Nuška Drašček: Bolj kot šokirati mora umetnost zbujati empatijo (2. del)

V prvem delu intervjuja z Nuško Drašček, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo spregovorili o nagradi Prešernovega sklada, glasbenih žanrih in njihovi raznolikosti, razmerah v operi in izkušnjah z drugih odrov ter motivaciji za njeno delo.

V drugem delu pa preberite o vzgoji za kulturo, življenjskem ritmu, odkrivanju poklica, vlogi kulture v družbi in načrtih za prihodnost.

Najtežji je začetek. Kaj vas je motiviralo takrat?

Enostavno to, da sem trmasta. Vedela sem, da si tega želim, da hočem to raziskati in da se ne bo zgodilo z danes na jutri, pa če si še tako želim. Treba je razumeti, da take stvari zahtevajo proces, in jim dati čas. Operno petje uporablja celotno telo in na to se je treba navaditi. Trma in radovednost sta me gnali.

Dandanes je precej prisotna permisivna vzgoja, kjer se otroke vzgaja predvsem o pravicah, starši pazijo, da se otrokom ni treba preveč potruditi. Kaj bi predlagali nekomu, ki je bil vzgojen v takšnem duhu, da pride do discipline?

Enostavno ni drugega, kot da vztrajaš. Stvari se ne zgodijo z danes na jutri in brez vztrajnosti ni ničesar. To je res tako preprosto. Ali delaš ali pa ni rezultata. Ne moreš pričakovati, da boš z dvema zamahoma krampa skopal jarek. Enako je tukaj. Je treba delati do konca.

Ni hitrih rešitev. Poleg dela in vztrajnosti pa je treba biti tudi nežen do sebe. Da ne greš z glavo skozi zid, ampak delaš z razumevanjem. Za to pa je pomemben dober pedagog, ki na tem področju veliko odtehta.

Omenjate nežnost. Se vam zdi, da ste se sami kdaj preveč gnali?

Meni telo zelo jasno pove, kdaj grem predaleč. Včasih, ko preveč padem noter in predolgo vadim, ugotovim, da postajam hripava. Potem pogledam na uro in spoznam, da je po treh urah vaje pa vendarle čas za kakšno pavzo. Včasih kar pozabim na to. Ampak takrat telo že samo pove. Ga pa je treba znati poslušati in slišati. Pomaga tudi dovolj spanja.

Kako pa človek, čigar delo je v veliki meri ob večerih, najde dovolj spanja?

Vedno sem bila bolj nočna ptica, tako da to nima name tako velikega vpliva, rada pa kdaj potegnem spanje v jutro. Ko pa se je najavil sin Luka, je prišla na vrsto kava (smeh). Včasih poskusim tudi čez dan ukrasti kakšen trenutek spanja, če je le mogoče.

Včasih tudi ne gre. Pridejo obdobja, ki so bolj naporna in z njimi pride tudi malo več fizične utrujenosti. Takrat pa si vzamem kakšen dan, ko sem popolnoma prosta, in to malo prinesem notri.

Druga vrlina, ki jo omenjate, je ljubezen. Vaša poklicna pot ni bila ravno premočrtna. Študirali ste mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede, v profesionalno petje pa ste se usmerili šele kasneje. Kako ste odkrili strast do petja in spoznali, da je to to?

Celo svoje življenje sem pela in tudi nastopala. Tudi na fakulteti sem bila v dveh zborih. Študij mednarodnih odnosov mi je bil zelo zanimiv. Sem pa že tekom študija spoznala, da sem z naskokom najbolj srečna na odru, in mi nič drugega ne nudi takšnega zadovoljstva, kreative, odvisnosti same od sebe  na tak način, kot mi to omogoča petje.

Prej o tem nisem toliko razmišljala, saj se mi je zdelo, da je petje vedno del mene, svojevrsten užitek, nisem ga pa videla kot karierno priložnost, ker sem imela toliko drugih zanimanj. Potem pa sem spoznala, da me vendarle nič drugega ne vleče tako kot to. Sem se odločila, da končam študij, in se nato usmerila v to področje. Če ne bi šlo, bi pač počela kaj drugega, želja pa je bila velika.

Kako se pripravljate na nastop? So bistvene razlike med nastopom v operi in na koncertu?

Razlike so predvsem v dolgotrajnosti procesa. V vsakem primeru je del priprave klasično upevanje, da optimalno izrabim glas. Druge priprave, kot je ličenje, frizura, obleka pa se razlikujejo med opero in »navadnim koncertom«. Opera zahteva bistveno več lasulj in kostumov. Sem pa tudi tukaj že precej optimizirala to pripravo.

Kje vidite mesto kulture v sodobni družbi? Je drugačno, kot ga je kultura imela v preteklosti?

Kultura ima mesto povsod. Ni ene stvari, kjer ne bi bilo zraven vsaj malo segmenta kulture, pa naj bo slika, zvok, odzivnost, pisana besedila. Ljudje, sploh tisti, ki bi se tega morali najbolj zavedati, včasih na to malo pozabijo, čeprav gre za neizbrisen del identitete naroda. Še televizije ne moreš prižgati brez tega.

Ima seveda več ravni, začne pa se že pri tem, ko se otrok uči govora, ko mu starši berejo knjige. Včasih se na posamezne segmente preveč obešamo in druge pozabimo, dejansko pa je kultura povsod. Le da so se eni segmenti bolj razvili v poklic.

Mislim, da se ljudje tega zavedajo, čeprav imamo včasih tudi malo čuden odnos. Ampak to je bolj problem na institucionalni ravni kot v medčloveških odnosih.

Kaj pa vas najbolj moti na institucionalni ravni?

Predvsem ta rigidnost, ujetost v neke tirnice. Mislim, da bi potrebovali več posluha za ljudi, ki kulturo ustvarjajo, in to, kar kultura potrebuje. Ne le profesionalna kultura, tudi ljubiteljska. Za ljudi in družbo, v kateri bivamo, ima enostavno prevelik pomen, da za to ne bi imeli posluha.

Ljudem enostavno omogočiti,. Da so ustvarjalni, da delajo. Ne mislim, da bo moralo ne vem kaj vse kapniti finančno. Zgolj omogočiti, da se zagotovi to, kar se potrebuje, tako, kot je potrebno. Včasih se mi zdi, da se kje pretirava, drugje pa pride vse drugo prej na vrsto kot kultura.

Včasih se zdi, da je glavni namen sodobne kulture, da šokira, da daje neko družbeno ali politično sporočilo. Se tudi vam zdi, da je dandanes vtis, da je to glavni namen kulture, ali je sodobna kultura vendarle kaj več od tega?

Mislim, da ni glavni namen kulture, da šokira. Če govoriva o odrski umetnosti, mislim, da je njen namen, da te premakne, da na nekaj opozori, se te dotakne. Če te to šokira, se je treba vprašati, zakaj je temu tako.

Kultura vedno budi čustva in pričakuje od tebe odziv. V kateri smeri ga vzbudi, pa je odvisno od vsakega posameznika. Osebno mi je ta segment prebujanja zelo zanimiv. Da razmišljam, kaj pa je ta rdeča packa na tej sliki. Zakaj me je tako pritegnila ta zelena barva? Pomembno se mi zdi, da se ljudje preizprašujemo in da ni naše življenje samo v sivinah.

Seveda pa vsak poslušalec ali gledalec, ki pride na predstavo ali koncert, doživi nekaj drugega, kar je edino pravilno. Pomemben vidik je tudi zbujanje empatije in razmisleka. Na predstavah in koncertih od občinstva zahtevamo, da se vživi v nekoga drugega, v lik, ki ga gleda na odru. Mislim, da to odpira dušo, zaradi tega smo bolj prijazni do ljudi okoli sebe.

Mislim, da je pomembno, da na tak način vzgajamo ljudi v empatijo, da skušajo razumeti zgodbo še iz kakšnega drugega vidika kot svojega lastnega. Seveda pa potem sledi tudi premislek skozi lastno prizmo. Tako da bolj kot šokirati mislim, da mora umetnost zbujati.

To prebujanje želite doseči s svojimi nastopi?

Vsekakor. Mislim, da to nudi platformo sproščanja, premisleka in razmisleka. Podobno, kot če prebereš knjigo. Pa se mene morda dotakne knjiga, ki se koga drugega ne. Pomembno je, da te nekaj budi, sili k prevpraševanju kot človeka.

Se je kultura danes bistveno spremenila glede na tisto, ki smo jo poznali pred 100, 200 leti?

