Nova specializacija centrov za socialno delo: ugrabljanje otrok

POSLUŠAJ ČLANEK
Če bi bila John Grisham, eden izmed najbolj priljubljenih piscev pravnih trilerjev in kriminalk, bi mi ob spremljanju dogodkov, ki zadnje leto pretresajo Slovenijo, verjetno uspelo napisati knjigo, ki bi pretresla ne le domače loge, temveč tudi ves svet.

Recimo: pri pisanju bi naredila povezavo med nenavadnimi smrtmi na Nevrološki, za katere so mnogi vedeli, pa niso nič ukrepali, pa med nepojasnjenim izginjanjem mladih v Mariboru pa med rubežniki, ki v imenu paragrafov zaradi nekaj evrov dolga obupancem prodajajo stanovanja in hiše na dražbah in med ugrabljanjem otrok, za kar so se specializirali Centri za socialno delo. Nastal bi družbeno politični triler, ki bi bralcem sicer jemal dih, žal pa bi se- slepi in gluhi, kot smo- ne zavedali, da je slovenska realnost še dosti bolj nenormalna, kot bi bilo prebrano.

V tej državi je možno čisto vse


Zaradi zadnjih dogodkov, ko se je starim staršem na nečloveški način odvzelo otroke, me je postalo grozno strah. Ob vsem kar se je dogajalo, je splahnel še zadnji občutek varnosti. Tudi jaz sem babica, tudi jaz imam vnuke, vsi skupaj pa živimo v državi, v kateri je možno vse. Čisto vse!

Kdor ne verjame, je slep in gluh! Ne le, da se po mafijsko krade, ropa, ne le, da se je v imenu Hipokratove prisege jemalo življenja, ne le, da se izživlja nad državljani z mizernimi pokojninami in še bolj mizernimi plačami, v imenu zakona se lahko, če se nekomu zazdi, da si mora popestriti dan, celo krade otroke.
Zbirokratizirani CSD - uradniki, ki imajo na vesti že brez števila afer, ki so očrnile njihovo delo, pa počnejo stvari, ki jih človek z vsaj malo empatije, srčnosti in spoštovanja sočloveka ne bi nikoli.

Jutri se lahko zgodi vam


Nikar ne zavijajte z očmi, če se jezim, če kričim, da to ni prav! Odločitev velenjskega CSD, ki je otroka, ki jima je oče brutalno ubil mamo, odvzela starima staršema in ju namestil v rejniško družino, se lahko že jutri zgodi tudi vam.

Pred uradniki, ki se držijo črke zakona kot pijanec plota, v tej sprevrženi državi ni nihče več varen. Država, ki za delovanje centrov in za 1.168 ljudi, ki so zaposleni v njih, namenja kar 40,2 milijona evrov letno, si je z nekaj povedanimi floskulami v medijih umila roke. Zbirokratizirani CSD - uradniki, ki imajo na vesti že brez števila afer, ki so očrnile njihovo delo, pa počnejo stvari, ki jih človek z vsaj malo empatije, srčnosti in spoštovanja sočloveka ne bi nikoli.

Banalni razlogi za odvzem otrok


Za zadnje grozovitosti ni nobenega opravičila. Niti najmanjšega! Ne vem, bi se zjokala ali bentila, ko sem slišala, da je kot razlog za odvzem vnukov simpatična direktorica iz Velenja navedla banalnosti, kot so premajhno stanovanje, dedkovo (60) in babičino starost (56).

V Sloveniji, kjer zaradi prekletstva nesposobnih politikov živi na robu obupa več stotisoč družin, lahko takšne razloge za ugrabitev poudarjajo le tisti, ki so siti tako potice kot kruha. Tudi rejniškim družinam, ki imajo v reji po več otrok, usoda ni podarila blagostanja, ki bi se odražalo v komfortnih stanovanjih, visokih dohodkih, primerni izobrazbi.
V Sloveniji, kjer zaradi prekletstva nesposobnih politikov živi na robu obupa več stotisoč družin, lahko takšne razloge za ugrabitev poudarjajo le tisti, ki so siti tako potice kot kruha.

Mednarodno konvencijo o otrokovih pravicah, ki jo je podpisalo 140 držav, spoštujejo domala po vsem svetu, le mi ne. Še naši sosedje Hrvati se ravnajo po njej, kar pomeni, da socialne službe odvzem otroka zgolj predlagajo sodišču, ki nato o tem odloča.

Kaj bi morali početi socialni delavci


Če bi bila jaz socialna delavka, potem bi naredila vse, da bi družini najprej pomagala urediti bivalne razmere. Slovenci smo – tega mi ni treba posebej poudarjati – dobri ljudje in hitro in obilo se odzovemo na klice na pomoč. Pomagali bi stanovanje opremiti, ga urediti v toplo in prijetno bivališče. Prepričana sem!

Ker starejši deček menda potrebuje še malo več pozornosti, bi jo zanj prav tako poiskala. Bi bilo to tako težko? Družino bi obiskovala, se z njimi pogovarjala in jim s tem dajala občutek, da niso sami, da mi lahko zaupajo. Vlivala bi jim upanje, da bo še vse dobro. TO bi moral početi socialni delavec, to!

Za vnuke na konec sveta


Morda ste vi že pozabili na ''koroško deklico'', jaz še nisem. Pogosto se spomnim nanjo, četudi je ne poznam. Še po toliko letih vem, da bi, če bi bila v koži njene babice, ravnala enako: deklico bi odnesla na varno! Z njo bi zbežala stran od CSD-jev, stran od odvetnikov, ki so takrat imeli moč, da me zmeljejo v prah tudi zaradi zvez in poznanstev v samih vrhovih takratne politike.

Za vnuke bi se borila kot lev. Za njihovo dobro bi šla na konec sveta, tistim, ki bi jim posredno ali neposredno hoteli škodovati, pa bi do sodnega dne trkala na umazano vest. Če bi bilo v tej vesti le ščepec človeškega, bi se jim prej ali slej – prebudila in poterjala odgovore.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike