Nova specializacija centrov za socialno delo: ugrabljanje otrok
POSLUŠAJ ČLANEK
Če bi bila John Grisham, eden izmed najbolj priljubljenih piscev pravnih trilerjev in kriminalk, bi mi ob spremljanju dogodkov, ki zadnje leto pretresajo Slovenijo, verjetno uspelo napisati knjigo, ki bi pretresla ne le domače loge, temveč tudi ves svet.
Recimo: pri pisanju bi naredila povezavo med nenavadnimi smrtmi na Nevrološki, za katere so mnogi vedeli, pa niso nič ukrepali, pa med nepojasnjenim izginjanjem mladih v Mariboru pa med rubežniki, ki v imenu paragrafov zaradi nekaj evrov dolga obupancem prodajajo stanovanja in hiše na dražbah in med ugrabljanjem otrok, za kar so se specializirali Centri za socialno delo. Nastal bi družbeno politični triler, ki bi bralcem sicer jemal dih, žal pa bi se- slepi in gluhi, kot smo- ne zavedali, da je slovenska realnost še dosti bolj nenormalna, kot bi bilo prebrano.
Zaradi zadnjih dogodkov, ko se je starim staršem na nečloveški način odvzelo otroke, me je postalo grozno strah. Ob vsem kar se je dogajalo, je splahnel še zadnji občutek varnosti. Tudi jaz sem babica, tudi jaz imam vnuke, vsi skupaj pa živimo v državi, v kateri je možno vse. Čisto vse!
Kdor ne verjame, je slep in gluh! Ne le, da se po mafijsko krade, ropa, ne le, da se je v imenu Hipokratove prisege jemalo življenja, ne le, da se izživlja nad državljani z mizernimi pokojninami in še bolj mizernimi plačami, v imenu zakona se lahko, če se nekomu zazdi, da si mora popestriti dan, celo krade otroke.
Nikar ne zavijajte z očmi, če se jezim, če kričim, da to ni prav! Odločitev velenjskega CSD, ki je otroka, ki jima je oče brutalno ubil mamo, odvzela starima staršema in ju namestil v rejniško družino, se lahko že jutri zgodi tudi vam.
Pred uradniki, ki se držijo črke zakona kot pijanec plota, v tej sprevrženi državi ni nihče več varen. Država, ki za delovanje centrov in za 1.168 ljudi, ki so zaposleni v njih, namenja kar 40,2 milijona evrov letno, si je z nekaj povedanimi floskulami v medijih umila roke. Zbirokratizirani CSD - uradniki, ki imajo na vesti že brez števila afer, ki so očrnile njihovo delo, pa počnejo stvari, ki jih človek z vsaj malo empatije, srčnosti in spoštovanja sočloveka ne bi nikoli.
Za zadnje grozovitosti ni nobenega opravičila. Niti najmanjšega! Ne vem, bi se zjokala ali bentila, ko sem slišala, da je kot razlog za odvzem vnukov simpatična direktorica iz Velenja navedla banalnosti, kot so premajhno stanovanje, dedkovo (60) in babičino starost (56).
V Sloveniji, kjer zaradi prekletstva nesposobnih politikov živi na robu obupa več stotisoč družin, lahko takšne razloge za ugrabitev poudarjajo le tisti, ki so siti tako potice kot kruha. Tudi rejniškim družinam, ki imajo v reji po več otrok, usoda ni podarila blagostanja, ki bi se odražalo v komfortnih stanovanjih, visokih dohodkih, primerni izobrazbi.
Mednarodno konvencijo o otrokovih pravicah, ki jo je podpisalo 140 držav, spoštujejo domala po vsem svetu, le mi ne. Še naši sosedje Hrvati se ravnajo po njej, kar pomeni, da socialne službe odvzem otroka zgolj predlagajo sodišču, ki nato o tem odloča.
Če bi bila jaz socialna delavka, potem bi naredila vse, da bi družini najprej pomagala urediti bivalne razmere. Slovenci smo – tega mi ni treba posebej poudarjati – dobri ljudje in hitro in obilo se odzovemo na klice na pomoč. Pomagali bi stanovanje opremiti, ga urediti v toplo in prijetno bivališče. Prepričana sem!
Ker starejši deček menda potrebuje še malo več pozornosti, bi jo zanj prav tako poiskala. Bi bilo to tako težko? Družino bi obiskovala, se z njimi pogovarjala in jim s tem dajala občutek, da niso sami, da mi lahko zaupajo. Vlivala bi jim upanje, da bo še vse dobro. TO bi moral početi socialni delavec, to!
Morda ste vi že pozabili na ''koroško deklico'', jaz še nisem. Pogosto se spomnim nanjo, četudi je ne poznam. Še po toliko letih vem, da bi, če bi bila v koži njene babice, ravnala enako: deklico bi odnesla na varno! Z njo bi zbežala stran od CSD-jev, stran od odvetnikov, ki so takrat imeli moč, da me zmeljejo v prah tudi zaradi zvez in poznanstev v samih vrhovih takratne politike.
