Nesreča v ljubljanski Operi – tudi simbolno znamenje?

V ljubljanski Operi je 10. maja 2024 ob koncu operne predstave Madame Butterfly tik pred poklonom nastopajočih obiskovalce, še bolj pa nastopajoče, prestrašil močan ropot. Odpel se je del kulise in padel na operni pevki, ki so ju pozneje odpeljali v bolnišnico. Ostali nastopajoči so bili dovolj oddaljeni oziroma so se uspeli pravočasno umakniti, da drugih večjih poškodb ni bilo. Je pa v tleh zazijala velika luknja. Toda luknja – kot kaže – ni samo v tleh.

Gregorn opozarja na mačehovski odnos države ter piše, da je kultura »v Sloveniji samo še en način zbiranja političnih točk, mobiliziranja volilnega telesa in deljenja denarja predvsem svojim, nekaj malega pa tudi onim drugim, da se ne bodo preveč pritoževali«.

Nekaj tega lahko zaslutimo tudi ob »boju« za prevzem stolčka Cankarjevega doma. Tam sta namreč trčila v konflikt Jaša Jenull ter ministrica za kulturo Asta Vrečko. Kot kaže, se ob boju za prevlado tudi znotraj politične opcije da najti razlike in različne interese – tudi na področju kulture.

Težave so že dolgo

Gregorn piše, da so se težave nakazovale že ob obnovi zgradbe Opere, ko je del strokovne in tudi laične javnosti zmajeval z glavo, češ, »da je zgradba tehnično neprimerna za scensko zahtevnejše uprizoritve, akustično pa za dela poznega romantičnega obdobja«. Obnova je namesto načrtovanih dveh trajala šest let. Ob tem pa v Strateškem načrtu SNG Opera in Balet Ljubljana 2020–2024 (v nadaljevanju Načrt) beremo, da je bilo v manj kot 15 letih po obnovi treba popraviti streho, da so se na fasadi uporabljali napačni materiali, da je klimatska naprava neustrezno locirana itd. Prav tako v istem dokumentu piše, da ni prostora za odlaganje kostumov itd. Naš vir se sprašuje – in mi z njim – kaj se je torej s prizidkom in vsem ostalim, kar je stalo nekaj manj kot 50 milijonov evrov, sploh izboljšalo?

Vprašljiv obseg produkcije

Opera je imela decembra 2019 293 zaposlenih, leta 2020 298,2 zaposlena ter leta 2021 307,2 zaposlena. Vsako leto več. V letu 2019 je bilo od 293 zaposlenih kar 28 opernih solistov. Dejstvo pa je, da ima Ljubljanska Opera precej manj predstav in precej manjšo raznolikost naslovov kot primerljiva repertoarna gledališča. Kot pravi Gregorn: »Tako so imeli v sezoni 23/24 deset različnih produkcij in 88 predstav, Državno gledališče v  Nürnbergu pa s 17 solisti 11 raznih opernih naslovov, skupaj z musiclom Jesus Christ Super Star 12 naslovov. Vsega skupaj je bilo v sezoni 112 predstav. Najmanj produktiven mesec za operni ansambel je bil februar 2024. Takrat je namreč ljubljanska Opera izvedla tri predstave!«

Zanimiva je tudi povprečna starost solističnega ansambla – okrog 50 let. Glas začne po 50. letu pešati, sploh v višjih registrih, ter spreminjati barvo. Tako ima velik del ansambla najboljši del pevske kariere za sabo.

Vsi so najboljši

Poglejmo še status solistov v ljubljanski Operi. Od 28 solistov jih ima kar 12 status prvaka in 11 status priznanega pevca. Med štirimi basisti so na primer trije prvaki in en priznan pevec. Gregorn opozarja: »Človek bi mislil, da je v zlatih časih bolgarske opere, ko so nastopali Boris Hristoff, Nicolai Ghiaurov in Nicola Ghiuselev. Med vsemi moškimi pevci samo en nima naziva prvaka ali priznanega pevca.« Ali se res naslovi delijo na temelju resnične pevske kakovosti? Gregorn meni, da je zelo vprašljiv naziv priznane pevke, ki je v svoji karieri pela le vloge, ki so uspešnim mezzosopranistkam zgolj odskočna deska – njej pa vrhunec kariere. Primere navaja tudi iz drugih registrov.