Delno zagotovo. Kot se spreminja družba, se tudi kultura, ki je vedno odraz nekega stanja v družbi. Vendarle jo ustvarjamo ljudje, ki v tej družbi živimo, smo del tega časa in prostora. Režiser, ki naredi premislek o neki predstavi, jo vidi znotraj nekega trenutnega dogajanja.

Ko smo mi postavljali Devico Orleansko, je nismo postavili toliko v kontekst verskih vojn, ampak je bila scena postavljena na pogorišču notredamske katedrale, ki je ravno takrat pogorela. Takim stvarem se ne da izogniti. In tudi nima smisla, da bi se jim izognili. Dela so vedno znova aktualna, ne glede na to, kdaj so bila pisana. Povsod se da najti nekaj, kar lahko projiciramo na današnji čas.

Je kultura bolj odraz nekega časa ali je tudi usmerjevalec, ki ljudi usmerja v neko določeno smer?

Mislim, da mora biti malo obojega. Dobro je, da ponuja nek premislek, kadar se odpirajo poti razvoja. Meni se to najpogosteje zgodi na gledaliških predstavah. Pri nas imamo izjemne ustvarjalce in poustvarjalce. Vsakič znova si rečem, da moram naslednjič prinesti nekaj za pisat, da si zapišem kakšne citate, ki bi si jih rada zapomnila in še kdaj kasneje prebrala.

Pomembno se mi zdi odpiranje vprašanj in dvomov. To je hkrati kot neka usmeritev in premislek tega, kaj se dogaja. Mora biti oboje.

Sami ste vključeni in v bolj tradicionalne žanre, od ljudskega petja do bolj modernih, sodobnih. Kako to kombinirate, kako gledate na kombinacijo obojega?
Vse to je zame glasba. Od repertoarja ljudskih pesmi ob spremljavi, imenovanega Popotovanje po Sloveniji, do šansonov. Vse je odvisno, v kakšen kontekst nekaj postaviš. Zame je vse to pod »zavihkom« glasba, brez kakšnih ločnic.

Meni je pomembno, da prinaša nekaj s seboj in da to lahko podam, drugo pa ni bistveno. Občinstvo ima rado doživetje in raznovrstnost, tako da je vse mogoče. 

Osmi februar je običajno viden kot dan, ki ljudi vzpodbuja, da bi se več ukvarjali s kulturo. Kako vidite vlogo vzgoje mladih za kulturo oz. kako bi bilo treba pristopiti k vzgoji mladih, da bi v kulturi znali iskati navdih?

S tem se veliko ukvarjajo znotraj šolskega sistema, še posebej pri pouku slovenščine, ki ni zgolj slovnica, ampak tudi poezija, dramatika in proza. Mislim, da je pomembno, da vzgoja ni zgolj teoretska, ampak vključuje tudi prakso in zgled. Če otroci doma vidijo, da se starši za kulturo ne zanimajo, bodo tudi sami težko vzpostavili odnos do tega.

Ima pa kultura toliko plasti in vidikov, da težko kogarkoli povsem zaobide. Morda nas samo zanimajo različni segmenti. Moj sin Luka ima raje likovno ustvarjanje, čeprav sama tega nisem prav zelo močno gojila. Pride seveda tudi na kakšen moj koncert. Enostavno ga je ta vidik sam našel, ker je to tisto, kar zanima njega.

Mislim, da so otroci toliko obkroženi s tem, da gre težko povsem mimo njih. Kako pa pravilno vzgajati, to pa je že bistveno težje vprašanje.

Sami svojega sina torej vzgajate predvsem z zgledom?

Zgled in to, kar ga zanima. Vsake toliko gremo v kak muzej, na razstavo ali koncert, tako da včasih nima ravno izbire in je kar precej obkrožen s tem. Zabavno mu je priti kdaj tudi v opero in videti tudi njeno ozadje. V opero večkrat pridejo skupine otrok, ki se spoznavajo z njo, in to se mi zdi zelo dobrodošlo. Sicer pa tudi šole pogosto otroke vozijo na različne razstave in predstave, tako da mislim, da je za to kar dobro poskrbljeno.

Nikoli pa ni tako, da se ne da narediti česa še boljše. Mislim, da je s kulturo podobno kot s kakšno posebno okusno hrano, ko ti na začetku morda ni do nje, kasneje pa ti postane dobra. Ni nujno, da kultura že takoj na začetku vsakogar privlači. Morda si bo kasneje razvil svoj okus in spoznal, katere začimbe mu ustrezajo.