Za vnuke bi se borila kot lev. Za njihovo dobro bi šla na konec sveta, tistim, ki bi jim posredno ali neposredno hoteli škodovati, pa bi do sodnega dne trkala na umazano vest. Če bi bilo v tej vesti le ščepec človeškega, bi se jim prej ali slej – prebudila in poterjala odgovore.
Recimo: pri pisanju bi naredila povezavo med nenavadnimi smrtmi na Nevrološki, za katere so mnogi vedeli, pa niso nič ukrepali, pa med nepojasnjenim izginjanjem mladih v Mariboru pa med rubežniki, ki v imenu paragrafov zaradi nekaj evrov dolga obupancem prodajajo stanovanja in hiše na dražbah in med ugrabljanjem otrok, za kar so se specializirali Centri za socialno delo. Nastal bi družbeno politični triler, ki bi bralcem sicer jemal dih, žal pa bi se- slepi in gluhi, kot smo- ne zavedali, da je slovenska realnost še dosti bolj nenormalna, kot bi bilo prebrano.
V tej državi je možno čisto vse
Zaradi zadnjih dogodkov, ko se je starim staršem na nečloveški način odvzelo otroke, me je postalo grozno strah. Ob vsem kar se je dogajalo, je splahnel še zadnji občutek varnosti. Tudi jaz sem babica, tudi jaz imam vnuke, vsi skupaj pa živimo v državi, v kateri je možno vse. Čisto vse!
Kdor ne verjame, je slep in gluh! Ne le, da se po mafijsko krade, ropa, ne le, da se je v imenu Hipokratove prisege jemalo življenja, ne le, da se izživlja nad državljani z mizernimi pokojninami in še bolj mizernimi plačami, v imenu zakona se lahko, če se nekomu zazdi, da si mora popestriti dan, celo krade otroke.
Zbirokratizirani CSD - uradniki, ki imajo na vesti že brez števila afer, ki so očrnile njihovo delo, pa počnejo stvari, ki jih človek z vsaj malo empatije, srčnosti in spoštovanja sočloveka ne bi nikoli.
Jutri se lahko zgodi vam
Nikar ne zavijajte z očmi, če se jezim, če kričim, da to ni prav! Odločitev velenjskega CSD, ki je otroka, ki jima je oče brutalno ubil mamo, odvzela starima staršema in ju namestil v rejniško družino, se lahko že jutri zgodi tudi vam.
Pred uradniki, ki se držijo črke zakona kot pijanec plota, v tej sprevrženi državi ni nihče več varen. Država, ki za delovanje centrov in za 1.168 ljudi, ki so zaposleni v njih, namenja kar 40,2 milijona evrov letno, si je z nekaj povedanimi floskulami v medijih umila roke. Zbirokratizirani CSD - uradniki, ki imajo na vesti že brez števila afer, ki so očrnile njihovo delo, pa počnejo stvari, ki jih človek z vsaj malo empatije, srčnosti in spoštovanja sočloveka ne bi nikoli.
Banalni razlogi za odvzem otrok
Za zadnje grozovitosti ni nobenega opravičila. Niti najmanjšega! Ne vem, bi se zjokala ali bentila, ko sem slišala, da je kot razlog za odvzem vnukov simpatična direktorica iz Velenja navedla banalnosti, kot so premajhno stanovanje, dedkovo (60) in babičino starost (56).
V Sloveniji, kjer zaradi prekletstva nesposobnih politikov živi na robu obupa več stotisoč družin, lahko takšne razloge za ugrabitev poudarjajo le tisti, ki so siti tako potice kot kruha. Tudi rejniškim družinam, ki imajo v reji po več otrok, usoda ni podarila blagostanja, ki bi se odražalo v komfortnih stanovanjih, visokih dohodkih, primerni izobrazbi.
V Sloveniji, kjer zaradi prekletstva nesposobnih politikov živi na robu obupa več stotisoč družin, lahko takšne razloge za ugrabitev poudarjajo le tisti, ki so siti tako potice kot kruha.
Mednarodno konvencijo o otrokovih pravicah, ki jo je podpisalo 140 držav, spoštujejo domala po vsem svetu, le mi ne. Še naši sosedje Hrvati se ravnajo po njej, kar pomeni, da socialne službe odvzem otroka zgolj predlagajo sodišču, ki nato o tem odloča.
Kaj bi morali početi socialni delavci
Če bi bila jaz socialna delavka, potem bi naredila vse, da bi družini najprej pomagala urediti bivalne razmere. Slovenci smo – tega mi ni treba posebej poudarjati – dobri ljudje in hitro in obilo se odzovemo na klice na pomoč. Pomagali bi stanovanje opremiti, ga urediti v toplo in prijetno bivališče. Prepričana sem!
Ker starejši deček menda potrebuje še malo več pozornosti, bi jo zanj prav tako poiskala. Bi bilo to tako težko? Družino bi obiskovala, se z njimi pogovarjala in jim s tem dajala občutek, da niso sami, da mi lahko zaupajo. Vlivala bi jim upanje, da bo še vse dobro. TO bi moral početi socialni delavec, to!
