O (ne)svobodi plastične seksualnosti
POSLUŠAJ ČLANEK
V Sloveniji v teh dneh poteka še kar razgreta debata o kontracepciji. Protesti, prispevki, mnenja.
Feministke s transparenti, ki so bili uporabni tudi že kdaj prej: "Osvobodimo materinco! Moje telo, moja izbira." Na drugi strani pa, da hormonska kontracepcija zatira žensko in družino. Nič novega.
Trenutek, kakršen je ta, bi se dalo izkoristiti za plodno javno debato o hormonski in nehormonski kontracepciji, o posvojitvah, o najstniških nosečnostih, o spolno prenosljivih boleznih, o zdravljenju neplodnosti.
O razlogih, zaradi katerih so tabletke zastonj, kondomi pa nemarno dragi in niti malo subvencionirani, kljub temu da imajo nekatere očitne prednosti. Zaščitijo tudi pred spolnimi boleznimi, na primer. In nikomur jih ni treba pojesti.
Nasprotovanje temu, da bi tabletke stale nekaj evrov na mesec, redkokdo pospremi z dejstvom, da povprečen par na leto za kondome potroši nekajkrat več denarja.
Nobene resne pripombe o diskriminaciji tistih, ki imajo spolne bolezni ali onih, ki zaradi nagnjenosti h krvnim strdkom ne morejo uživati tabletk.
Zopet ena od polemik, ki se ji nekako ne uspe razširiti onkraj naočitnejših argumentov.
Ampak rada bi vsaj malo obšla to debato in se posvetila nečemu drugemu.
Občasno me prešine, kako sodoben par doživlja svojo plodnost. Torej zmožnost, da s spolnim odnosom spočne otroke.
Je to nekaj, kar imamo, kar nam pripada, nam je bilo podeljeno? Pravica ali dolžnost? Privilegij ali represija? Se ob spolnosti sploh še zavedamo svoje kreatorske zmožnosti ali jo dojemamo kot povsem ločeno od spočetja?
V Ameriki je v povprečnem letu napravljenih več kot sedemsto tisoč splavov. Po drugi strani Američani v Indiji s pomočjo nadomestnih mater dobijo letno več tisoč svojih otrok. Zdaj je Indija kljub precejšnji donosnosti nadomestna materinstva prepovedala in posel se seli v Kambodžo.
Kakorkoli, ob statistikah postaja jasno, da človek razvite družbe zahteva svojo plodnost kot pravico, ločeno od pravice do svobodnega seksa.
In seks je seveda ob tem spremenjen. Giddens temu modernemu fenomenu pravi plastična seksualnost. Plastična, ker uhaja svojemu primarnemu fizičnemu in sociološkemu cilju in ker se osvobaja svojih posledic.
Vse to drži in samo po sebi ni dobro ali slabo. Vendar imamo s to vsemogočno pravico nad plodnostjo tudi nekaj težav.
Včasih je bila nosečnost nekaj, kar se je zgodilo. Nesreča ali sreča, pa vendar izven dosega samovoljnih posegov. Plodnost je bila človeku podeljena v diadi s spolnim odnosom, kot njen najlepši ali pa najbolj obremenilen del. Pogosto oboje.
Danes pa je plodnost nekaj, s čimer racionalno upravljamo. Nadzorujemo jo s kontracepcijo in splavi, z umetnimi oploditvami in plačilom indijskim materam.
O spornem in sprejemljivem se odloča vsak par, sleherni moški in ženska, pa tudi vsaka družba.
Seksualnost, plodnost in spočetje so danes nekaj drugega kot v devetnajstem stoletju, pa tudi nekaj drugega kot v drugem valu feminizma. Stare predpostavke v novih okoliščinah niso dovolj.
In zato moramo dogovore o spornem in pravičnem kot družba poiskati vsakič znova, z novimi argumenti in perspektivami.
Feministke s transparenti, ki so bili uporabni tudi že kdaj prej: "Osvobodimo materinco! Moje telo, moja izbira." Na drugi strani pa, da hormonska kontracepcija zatira žensko in družino. Nič novega.
Trenutek, kakršen je ta, bi se dalo izkoristiti za plodno javno debato o hormonski in nehormonski kontracepciji, o posvojitvah, o najstniških nosečnostih, o spolno prenosljivih boleznih, o zdravljenju neplodnosti.
O razlogih, zaradi katerih so tabletke zastonj, kondomi pa nemarno dragi in niti malo subvencionirani, kljub temu da imajo nekatere očitne prednosti. Zaščitijo tudi pred spolnimi boleznimi, na primer. In nikomur jih ni treba pojesti.
Nasprotovanje temu, da bi tabletke stale nekaj evrov na mesec, redkokdo pospremi z dejstvom, da povprečen par na leto za kondome potroši nekajkrat več denarja.
