Nove nuklearke ne bomo imeli še vsaj 15 let. Realistična rešitev so plinske elektrarne, pravi direktor ELES-a Aleksander Mervar

»Najverjetneje do leta 2030 ne bomo zgradili nobene nove hidroelektrarne na srednji Savi, edina možnost nove hidroelektrarne je dokončanje tiste na Mokricah,« pravi direktor ELES-a Aleksander Mervar, ki je nastopil na posvetu političnega vrha na temo jedrske energije in projekta gradnje drugega bloka Jedrske elektrarne Krško.

Med drugim je povedal, da se nam ob vseh neznankah splača tvegati nekaj deset milijonov evrov za pripravo ustrezne dokumentacije ter dobiti dovoljenja za JEK2, v vmesnem času pa moramo postaviti plinske elektrarne. Zakaj je temu tako in ali obstajajo kakšne alternative, smo povprašali Mervarja. Na svojem blogu pa se je na njegove izjave odzval ekonomist Jože P. Damijan.

Splača se tvegati nekaj 10 milijonov evrov za pripravo ustrezne dokumentacije, v vmesnem času pa postaviti plinske elektrarne

Predsednik vlade Robert Golob je konec januarja gostil posvet političnega vrha na temo jedrske energije in projekta gradnje drugega bloka Jedrske elektrarne Krško (JEK2). Opozicija in nekateri energetiki koaliciji očitajo, da referendum o gradnji JEK2 napoveduje šele za leto 2027, končno odločitev pa šele leto kasneje.

V opozicijski SDS so vložili predlog za razpis posvetovalnega referenduma, ki bi se nanašal direktno na vprašanje gradnje JEK2. SDS-ov predlog so pozdravili v Novi Sloveniji, pa tudi v Gen Energiji, ki je sedaj nosilec samega projekta in njegov investitor.

V okviru razprave, ki so se je udeležili tudi nekateri politiki, je nastopil tudi direktor družbe ELES Aleksander Mervar. Sam se glede tega, kdaj bi bil najboljši čas za izvedbo referenduma, ni želel opredeliti, je pa povedal, da nove nuklearke ne bomo imeli še vsaj 15 let. Z ustavitvijo proizvodnje v šoštanjski termoelektrarni, ki je zaradi kurjenja premoga vedno manj konkurenčna, pa bomo še pred letom 2030 približno 40-odstotno uvozno odvisni, kar sicer ni tako velik problem zaradi dobre povezljivosti s tujimi omrežji.

JEK2 bi po časovnici bil zgrajen šele leta 2039, štiri leta kasneje pa se bo iztekla 60-letna življenjska doba prvega bloka krške jedrske elektrarne. Kot je povedal Mervar, če JEK2 ne bo, se bo takrat uvozna odvisnost dodatno močno povečala, saj prvi blok predstavlja približno četrtino slovenskih potreb po elektriki.

Gradnja JEK2 se bo začela šele leta 2030, pomembno pa je tudi, kakšne alternative bodo takrat na voljo, je poudaril Mervar. Kot je povedal, se nam ob vseh neznankah splača tvegati »nekaj deset milijonov evrov za pripravo projektne, investicijske dokumentacije ter pridobiti upravna dovoljenja za JEK2, v vmesnem času pa moramo postaviti plinske elektrarne«. Potencialne nove elektrarne bi zmogle med 300 do 450 megavatov, po Mervarjevem mnenju pa se bo vojna v Ukrajini slej ko prej končala, ruski plin pa se bo vrnil.

Hidroelektrarn do leta 2030 ne bomo postavili, TEŠ pa bo najverjetneje prenehal s proizvodnjo elektrike

Kot je za naš medij povedal Mervar, to izjavo potrjuje s tem, da najverjetneje do leta 2030 ne bomo zgradili nobene nove hidroelektrarne na srednji Savi, edina možnost nove hidroelektrarne je dokončanje tiste na Mokricah. Mervar tudi ocenjuje, da bomo do leta 2030 po vsej verjetnosti prenehali proizvajati električno energijo v TEŠ, razlog pa je predvsem v izjemno visoki stroškovni ceni zaradi relativno nizkega obratovanja kot posledica nezadostnega izkopa velenjskega lignita.

