Nova Slovenija z močno evropsko listo ne odloča samo o svoji evropski usodi, ampak tudi o prihodnji usodi politične usmeritve stranke

Naslednje evropske volitve, ki nas čakajo v prvem tednu junija, se številnim morda zdijo še daleč. V nasprotju s tradicionalno zaspano slovensko kampanjo je letošnja kampanja glavnih evropskih političnih akterjev že vsaj od prejšnjega poletja intenzivna in v zadnjih mesecih postaja vse bolj napeta. V nasprotju s Slovenci očitno številni v Evropi menijo, da so te volitve prelomne. Po svoje je zato zgodnja najava po imenih zelo močne liste Nove Slovenije veliko presenečenje, za katerega pa se zdi, da odpira več vprašanj, kot pa daje odgovorov.

Nova Slovenija je svojo listo napolnila s celo vrsto prepoznavnih imen ter težkokategornikov: Ljudmila Novak, Matej Tonin, Janez Cigler Kralj, Jernej Vrtovec, vračata se Vida Čadonič Špelič ter prepoznavna predsednica podmladka Katja Berk Bevc, še ena bivša evropska kandidatka Mojca Erjavec, za širšo javnost je povsem ''nov'' obraz edinole David Klobasa. Že tako močno listo pa bi po do sedaj še nepotrjenih informacijah lahko dopolnil Lojze Peterle. Nedvomno presenetljivo izjemno močan seznam, še posebej če spomnimo, da je na prejšnjih evrovolitvah NSi v kampanji velik medijski odmev dosegla z napovedjo samo ene večje novosti na listi, in sicer z močno kandidaturo dr. Žige Turka.  

Zdi se, da so slovenske pomladne stranke na evropskih volitvah zlahka dosegale, če ne vsaj procentualno večinski uspeh, pa vsaj večinsko število izvoljenih poslancev. Ker se je desni pomladni trojček večkrat uspešno združeval, npr. SLS je dvakrat združila moči z eno od obeh večjih strank, so pomladne stranke dosegale nadpovprečne rezultate, pri katerih najbolj izstopa še danes nedosegljivih več kot 100.000 glasov ter 23 % NSi-ja na prvih volitvah 2004 ter celo zmaga pomladnega trojčka na volitvah leta 2014.

Evropske volitve bodo ob rezultatu – pa najsi bo ta, kakršenkoli že bo – v veliki meri začrtale prihodnost poti Nove Slovenije ter seveda tudi preostalega širšega pomladnega pola. 

Iz tega razloga se kar sama ponuja razlaga, da je vodstvo Nove Slovenije z letošnjo zgodnjo predstavitvijo liste ocenilo, da bo boj za glasove neizprosen ter trd. Neznank in nevarnosti, ki izhajajo iz formacije ter pozicioniranja številnih nacionalnih list, je letos ogromno in marsikatera med njimi bi lahko uspešen samostojni nastop NSi-ja ob preveč samoumevnem pristopu resno ogrozila. Na desni ob že tako tradicionalno poimensko ter organizacijsko močnemu nastopu SDS-a, ki bo nedvomno šel na novo evropsko zmago, NSI-ju konkurira SLS z močnim nosilcem liste Petrom Gregorčičem, za volitve se ogreva tudi Pavel Rupar, še vedno pa se računa na morebiten nastop Anžeta Logarja. Na levici naj bi ob še neznani usodi liste Gibanja Svoboda in tradicionalno močne liste SD-ja ter nedvomno zelo zagrete stranke Levica, ki ob levi mobilizaciji želi dobiti svojega prvega evroposlanca, glede na številne špekulacije agitatorsko vlogo s svarjenjem pred prihajajočim »skrajno« desnim evropskim valom opravila Nika Kovač. Poleg tega za vsaj en poslanski mandat lahko pričakujemo mejo med 50–60.000 glasovi celotne liste, kar sploh ni mačji kašelj.  

Letošnje evropske volitve nedvomno zaznamuje velika razdrobljenost volilnega telesa, ki se še posebej kaže na desnici. 

Letošnje evropske volitve nedvomno zaznamuje velika razdrobljenost volilnega telesa, ki se še posebej kaže na desnici. Notranjepolitični spori med desnimi strankami ne pojenjajo, delovanje med obema opozicijskima strankama v DZ-ju je neusklajeno, po spletnem omrežju X pa letijo zbadljivke in obtožbe, kdo je za kaj kriv, ter grožnje o nesodelovanju ter izsiljevanju. Enotnosti pomladne strani iz časa zadnje dvojice volitev, ko je v težkih razmerah zmogla dva častna poraza s solidnima rezultatoma, je čedalje manj, zdi se, da tudi med volivci desne sredine ni velikega navdušenja nad nenehnimi prerekanji med političnimi veljaki.  

