oglasil v isti Mladini in zaklical v svet: »Ustavimo vojno! Vredno je dvigniti glas proti vojni.« Če bi to predlagal kak sveti mož oz. puščavnik, bi mu v tem radi sledili. Bivšemu zadnjemu generalnemu tajniku Zveze komunistov Slovenije, ki je v Sloveniji v drugi polovici prejšnjega stoletja povzročila toliko nasilja in gorja, je pa teže verjeti.

Njegov miroljubni poziv je na zunaj plemenit. Lepo! Naj »ustavi vojno«. To bo dosegel takoj, če gre na mejo med Ukrajino in Rusijo ali v Moskvo in prepriča svojega »bivšega« tovariša Putina, da preneha z agresijo. Tako bo enega krvavega konflikta takoj konec. Potem naj gre pa v mirovni misiji v Gazo in takoj prične s posredovanjem in pogajanji. Če ne naredi tega, obojega, so vsi njegovi apeli navadno blefiranje, kar zanj ne bi bilo nič posebno novega. V zgodovini so bili pastirji vedno previdni pred volkovi v ovčjem oblačilu. Jaz sem zelo rad pastir.  

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

delo, fizično, delavec
Delo
14. 9. 2024 ob 15:25