Se ob spolnosti sploh še zavedamo svoje kreatorske zmožnosti ali jo dojemamo kot povsem ločeno od spočetja?
Nobene resne pripombe o diskriminaciji tistih, ki imajo spolne bolezni ali onih, ki zaradi nagnjenosti h krvnim strdkom ne morejo uživati tabletk.
Zopet ena od polemik, ki se ji nekako ne uspe razširiti onkraj naočitnejših argumentov.
Ampak rada bi vsaj malo obšla to debato in se posvetila nečemu drugemu.
Zakaj že seksamo?
Občasno me prešine, kako sodoben par doživlja svojo plodnost. Torej zmožnost, da s spolnim odnosom spočne otroke.
Je to nekaj, kar imamo, kar nam pripada, nam je bilo podeljeno? Pravica ali dolžnost? Privilegij ali represija? Se ob spolnosti sploh še zavedamo svoje kreatorske zmožnosti ali jo dojemamo kot povsem ločeno od spočetja?
V Ameriki je v povprečnem letu napravljenih več kot sedemsto tisoč splavov. Po drugi strani Američani v Indiji s pomočjo nadomestnih mater dobijo letno več tisoč svojih otrok. Zdaj je Indija kljub precejšnji donosnosti nadomestna materinstva prepovedala in posel se seli v Kambodžo.
Kakorkoli, ob statistikah postaja jasno, da človek razvite družbe zahteva svojo plodnost kot pravico, ločeno od pravice do svobodnega seksa.
Ob statistikah postaja jasno, da človek razvite družbe zahteva svojo plodnost kot pravico, ločeno od pravice do svobodnega seksa.
In seks je seveda ob tem spremenjen. Giddens temu modernemu fenomenu pravi plastična seksualnost. Plastična, ker uhaja svojemu primarnemu fizičnemu in sociološkemu cilju in ker se osvobaja svojih posledic.
Vse to drži in samo po sebi ni dobro ali slabo. Vendar imamo s to vsemogočno pravico nad plodnostjo tudi nekaj težav.
Plodnost na vajetih
Včasih je bila nosečnost nekaj, kar se je zgodilo. Nesreča ali sreča, pa vendar izven dosega samovoljnih posegov. Plodnost je bila človeku podeljena v diadi s spolnim odnosom, kot njen najlepši ali pa najbolj obremenilen del. Pogosto oboje.
Danes pa je plodnost nekaj, s čimer racionalno upravljamo. Nadzorujemo jo s kontracepcijo in splavi, z umetnimi oploditvami in plačilom indijskim materam.
O spornem in sprejemljivem se odloča vsak par, sleherni moški in ženska, pa tudi vsaka družba.
Seksualnost, plodnost in spočetje so danes nekaj drugega kot v devetnajstem stoletju, pa tudi nekaj drugega kot v drugem valu feminizma. Stare predpostavke v novih okoliščinah niso dovolj.
In zato moramo dogovore o spornem in pravičnem kot družba poiskati vsakič znova, z novimi argumenti in perspektivami.
Zadnje objave
Apartmaji na črno sredi Rateč, gradbeni inšpektorat pa nič
15. 10. 2024 ob 6:00
So v ceno dvigal všteli še jahto?
14. 10. 2024 ob 21:16
Zahtevajo spoštovanje človekovih pravic vseh državljanov, ne le zgolj nekaterih
14. 10. 2024 ob 19:30
Primerjava starega in novega sistema obračunavanja
14. 10. 2024 ob 15:00
Po Anžetu Logarju tudi Eva Irgl izstopila iz SDS. Bo naslednji Dejan Kaloh?
14. 10. 2024 ob 14:23
Nov obračun omrežnine: previdnost ne bo odveč
14. 10. 2024 ob 11:50
Vrnitev v šestdeseta?
14. 10. 2024 ob 6:00
Kako ustreči …
13. 10. 2024 ob 18:33
Ekskluzivno za naročnike
Apartmaji na črno sredi Rateč, gradbeni inšpektorat pa nič
15. 10. 2024 ob 6:00
Primerjava starega in novega sistema obračunavanja
14. 10. 2024 ob 15:00
Nov obračun omrežnine: previdnost ne bo odveč
14. 10. 2024 ob 11:50
Prihajajoči dogodki
OCT
15
Oblast se ozira nazaj, domoljubi pa naprej (Pogovor)
18:00 - 20:00
OCT
17
OCT
17
OCT
18
Štirje letni časi pod Celjskim stropom (koncert)
17:00 - 19:00
OCT
19
Vpliv gibanja na razvoj in učenje otrok (Seminar)
09:00 - 17:00
Izbor urednika
Bo nov sistem zaračunavanja omrežnine zadušil gospodarstvo?
11. 10. 2024 ob 15:00
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
1 komentar
Nejc Škoberne
Stališča komentatorjev na Domovini so njihova lastna in ne odražajo nujno stališč uredništva Domovine.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.