O pasovih iz človeške kože in drugih človeka nevrednih stvareh

Letošnji dopust sem si oplemenitila s pretresljivo knjigo z naslovom Izbira. Avtorica, ameriška Judinja Edith Eger, je v njej opisala grozote holokavsta, ki jih je preživela v Auschwitzu. Po naključju je med prebiranjem spominsko obarvanega psihoterapevtsko naravnanega dela pricurljala v slovenske medije šokantna izjava slovenske državne konkubine o njenem zapriseženem veganstvu in o tem, kako z veseljem bi si nadela pas iz kože (!) vseh, ki veganstvu nasprotujejo. 

Grozljive besede, ki bi v smislu skrajno sovražnega govora zaslužile najmanj ovadbo in distanciranje od izrečenega, pa so izzvenele v popolno gluhost. Zgodilo se ni nič. Izjava, vredna nacističnega poveljnika, ni nikogar zmotila. Oboje, tako izjava kot moralna mrtvoudnost slovenske javnosti, je po mojem mnenju nekaj, o čemer je nujno spregovoriti javno. Morda kdo zamahne z roko, češ, še ena neomejena omejenost omejenih, vendar ni tako. Tokrat gre za besede, ki ne bi smele biti nikoli, ampak res nikoli javno izrečene.  

Izjava, vredna nacističnega poveljnika, ni nikogar zmotila. 

Usnje in mila iz človeške kože 

Naj jih osvetlim s pomočjo doktorice Egerjeve, ki je preživela holokavst in se srečala z doktorjem Mengelejem. Med strahotami, ki so se neizbrisno vrezale v njeno bit, so bile glad, uši, mraz, suženjsko garanje in razosebljenje. Zgolj nadnaravna želja po življenju ji je omogočila preživeti, večini judovskih taboriščnikov pa to ni uspelo.  

Med opisi najbolj grozovitih dejanj so opisi slačenja trupel in sortiranja oblek. Zbiranje očal, umetnega zobovja, rezanje dolgih las umrlim ženskam in dekletom, puljenje zlatih zob in … odstranjevanje kože. Da, človeške kože. Egerjeva ne pojasnjuje, čemu je koža služila, saj je bilo še vse do nedavnega vsakomur znano, da so nacisti iz človeške kože izdelovali najfinejše rokavice in najboljša usnjena oblačila. In ja, brez dvoma tudi pasove … Ne le to! Iz podkožnega maščobja so nastajala fina toaletna mila, ki so »delala« čisto arijsko raso le še bolj čisto. Egerjeva, ki je Evropo v povojnem obdobju večkrat obiskala kot gostujoča profesorica, se ni nikoli več mogla dotakniti mila brez največjega studa.  

Verjamem, da se tudi bralcem ob branju teh vrstic dviguje želodec. Tudi meni se je ob branju knjige krčil želodec, še bolj pa ob arogantni izjavi ohole puhloglavke o pasovih iz kože vseh, ki nasprotujejo njenemu presvetemu vegetarijanstvu.  

Navkljub ogorčenju in osuplosti se za hip ustavimo pri predelovanju človeške kože v usnjeno galanterijo in človeške maščobe za izdelovanje mila za arijske izbrance. Grozote, ob katerih normalnemu človeku zastane dih, pa so bile vendarle še presežene z Mengelejevimi poskusi na otrocih. Na živih otrocih, seveda. Tega Egerjeva ne opisuje, četudi je morala za doktorja Smrt plesati Hrestača. Najdemo pa natančne opise v knjigah o porajmošu, kajti poleg judovskih so prav romski otroci postali žrtve najbolj grozovitih človekovih dejanj. Desetletja, ki nas ločijo od zločinov, ne morejo osušiti solz zaradi trpljenja teh otrok, ki ga je povzročil totalitarizem. Eden izmed treh, ki jih je Evropa obsodila z resolucijo. Ne pa tudi mi!  

Molčeča javnost 

A glej ga zlomka! Četudi je izjava o pasovih iz človeške kože hitro izginila iz medijev, ker se je očitno vendarle nekdo na tihem vprašal, kakšno stanje je na podstrehi tistega, ki mu sneži tudi poleti. Izjava je izpuhtela, a nihče se ni opravičil, in kar je najbolj grozno, nihče se ni oglasil.  

Dvoje lahko torej zaključimo iz nezaslišanega obnašanja slovenskega političnega vrha in hipnotično molčeče javnosti. Prvič, da je uporaba človeške kože za usnje nekaj normalnega in povsem sprejemljivega, da izjava ni vredna komentarja. Logični zaključek, ki sledi, je vprašanje časa, kdaj se bo to (spet) zgodilo ali začelo dogajati. Očitno v tem nihče ne vidi nič katastrofalnega, nič žaljivega, nič ekscesnega. Podobno kot tudi dobri, rasno čisti Nemci niso opazili dolgih kompozicij, ne kolon izmučenih ali vohali zagatno sladkastega vonja sežganega mesa in kosti. Nikomur se ni sanjalo, od kod prihajajo zaloge oblačil, finih rokavic in seveda nepogrešljivih pasov. Da o milu in rodovitnih poljih, pognojenih s človeškim pepelom, sploh ne govorimo.  