Za vnuke na konec sveta
Morda ste vi že pozabili na ''koroško deklico'', jaz še nisem. Pogosto se spomnim nanjo, četudi je ne poznam. Še po toliko letih vem, da bi, če bi bila v koži njene babice, ravnala enako: deklico bi odnesla na varno! Z njo bi zbežala stran od CSD-jev, stran od odvetnikov, ki so takrat imeli moč, da me zmeljejo v prah tudi zaradi zvez in poznanstev v samih vrhovih takratne politike.
Za vnuke bi se borila kot lev. Za njihovo dobro bi šla na konec sveta, tistim, ki bi jim posredno ali neposredno hoteli škodovati, pa bi do sodnega dne trkala na umazano vest. Če bi bilo v tej vesti le ščepec človeškega, bi se jim prej ali slej – prebudila in poterjala odgovore.
Zadnje objave
Krompirjeve pogačice s šampinjoni
13. 10. 2024 ob 9:00
Od Mure do Jadrana, Palestina bo svobodna!
12. 10. 2024 ob 17:00
Se Golob s svojim pozivom spreneveda?
12. 10. 2024 ob 15:00
Bitka za seniorje
12. 10. 2024 ob 12:59
Na mestu je vprašanje, kdo bo kmetoval jutri?
12. 10. 2024 ob 10:15
Ekskluzivno za naročnike
Krompirjeve pogačice s šampinjoni
13. 10. 2024 ob 9:00
Bitka za seniorje
12. 10. 2024 ob 12:59
Prihajajoči dogodki
OCT
15
Oblast se ozira nazaj, domoljubi pa naprej (Pogovor)
18:00 - 20:00
OCT
17
OCT
18
Štirje letni časi pod Celjskim stropom (koncert)
17:00 - 19:00
OCT
19
Vpliv gibanja na razvoj in učenje otrok (Seminar)
09:00 - 17:00
OCT
26
Izbor urednika
Bo nov sistem zaračunavanja omrežnine zadušil gospodarstvo?
11. 10. 2024 ob 15:00
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
4 komentarjev
Alojzij Pezdir
Centri za socialno delo so postali pod ekstremistično ideološko komando aktualne ministrice za delo in socialne zadeve orodje in orožje za trganje in razbijanje krvnih sorodstvenih razmerij ter za nasilno prevzgojo otrok v brezčustvenih in brezčutnih državih ustanovah.
To je le najnovejši poskus "praktične nadgradnje" na referendumu razveljavljenega družinskega zakonika ter izničene novele zakona o zakonski zvezi, s katerima sta omenjena ministrica in aktualna vlada skušali za vselej izničiti in razveljaviti tradicionalna naravna družinska razmerja oziroma razmerja v zakonski zvezi ter z brutalno uveljavitvijo ekstremistične "ideologije spola" za vselej spremeniti in trajno razrahljati naravna razmerja v družini in zakonski zvezi ter predvsem odtrgati otroke nenadomestljivi vzgoji krvnih staršev in najožjih krvnih sorodnikov.
Nad za polno in odgovorno družinsko vzgojo oropanimi in čustveno pohabljenimi osebami organi državne oblasti s svojo "socialno" in "vzgojno" in "izobraževalno" operativo najlaže izvajajo nadaljnje pranje možgan in ideološko indoktrinacijo ter enostran(kar)sko usposabljanje za nove "vojščake" vladajoče oligarhije.
j.malovrh
Če nas ne bi bilo dovolj "proti" na zadnjem referendumu, ne bi ta otroka pristala pri rejniški družini, ampak pri dveh buzerantih.
Jože
potocnik_1
Odlično povedana, gospa Miklavčič, da bi le kaj zaleglo. V naši družbi glas ljudstva pač ne pomeni dosti.
vrednote
pogrešam predvsem človečnost. Pogrešam, da bi novinarji kdaj poročali o tem, da so CSD-jevci konkretno pomagali kakšni družini. Pogrešam hvaležne uporabnike, ki bi se za takšno pomoč zahvaljevali. Ker se ne, mar to pomeni, da je ni?!
ZELO POGREŠAM, DA BI NOVINARJI DELAVCE IZ CSD-JEV KDAJ ''UJELI'' MED DELOM, NA LICU MESTA, Z DRUŽINO, Z OTROKI, MED DRUGIMI UPORABNIKI.
SEDETI V PISARNI, ZA MIZO, DALEČ STRAN OD REALNEGA SVETA IN GRETI STOL, JE NAJLAŽJE. TO ZNA VSAK, KI IMA 5 RAZREDOV OSNOVNE ŠOLE.
Pogrešam socialno delavko, ki bi imela srce in dušo o čemer piše v članku.
Pa tudi mene zanima, kaj se je dogajalo z deklico s Koroške.
Zanima me tudi, kaj se je zgodilo z otroki iz vseh ostalih ''časopisno'' odmevnih primerov!
Če kdo ve, naj nam pove!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.