Pri tem pa naš vir opozarja, da je to pomembno tudi pri plačah. Priznani pevec je kar 8 plačnih razredov višje od pevca solista, njegova plača se torej giblje nekje v rangu okrožnega sodnika. Razlika v neto plači med solistom in priznanim pevcem je več kot 400 evrov. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi bilo premo sorazmerno s produktivnostjo.

Gregorn se sprašuje: »Koliko so vsi ti prvaki v pretekli sezoni nastopali? Podatki so navedeni na temelju dnevnih zasedb na uradni strani opere. Najporaznejšo statistiko ima tenorski prvak Jure Kušar. V sezoni 23/24 ni odpel niti ene predstave. Branko Robinšak je dvakrat nastopil kot Pinkerton v Madami Butterfly. To sta obenem dva najstarejša pevca ansambla in lahko predvidevamo, da sta kot (bivša) vodilna tenorja na vrhu plačilnega seznama. Basovski prvak Juan Vasle je nastopil samo v štirih predstavah Maria de Buenos Aires. Največ predstav sta odpela Saša Čano (15) in Aljaž Farasin ter Martina Zadro – vsak po 12. Ta dva prvaka sta tudi med redkimi, ki sta redno pela različne glavne vloge. Se pravi, dejansko opravljala naloge prvaka. Enajst nastopov ima tudi Mirjam Kalin, ampak izključno v stranskih vlogah kot npr. Filipievna v Oneginu. Vsi ostali prvaki imajo manj kot 10 nastopov letno.«

Če primerjamo letni znesek prejetih prihodkov ter zgolj nekaj nastopov v celem letu, znesek plačila za posamezni nastop poskoči na več kot 10.000 evrov. »To je verjetno približno toliko, kot bi dobil tenor ranga Brian Jagde ali mogoče celo Vittorio Grigolo za vodilno tenorsko vlogo, kot je npr. Cavaradossi ali Don Jose,« pravi Gregorn. Podobno je med priznanimi pevci: »Dve priznani sopranistki sta v sezoni 23/24 ostali brez nastopa! Kaj takega ni samo popolnoma neodgovorno do davkoplačevalcev, ampak tudi do pevcev,« ki ne morejo ostati v pevski kondiciji – razen, če nastopajo kje drugje, poleg rednega delovnega razmerja. (Pa bi se pri tem seveda radi izognili vsakemu pomisleku na »dvoživkarstvo«, kakršne očitke prejemajo zdravniki ob njihovi stavki.)

Slabo upravljana Opera?

Teh nekaj poudarkov kaže, da je »Opera slabo upravljana tako na mikro ravni s strani vodstva javnega zavoda kot na makro ravni s strani ustanovitelja – se pravi države oz. resornega ministrstva,« meni Gregorn. In nadaljuje: »Management ne želi izstopiti iz svoje cone udobja in narediti reza v kadrovski sestavi ansambla, ki je prevelik in neproduktiven. Člani ansambla ne želijo izgubiti svojih privilegijev, ki pri večini temeljijo predvsem na samem stažu v ustanovi ali pa na minulih zaslugah, precej manj pa na trenutni kvaliteti in kvantiteti dela. /…/ Ministrstvo ima druge prioritete, ki so dnevno-politične, ne pa strokovne narave, vsaj kar se tiče razvoja elitne glasbene kulture.« Naš vir meni, da bi ministrstvo moralo voditi kulturno politiko, kjer bi se dajalo veliko, toda samo najboljšim ali pa tistim, ki imajo potencial in plan – ne pa vsem po malo: »To je tako, kot da bi Nogometna zveza namesto za reprezentanco in državno prvenstvo skrbela za malonogometne selekcije vaških bifejev.«

Možna pot naprej

Marsikdaj se zapis mnenja, komentarja, dejstev in ocen tu konča; prikažemo stanje ter menimo, da bi nekdo moral najti rešitev. Gregorn navaja konkretne predloge, kaj bi bilo treba storiti, da bi iz tega »Avgijevega hleva« naredili profesionalno in kakovostno operno hišo.

