Nemška cerkev išče pot iz "zloveščega" položaja, ko jo zapušča vse več vernikov, del duhovništva pa se nauku upira

Nemška cerkev je duhovno povsem izvotljena in brez perspektive. Deluje kot muzejsko društvo, ki se dobrika množici, da bi dobila denar za vzdrževanje svojega aprata.

Vemo, kako je v času II. Vatikanskega koncila Ren tekel v Tibero. Na Koncilu so bili med najbolj znanimi teologi Küng, Rahner, Ratzinger. Od teh je edinole Ratzinger že kot kardinal in kasnejši papež Benedikt XVI. spoznal trende in nevarnosti časa. Pokoncilski čas so med prvimi začeli kritično presojati Francozi in Britanci, Nemci pa so šli kar po svoje. Težava je, ker se je tudi Cerkev na Slovenskem takrat (in še danes) preveč navezala na nemške ekleziološke in teološke trende, kar je bila in je še vedno napaka. Delno smo se še zgledovali po Italijanih, ki pa niso v bistveno boljšem stanju kot Nemci. Zanimivo, da slovenski škofje tega ne vidijo, pa je veliko gradiva na to temo.
Sicer pa je že nekaj komentatorjev zgoraj pravilno ugotovilo, da ''relativizem'', ''modernost'' in ''biti všečen'' nikamor ne vodi. Cerkev mora svet oblikovati po svoji podobi in ne obratno, da se Cerkev prilagaja svetnemu in posvetnemu. Nepravilnost takega pristopa v veliki meri zaznavajo predvsem mladi, o čemer je tu pisala tudi že Domovina.

Ko še Cerkev da več pozornosti LGBT, kot TRADICIONALNI DRUŽINI - je njena bodočnost le PROPAD.

Verniki se rodijo v družinah.
Družina je tesno povezana s Cerkvijo s KRSTI, OBHAJILI, BIRMAMI, POROKAMI, POGREBI....

LGBT, je sposobna organizirati le POGREB, ker ne "proizvede otrok" ne za krst, niti obhajila in niti birmo.

Tega Papeža hvalijo le Levičarji, zapuščajo pa ga Kristjani.
Zadnji čas je za "ALARM" !

Cerkev je zelo pomembna institucija, dokler je na strani družin in pomaga VZGAJATI mlade, da se odločajo za KRŠČANSKI ZAKON.
Ko tega ni, postane tudi ŽIVA CERKEV, le "suha veja".

v RKC (pre)pogosto "precejamo komarje in požiramo kamele". Prerekamo se glede primernosti blagoslova ispospolnih parov, zgražamo se nad samozadovoljevanjem in pornografijo in tem ali hodijo ljudje dovolj dostojno oblečeni k maši. Ukvarjamo se z ozdravljenjem družinskega debla in izganjanjem demonov, na sprehodu se ustavimo in molimo pri vsakem znamenju, kapelici na poti. Smo pa skleda, ki se čisti od zunaj, znotraj pa je polna ropa in nezmernosti. Potem pa se čudimo, gledamo kot tele v nova vrata: le zakaj ljudje odhajajo iz Cerkve in zakaj ni spreobrnitev. Iščemo vzroke in gledamo skozi okno - ko bi pa se morali pogledati v ogledalo. Mi, skupnost ljubečih in pravičnih pa, kogar na te "grehe in nepostavnosti" jasno in glasno opozarja bodisi ignoriramo ali pa hudo preganjamo. Zelo žalosten a lep primer sta duhovnika Janez Cerar in Bogdan Knavs. Dokler ta "glas vpijočega v puščavi" ne stopi nazaj v vrsto - ali pa se zlomi.
O tem, da je "pomembno vprašanje za Cerkev (...), ali uči, kar je učil Kristus": dobri ljudje, kaj pa je učil Kristus? In ali ne bi Cerkev ne samo učila ampak tudi delala to, kar je delal Kristus?

Marksizem in ateizem sta dobesedno poteptala krščansko Evropo. Evropa postaja brezbožni kontinent in s tem se odpoveduje eni temeljni človeški lastnosti, duhovnosti.
Človek ni samo skupek atomov in molekul, je tudi duhovno bitje.
Če še tako natančno analiziramo človeka, lahko ugotovimo slehreni atom v telesu, duše pa ne bomo našli.
Je, zanesljivo je, ni je pa mogoče videti, ne stehtai, ne okusiti, pa vendar je. Z znanostjo ji ne moremo do živega. Zakja je tako?
To se sprašujejo ljudje že zelo dolgo. Tisti, ki so se odpovedali duši in se ponašajo s tem, da so ateisti, si sami spodkopavajo obstoj.
Poglejmo primer:Krščanstvo je v zatonu, islam pa v ekspanziji.
Krščanstvo je vsaj 500 , če ne več let pred islamom. Islam je sredni vek, pa vendar je vitalnejši, je v ekspanziji.
V svetu preživi tisti, ki se zna prilagoditi in ne najmočnejši in najboljši.
Kristjani smo osvojili svet, ko smo opustili krščanstvo in ga nadomestili z ateizmom, samo začeli zaostajati in sedaj izgubljamo na moči in vplivu.
To je dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati.
Kar v Sloveniji si poglejmo, kaj počne avndgarda s tako imenovanimi intelektualci opelemniteni z akademiki ( vsi po vrsti so ponosni ateisti), ko tavajo po protestnih shodih in se smešijo.
V Nemčiji pa ni nič bolje, posledice pa so znane. Nemčija ni več obljubljena dežela
In kam naj se zatečemo po pomoč?
Na Kitajsko ali Arabijo! S tem pa zavržemo tisočletno kulturo in omiko.

Ne vem zakaj bi to kogarkoli presenečalo. V cerkvi,ki ni za Boga temveč za skupine, ki ni zmožna dati strukture,ločiti prav od narobe, ki sprejema vse in je kriva za vse, ki odpušča vsem in vsemu, ki se strinja z vsem in bije po prsih za vse,razen tisto,kar bi se res morala, nimaš kaj iskati. Kaj pa ti lahko ponudi? Zakaj ni upada pri ostalih abrahamovskih verah? Ker niso storile samomora s spodkopavanjem strukture in dvomom v vse.

V redu, to je v Nemčiji. Kaj pa pri nas?