Za Domovino je Mervar povedal tudi, da bi lahko plinske elektrarne uporabljali za več namenov, primarno za zagon v primerih, da pride do motenj na enotnem trgu EU z električno energijo, uporabljali pa bi jih za sistemsko rezervo za primer, ko bo proizvodnja električne energije iz sonca nizka ali pa je praktično ne bo (npr. v nočnem ali zimskem času). Kasneje jih lahko uporabljamo za proizvodnjo električne energije iz zelenega vodika po letu 2030, a le, če bo slednjega možno pridobiti v zadostnih količinah po znosnih stroškovnih cenah.

Potencialne lokacije za plinske elektrarne so tri: Brestanica, Šoštanj in Trbovlje. Mervar je za Domovino še dodal, da če se vse skupaj ocenjuje iz trenutnega zornega kota, lahko računamo predvsem na povečano stopnjo uvoza, predvsem v nočnih urah in v zimskih mesecih.

Z OVE ne moremo razogljičiti proizvodnje elektrike

Mervarjeve trditve je na svojem blogu potrdil tudi ekonomist, Jože P. Damijan. Sončna energija kot nadomestek plinskih elektrarn ne more obstati. Kot je zapisal Damijan, sončne elektrarne pri nas proizvedejo 75 % elektrike med aprilom in septembrom, v preostalem času (med oktobrom in marcem) pa je treba električno energijo iz sonca za ogrevanje nadomestiti z električno energijo iz fleksibilnih virov (termoelektrarn na plin ali premog).

Bolj kot bomo opuščali plin za ogrevanje in šli na toplotne črpalke, več elektrike bomo rabili pozimi. Torej, več bo električne energije iz sonca in večja bo elektrifikacija ogrevanja in prometa, večje nadomestne kapacitete bo treba zagotoviti za proizvodnjo elektrike ponoči, ob oblačnih dneh in za kurilno sezono, zapiše Damijan, zato Mervar torej govori o gradnji novih plinskih elektrarn.

Na primeru Irske, ki je svojo energetsko prihodnost naslonila na vetrno energijo, pa se vidi, da drugače kot s plinom ne gre, je zapisal Damijan. Ob več električne energije iz vetra je po študijah potrebnih več kapacitet plinskih elektrarn za izravnavo nihanj v proizvodnji vetrnih elektrarn. Več vetra torej pomeni tudi večjo porabo plina. Študije so tudi pokazale, da so se s povečanjem deleža nestanovitne vetrne energije izpusti CO2 zmanjšali le za 10 do 20 %.

Študija sklene z ugotovitvijo, da sistemi z energijo iz vetra, ki jih je treba balansirati s plinom, niso vzdržni z vidika izpustov. Z več električne energije iz obnovljivih virov sonca in vetra ne moremo razogljičiti proizvodnje elektrike, ne v teoriji, še manj pa v realnem svetu, zapiše Damijan. Na spodnjih dveh slikah so primerjave letnih izpustov CO2 v proizvodnji električne energije med konceptom SAZU-GZS (NEK, JEK2, hidro- in sončna energija) ter obeh konceptov NEPN (veliko sonca v obeh ter scenarij obnovljivih virov energije brez JEK2). Izpusti CO2 v primeru SAZU-GZS bi se po izgradnji JEK zmanjšali za več kot 60 %, medtem ko bi se izpusti CO2 v primeru NEPN scenarijev znižali le za 25 do 32 %.

Razlog pa je v tem, da bi bilo ob velikem deležu električne energije iz sonca v omrežju treba zagotavljati več energije za izravnavo in nadomestne energije iz plinskih elektrarn ali pa iz uvoza, na svojem blogu zaključi Damijan.