Prva je odločitev države – ali si želi opero na vrhunskem nivoju. Ob tem bi morali »upoštevati, da je bila operna poustvarjalnost zadnjih sto let ena najsvetlejših in mednarodno najbolj priznanih točk slovenske kulture (Josip Gostič, Anton Dermota, Karel Košuta, Ksenija Vidali, Ladko Korošec, Janez Lotrič),« ter da je »operna hiša ponos vsake resne evropske prestolnice in eden od pomembnih elementov kulturnega turizma«.

Če bi država res želela opero na vrhunskem nivoju, bi morala postaviti pred novo vodstvo točno definirane zahteve (povzeto po: Simon Gregorn):

1. Upokojitev vseh solistov, ki so izpolnili pogoje za upokojitev.
2. Delovna norma vsaj 25 predstav letno za vsakega stalno zaposlenega solista. 
3. Prekinitev vseh delovnih pogodb za soliste, ki v prvi polni sezoni pod novim vodstvom ne dosežejo norme 25 predstav.
4. Postopno omejevanje solističnega ansambla na največ 20 pevcev, po možnosti manj. Glede na to, da že leta ni večjih produkcij, bi bilo toliko solistov dovolj za normalno delovanje. V določene stranske vloge pa bi lahko vskočili tudi zboristi (pred leti npr. Nace Junkar).
5. Nadomeščanje stalnih solistov z gostujočimi pevci.
6. Prilagoditev marketinga sodobnim trendom: reklama; prodaja izdelkov (hrana, pijača, prednaročila, izdelki, vezani na Opero); pravočasno osvežene spletne strani s podatki, kdo v dnevni zasedbi poje katero vlogo; spletno glasilo ipd.
7. Krepitev marketinga v sosednjih regijah, kot so Zagreb, Reka in Istra ter avstrijska Koroška.
8. Povečanje prihodkov s pridobitvijo novih sponzorjev in zasebnih donatorjev.
9. Povečanje prisotnosti v medijih v sodelovanju z nacionalno televizijo (tu mora Ministrstvo igrati vlogo mediatorja med obema hišama), internetnimi prepletanji itd.

Gregorn nadalje meni, da bi moralo vse te točke ministrstvo aktivno podkrepiti:

1. »Sprememba zakonodaje, da se omogoči predčasno upokojevanje opernih solistov z za umetnika dostojno pokojnino.«
2. »Ureditev davčne zakonodaje, ki bo stimulirala sponzoriranje kulturnih institucij s strani gospodarstva.«
3. »Uskladitev plačnih razredov glede na razmere na tržišču dela, kjer so specializirani poklici, ki so potrebni za normalno delovanje opernega gledališča, kot so električarji, mizarji, frizerji, maskerji itd. deficitarni, in v zasebnem sektorju večinoma zelo dobro plačani in iskani tudi v zamejstvu.«
4. »Vzpodbujati deležnike, kot so Opera, Televizija, Radio, Cankarjev dom h kontinuiranemu in dolgoročnemu sodelovanju.«
5. Točke 1–5 bi vzbudile pritoževanje med zaposlenimi; pri tem bi jim morali jasno povedati, »da država kot ustanovitelj stoji za temi ukrepi in da je v primeru stavk, nedelovanja ansambla itd. pripravljena tudi na ekstremne poteze, kot so ukinitev javnega zavoda in s tem vseh pogodb ter ustanovitev novega – recimo pod imenom Ljubljansko lirično gledališče in pogajanje novih pogodb za novi zavod.«

Odločitev je v rokah vodstva in države

Kam torej gre ljubljanska Opera? Je bila padla kulisa dovolj močno opozorilo? Tako na realni kot simbolni ravni je to morda znamenje, da je nekaj konkretnega treba storiti, nekaj popraviti, rekonstruirati, da bi v prihodnosti vzdržalo vse napore. Bodo odgovorni to zmogli? Znali? Hoteli?