Ob svetem Martinu o vinu in spominu

Spet je tu eden najbolj priljubljenih neuradnih praznikov med Slovenci. God sv. Martina oz. Martinovo je krščanski praznik, ki je pri nas, kot tudi v naši okolici, postal pomemben del kulture, saj gre za čas, ko se mošt spremeni v vino. Seveda pa ima ta žlahtna pijača bistveno daljšo zgodovino. Ob današnjem prazniku se podajmo na pot skozi preteklost, od samih starodavnih začetkov vina, in njegovo pot do mesta, ki si ga v naši kulturi lasti danes.

Korenine v starodavnih civilizacijah

Zgodovina uživanja vina je tesno povezana z razvojem človeške civilizacije. Vino, ena najstarejših alkoholnih pijač, je prisotno v številnih mitih in zgodbah različnih kultur, kjer je pogosto predstavljeno kot dar bogov ljudem. V starem Egiptu so ga povezovali z obredi boga Ozirisa, v antični Grčiji z Dionizom, pri Rimljanih pa z Bakhom (Bacchusom). Vino je imelo pomembno vlogo v zdravstvu, obredih, duhovnosti in vsakdanjem življenju mnogih civilizacij. Čeprav so vino pogosto slavili zaradi njegovih pozitivnih učinkov, že starodavni miti opozarjajo na nevarnosti pretiranega uživanja vina.

Čeprav so vino pogosto slavili zaradi njegovih pozitivnih učinkov, že starodavni miti opozarjajo na nevarnosti pretiranega uživanja vina.

S širitvijo rimskega imperija se je razvijalo tudi vinogradništvo. Slavni rimski rek »In vino veritas« (v vinu je resnica) morda najbolje ponazarja rimsko vinsko kulturo, kjer so količino pitja vina vsaj v začetku poskušali omejevati. Z antičnimi kulturami in Rimljani se je gojenje vinske trte razširilo po Sredozemlju in tudi na naše ozemlje.

Vinska kultura na Slovenskem sega več kot dve tisočletji nazaj, kar dokazujejo številne arheološke najdbe, na primer bronasta situla z Vač, ki prikazuje obredno pitje vina. Vemo, da so bile vinogradniške tehnike v obdobju Rimljanov na današnjem območju Primorske, Štajerske in Posavja na visoki ravni. Izkopavanja so razkrila ostanke vinogradniških orodij in amfor, v katerih so Rimljani shranjevali vino. Že tedaj je bila trta zelo cenjena, vino pa pomemben del vsakdanjega življenja in obredov. Latinska beseda »vinum« se je ohranila v številnih jezikih, vključno s slovanskimi, tudi v slovenskem.

V srednjem veku so postali samostani središča znanja in upravljanja vinogradov. Slovani so ob prihodu na naše ozemlje v 6. in 7. stoletju prinesli svoje tradicije in kmetijske prakse, med katerimi ni bilo pridelave vina. Kljub temu so hitro prevzeli vinogradniško kulturo od Rimljanov, ki je bila pomemben del sredozemske in krščanske kulture. Vino je bilo vedno nepogrešljiv del mašnega bogoslužja, kjer se spremeni v Jezusovo kri.

Martinovo, trgatev ter ostale šege in navade

Naši predniki so kmalu spoznali ne le pomen vinske trte za gospodarstvo, temveč so prevzeli tudi kulturne vidike, kot so praznovanja in obredi. V vinsko kulturo so vtkali še svoje posebnosti, šege in navade, ki so se ohranjale iz roda v rod. Med njimi so bile napitnice, ki so jih drug drugemu posvečali ob krstih, porokah in drugih slovesnostih – veljale so za veliko čast. Na Slovenskem je znan rek, da je vino »za delo in jelo,« kar nakazuje, da je vino služilo kot dopolnilo prehrani.

Trgatev je bila vedno veselo in pomembno kmečko opravilo, praznik, ki je povezoval družino, sorodnike, trgače in najete delavce. Morda poznate pesem: »Že čriček prepeva, / ne more več spat’, / v trgatev veleva, / spet pojdemo brat ...« Grozdje so v vinogradu ali gorici nabirali v brente ali brentače ter ga stresali v bednje, ornice, kadi ali polovnjake. Ponekod so ga tlačili in vozili z voli ali konji na vozovih domov, kjer so ga mleli in prešali, mošt pa nalivali v sode. Gospodinja je pripravila najboljšo hrano – svinjsko, koštrunovo ali perutninsko meso, pogače, dober kruh, potico in seveda obilico pijače, kar je prispevalo k veselemu vzdušju v vinogradu. Tam so si trgači radi zapeli in zbijali šale. Ta tradicija je še kako živa tudi danes. Največja gostija in zabava pa pride zvečer, po končanem delu.