Jožef Muhovič je v svojem govoru na Prešernovi proslavi omenil prispodobo srčnega odtisa, ki ga je primerjal z ogljičnim odtisom, v obratnem, pozitivnem smislu. Kaj na vas pusti največji srčni odtis?

Sinergija med ustvarjalci in publiko. To prelivanje energije. Vsak koncert je svoje doživetje, vsaka predstava je svoja. Zelo veliko nudi, ko vidiš, kako te publika vzame, kako se ti pusti zapeljati, ta odnos. Kar en vakuum se ustvari, znotraj katerega smo potem vsi skupaj. To se mi zdi, da me najbolj premakne.

Zelo me hrani tudi, ko po koncertih pridejo ljudje in mi povedo svoja občutja in vtise. Včasih mi tudi pišejo. To je res nekaj neponovljivega. Noben koncert ni enak in tudi to moj poklic dela nekaj posebnega. Moraš si le pustiti to doživeti. To najbolj hrani moje srce. In seveda kreativa v ustvarjanju tega procesa.

Kakšni so vaši plani za prihodnje?

Zdaj se ukvarjamo z Mario de Buenos Aires, nato sledi še en Werther, potem pa že priprava na še zadnjo premiero v tej sezoni, Mozartovo Cosi fan tutte. Vmes pa zagotovo še kakšen koncert. Tako je, da je moj urnik hkrati sorazmerno dolgočasen, a zelo raznolik. Princip je bolj ali manj enak, naslovniki pa se menjajo.

V preteklosti smo vas večkrat videli na televizijskih šovih, Zvezde pojejo ste celo zmagali skupaj z Juretom Seškom. Se še kdaj vidite na televizijskem odru ali je ta del vaše kariere v preteklosti?

Res se ne zapiram in ne maram nekih škatlastih definicij. Odvisno, kaj bo prišlo v prihodnje. Puščam vrata odprta. Morda bi me kdaj še zanimala Slovenska popevka. Res pa je tudi, da imamo res ogromno predstav in obveznosti, tako da si težko naložim še kakšno. Dvakrat zapored sem to naredila in je bilo enostavno preveč.

Če nisi toliko noter, da bi lahko dal od sebe tisto, kar veš, da lahko, nima smisla. Slovenska popevka je res en poseben festival, vsaj zame. Je pa tako, da se glede teh stvari odločam precej intuitivno.

Pišete kakšne avtorske skladbe?

Ta talent je pa šel precej mimo mene. Z veseljem bi se lotila, ampak mi ne gre. Imam veliko občudovanje in spoštovanje do ljudi, ki so sposobni to narediti na način, da potem vse deluje zelo logično, vsi teksti v besedilu. Sama bi z veseljem to raziskala, ampak mislim, da tega občutka nimam.

Če pa bom kdaj mislila, da imam kaj povedati, in našla način, kako to ubesediti, bi me pa tudi to zanimalo. Zaenkrat pa lahko rečem samo, da dan nima več kot 24 ur, tako da zaenkrat mislim, da to ne bo mogoče.

Nuška Drašček Rojko je ena najvidnejših slovenskih pevk, ki občinstvo navdušuje s svojim glasom, odrsko prisotnostjo ter izredno širokim repertoarjem, ki sega vse od opere, samospeva, vokalno-instrumentalnih del do šansona, jazza, slovenske ljudske pesmi, popa, gospela in muzikala.

Glasbena pot Nuške Drašček se je pričela na področju zabavne glasbe, ko je leta 2004 zmagala na televizijskem izboru Bodi Idol in z leti postala ena najvidnejših vokalistk na področju popularne glasbe v Sloveniji.  Pela je v dveh slovenskih najvidnejših in najuspešnejših vokalnih zasedbah: v zboru APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani in v Perpetuum Jazzile. Po diplomi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani  leta 2005 (študij mednarodnih odnosov) se je povsem posvetila petju. Leta 2016 je z magisterijem in odliko končala študij petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Matjažu Robavsu. Septembra 2017 so ji na Univerzi v Ljubljani podelili “priznanje umetniških del“, kar je najvišji umetniški naslov, ki ga podeljuje univerza, in je umetniški ekvivalent znanstvenega doktorata.

Za operno ustvarjanje je prejela nagrado Prešernovega sklada za leto 2024