Kaže, da smo Slovenci izrezali iz svojega možganskega debla tisto polpreteklost, v kateri bi se utegnili prepoznati tudi sami. Obnašamo se kot nekdo, ki ga je možganska kap oplazila ravno toliko, da se spominja le še vaških veselic, se veseli olimpijskih iger in košarkarskih tekem. 

Toda po vseh pravilih logike in logistike slovenskega molka sledi še drugo, mnogo bolj nadležno vprašanje: čigavo kožo bomo uporabili za izdelovanje pasov za slovenske izbrance? Za sedaj je jasno le eno: da slovite izjave zunaj Slovenije niso objavili, kar pomeni, da računamo na domačo proizvodnjo. Ja, tu pa nastopi težava. Malo nas je, Slovencev, prevladujemo pa starci. Zgubana, zguljena, grda koža ni v redu. Premalo mehka! Za starce bo dovolj evtanazija, nič proizvodne linije. Otroci? Ne, stop! Ti so namenjeni poizkusom z vegansko prehrano! In tudi s tem je vse v redu, saj slovenska javnost tudi ob tem molči. Razen pediatrov, ki so očitno razumeli globino Mengelejevih dejanj, nasprotovali sijajnemu predlogu o šolski veganski prehrani – in postali sovražnik slovenskega ljudstva.

Kam torej po mehko, mlado kožo? Morali bodo zadostovati ubogi Slovenceljni srednjih in mladih let. Jih bo dovolj z desne ali pridejo v poštev tudi z leve? Ne, kolesarji imajo preveč trdo usnje na spodnjem delu hrbta, levica torej odpade. Emigrantov, Bog ne daj, ne damo! Smo pred očmi in drobnogledom vsega sveta in z njimi naša odprta, dobrodelna in demokratična slovenska srca. Tudi na skupino državljanov, ki se jih zaradi politične korektnosti ne upamo več niti poimenovati, ne smemo in ne moremo resno računati, saj bi lahko kdo pomislil, da gre za vzgojni ukrep. To so pa vendar počeli že nacisti! No ja, tudi partizani so se kdaj pa kdaj spozabili, a ti Romi so sedaj mrtvi in Ljubljana mrtvih Romov ne sprejema niti na Žalah! Pozabite torej!  

Nikomur se ni sanjalo, od kod prihajajo zaloge oblačil, finih rokavic in seveda nepogrešljivih pasov.  

Spoštovanje in ljubezen do bližnjega 

A navkljub neizmernemu cinizmu slovenske politične garde ostaja samo eno resno vprašanje: kaj je s človekom narobe, da lahko javno in brez vsakega najmanjšega sramu ali obžalovanja izjavi nekaj tako pošastnega? Kaj je narobe z ljudmi, ki ne dojamejo, da javno razpravljamo o najbolj nagnusnih in pošastnih dejanjih, kar jih je človek sposoben storiti?  

Naj z besedami znamenitega francoskega filozofa Emmanuela Levinasa pojasnim, kaj razkriva ta naša skupna brezčutnost. Lahko bi rekli tudi neetičnost, ki je hkrati tudi nemoralnost, toda ti pojmi so že zdavnaj razvrednoteni in ne pomenijo popolnoma nič. Ostanimo zatorej pri Levinasu, edinem preživelem od številčne judovske rodbine. Po dolgih letih poglobljenega študija se je dokopal do pretresljivo enostavnega spoznanja, da se etika začne s spoštovanjem in ljubeznijo do bližnjega, do Drugega. (O, kako starokopitno!) Vzrok je sila preprost. Ob bližnjem, ob tistem Drugem poleg nas, se učlovečujemo mi sami, druge poti ni. Preprosto rečeno, Drugi sem jaz sam. Drugi zagotavlja moj lasten obstoj in mojo bit. Do Drugega me veže vnaprejšnja dolžnost za njegovo dobro.  

Kaj torej razkriva izjava človeka, ki se javno navdušuje nad pasovi, izdelanimi iz kože drugače mislečih? Nepredirno temo nekoga, ki se v svoji lastni koži počuti tako slabo, da bi jo najraje predelal v modne pasove, torbice in rokavice? Da sem jaz hkrati tudi tisti Drugi, je pretresljivo pokazal Emmanuel Levinas. Še bolj nazorno je to »razkazalo« stoletje totalitarizmov, nacizma, fašizma in komunizma. Morda pa je vendarle napočil čas, da razmislimo, kam nas vodijo stranpoti zanikanja lastne tragične polpreteklosti. Zrcalo nam je nastavljeno in podoba v njem ni prijetna!  

Ob bližnjem se učlovečujemo mi sami. Druge poti ni. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 164. str. 24-25.