»Svet‘ Martin z mošta bo storil vin‘, z vina pa petice.« Martinovo, ki ga praznujemo 11. novembra, je eden osrednjih vinogradniških praznikov. Njegove korenine segajo v stara verovanja, ko so vino povezovali s plodnostjo zemlje in letnim krogom narave. Sveti Martin, izjemno plemenit škof iz Toursa v Franciji iz 4. stoletja, je po legendi zaradi svoje skromnosti želel zavrniti škofovsko službo in se skril med goske, ki so ga z gaganjem razkrile. Od tu Martinova gos.

Tradicionalne in še zelo žive šege vključujejo blagoslov vina, ponekod pečenje martinovega prašička ter značilne jedi, kot so pečenka, goska, kislo zelje, rdeče zelje in mlinci, poleg različnih specialitet iz buč, ki so popularne v zadnjih časih. Martinovanje danes praznujemo v različnih oblikah – od tradicionalnih kmečkih do urbanih prireditev, kar kaže, kako se prazniki venomer prilagajajo novim okoliščinam. Mnoge vinske kleti, vinske ceste, društva vinogradnikov, konzorciji in konventi organizirajo dogodke, kjer obiskovalci okušajo mlado vino in uživajo v martinovi kulinariki.

Neizpodbiten del slovenske narodne zavesti

Vino je pomemben gradnik slovenske narodne zavesti in identitete. Vseskozi je imelo posebno mesto v vsakdanjem življenju, obredih in praznovanjih, bilo je tesno povezano z vinogradniško tradicijo, ki se prenaša iz roda v rod. Vino je prisotno v slovenski literaturi, pesništvu, zdravicah, narodnih in ponarodelih pesmih, kjer simbolizira ne le uživanje ob delu in praznovanjih, ampak tudi povezanost z zemljo in naravo.

Napitnico kot je Kol'kor kapljic, toliko let ali pesem En hribček bom kupil blaženega Antona Martina Slomška poznamo prav vsi. To so primeri, v katerih vidimo, kako je vino vtkano v slovensko kulturno izročilo. Slovenci v teh pesmih izražajo spoštovanje do vinogradniške dediščine. Vino tako ni le alkoholna pijača; je simbol veselja in tradicije, ki živi tako v družinah kot lokalnih skupnostih.

Slovenci radi nazdravljamo (včasih tudi malo preveč). Vzklik »Na zdravje!« ostaja osrednji del našega nazdravljanja in nobeno praznovanje dosežkov ali jubilejev ne mine brez kozarca vina, s katerim si želimo srečo, zdravje in vse dobro. Korenine te navade segajo daleč v zgodovino, razširjena je po velikem delu sveta in povsod velja za izraz povezovanja in veselja ob skupnem pitju žlahtne kapljice.

Zdravljica

Zdravljica Franceta Prešerna, napisana leta 1844, je edinstven dokaz o pomenu vina v slovenski kulturi in narodni zavesti. Gre za izjemno pesem, ki združuje elemente zdravice – tradicionalnega nazdravljanja ob kozarcu vina – s političnim, narodnim in tudi ljubezenskim sporočilom. Prešeren povzdiguje vino kot simbol prijateljstva, miru in narodne zavesti, hkrati pa pesem slavi enakopravnost, bratstvo med narodi in željo po svobodi. To je bilo v skladu z ideali pomladi narodov, ki so se tedaj širili po Evropi.

Prešeren povzdiguje vino kot simbol prijateljstva, miru in narodne zavesti, hkrati pa pesem slavi enakopravnost, bratstvo med narodi in željo po svobodi. 

Zanimiva je tudi povezava med duhovnikom in vinogradnikom Matijo Vertovcem iz Podnanosa (nekdanjega Šembida) in Prešernovo Zdravljico. Vertovec naj bi Prešerna v enem od svojih člankov v Kmetijskih in rokodelskih novicah spodbudil, naj napiše hvalnico naši trti in vinu, in tako naj bi nastala Zdravljica. Možno je, da je Prešerna navdihnila Vertovčeva knjiga Vinoreja za Slovence (1844), kjer je pisal o naprednem vinogradništvu in pomenu vinske kulture za družbo. Bila sta sodobnika in znanca, in oba zagovornika slovenskega jezika in kulture.

Uglasbitev Zdravljice je nastala leta 1905 izpod peresa Stanka Premrla, takrat komaj 25-letnega duhovnika in skladatelja, ki je bil prav tako kot Vertovec iz Podnanosa. Njegova glasbena interpretacija je postala simbol slovenstva. Ko se je Slovenija leta 1991 osamosvojila, je bila Prešernova Zdravljica izbrana za uradno slovensko himno.

Vinska kultura - več kot le pitje

Vinska kultura je mnogo več kot le uživanje vina. Globoko je vtkana v našo zgodovino, izročilo in družabno življenje, zato ostaja pomemben del naše identitete. Morda se to še posebej izraža ob praznovanju Martinovega, ki je priložnost za ohranjanje in negovanje občutka skupnosti, ki ga vino prinaša, ter spoštovanja do tradicije in izročila. Pitje vina torej ni le užitek, ampak tudi priložnost za povezovanje in skupno praznovanje – seveda brez pretiravanja.