Nina Granda, Delo: Smo v času Jugoslavije res znali bolje urejati prostor?

»Ko se nam v sedanjosti zdi, da nam ne gre dobro, se zatekamo k preteklosti. Iščemo izgubljene ideale. Glasovi arhitekturne stroke v javnosti vse pogosteje izpostavljajo, kako dobro so gradili v času Jugoslavije, zdaj pa kar ne zmoremo; in da smo takrat ›živeli bolje‹. Splošno nostalgično dojemanje polpreteklosti je razvidno tudi ob pogledu na ljubljanske spomenike, kjer se zdi, da je druga svetovna vojna začetek in konec naše zgodovine. Ob takšni nostalgiji imam nekaj pomislekov, saj zožuje našo perspektivo razumevanja lastne identitete,« začenja svojo kolumno za Delo arhitektka in urednica revije Outsider Nina Granda.

V nadaljevanju zapiše, da je Ljubljana doživela razcvet v obdobju meščanstva na začetku 20. stoletja. Pri tem je imel ključno vlogo župan Ivan Hribar, ki je kot glavnega urbanista angažiral Maksa Fabianija. Kot je zapisal Tadej Brate, je Hribar »Ljubljano preobrazil iz dolge vasi v moderno srednjeevropsko mesto«.

Po drugi svetovni vojni pa je, kot zapiše Nina Granda, sledil zgodovinski obrat, ki se je odrazil tudi v urejanju prostora: »Bančniki, industrialci in zasebni investitorji so bili izbrisani. Povojni socializem je prostor urejal ideološko. Skozi urbanizem in arhitekturo je manifestiral svojo politično moč. Ni bilo več potrebe po demokratičnem urbanizmu, ta je dobil drugačno vlogo: prikazati bi moral idealno družbo.«

Celotno razmišljanje, ki se loti tudi sedanjega trenutka, preberite na spletni strani Dela.