V vodstvu Nove Slovenije so očitno zgodaj zaznali, da je v takšnih razmerah samoumevna izvolitev njihovega evroposlanca oz. evroposlanke ogrožena, zato so reagirali hitro in odločno. Močna lista je nedvomno odziv na drobljenje desnih glasov, kar je modra odločitev, ki pa vseeno ne naslavlja nečesa drugega: že večletne neenotnosti oz. drobljenja znotraj same stranke na več med sabo tekmujočih vizij. Te so bile v stranki že dolgo prisotne, z letošnjo pahljačo evropskih kandidatov pa so se, kot kaže, še posebej jasno izkristalizirale.

Ljudmila Novak z delom podpore v javno izpostavljenih članih stranke, kot je dr. Janez Pogorelec, predstavlja zelo samosvoj, večjemu bratu Slovenski demokratski stranki najbolj antagonističen del stranke, ki velik del krivde za neuspeh pomladnega pola pripisuje Janševi stranki ter njenemu predsedniku. Ta del Nove Slovenije (od)rešitev stranke (ter pomladnega pola) vidi v tem, da si stranka izsili svoj prostor pod soncem za izvedbo svojih politik predvsem na rovaš SDS-a ter da z nakazilom po političnem prevzemu primata na desnici postane zaželeni desni sogovornik levega pola ter pripomore k izvedbi v državi tako nujnih reform.  

Trojček ministrov Matej Tonin, Janez Cigler Kralj, Jernej Vrtovec predstavlja prav tako linijo stranke, ki hoče večjo politično samostojnost in želi čase koalicije Slovenije iz začetka tega tisočletja pustiti za seboj, čeprav to počne malce bolj diplomatsko ter z bistveno več skepse do levega pola. Preostaja pa še tretji, recimo mu tradicionalni »SKD-jevski« oz. »Bajukovski« element stranke, ki s primatom na desnici, vsaj tako se zdi, ni ravno obremenjen, ampak bolj išče pozicioniranje stranke na izvornih načelih, kot jih pojmujejo sami, tudi za začasno ceno rezultata, in bo svojega »šampiona« dobil ob morebitni kandidaturi Lojzeta Peterleta.

Katera smer bo dobila politično legitimnost?

Evropske volitve bodo ob rezultatu – pa najsi bo ta, kakršenkoli že bo – v veliki meri začrtale prihodnost poti Nove Slovenije ter seveda tudi preostalega širšega pomladnega pola. A četudi bi Nova Slovenija uspešno preskočila prvo oviro, dobila evroposlanca oz. evroposlanko ter se konsolidirala za novo strankarsko smerjo, stranko v evropskem pogledu čakajo do sedaj še nesluteni izzivi, za katere pa je vprašanje, ali se jih zaveda navkljub svojim bogatim evropskim izkušnjam.

Morebitnega evroparlamentarca oz. evroparlamentarko iz vrst Nove Slovenije bo namreč v 10. sklicu Evropskega parlamenta pričakala bistveno bolj napeta situacija v dvoranah v Strasbourgu ter Bruslju. Ključne teme od migracij, kritične obravnave evropskega »zelenega prehoda«, nove usmeritve evropske energetske politike, pa vse do večjega ideološkega spopada na temo kulturno-družbenih tematik ter do progresivne družbene ideološke kolonizacije bodo od poslancev Evropske ljudske stranke zahtevale jasno profiliranost in ne skrivanje za glasovalnim strojem EPP-ja. Še posebej pa bo to pomembno, ker tudi oblikovanje sredinske koalicije v parlamentu še zdaleč ni več samoumevno.

Kako se bo ob tem odzval evropski predstavnik Nove Slovenije, ali bo pokazal odločnost ob napadih na lastna izražena (upajmo, da res) krščansko-demokratska stališča ob curljanju morebitnih provokacij v slovenske progresivne leve medije ter ali bo zaščitil slovenske interese ob obratnem mnenjskem prometu vedno dobro naoljene leve mašinerije na relaciji Ljubljana–Bruselj, kot je to bilo v primeru Sophie in 't Veld ter Vere Joureve; vse to so vprašanja, ki bodo na koncu odločila, koga bodo volivci Nove Slovenije želeli poslati v center Evrope kot zagovornika svojih in strankinih vrednot. Odločila pa bodo po vsej verjetnosti na koncu tudi o poti na nacionalnem političnem parketu, ki jo bo stranka ubrala, kar bo lahko na koncu ob vsej trenutni pripravi na evropski volilni spopad bistveno bolj usodno.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Tomaž Vesel
Vesel(o)vanje
19. 9. 2024 ob 10:09