Ob našem neresnem odnosu do koroških sonarodnjakov se izpadu avstrijskih Svobodnjakov ni treba čuditi

Ob zadnjem izpadu podmladka koroške veje Avstrijske svobodnjaške stranke smo se Slovenci znova vrnili v že zdavnaj pozabljene čase ''kraljevanja'' Jörga Haiderja. In ker po vstopu Slovenije v Evropsko unijo pozitivnih novic o sožitju slovenske manjšine z nemško govorečimi Korošci ni manjkalo, se je zdelo, da se bodo manjšinske "zadeve" v slovenski neposredni soseščini uredile kar same od sebe.

Ker pa do naših koroških zamejcev nikoli nismo bili sposobni izvajati enotne in predvsem konsistentne manjšinske zunanje politike, bi morda zato končno veljalo jemati izpade mladih koroških svobodnjaških prenapetežev ne samo kot dramilo za naše "svobodnjake", temveč tudi za vso politično elito. Smiselno bi bilo končno osvojiti lekcijo, da je potrebno slovensko polpreteklo ideologijo ter igrice pustiti na tej strani meje (če jih že pri nas ne moremo dokončno odpraviti).

Odziv Ministrstva za zunanje zadeve, ki se je vmes prav potihoma preimenovalo v Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, je bil formalno sicer hiter in odločen. Prav tako je takoj odločno reagirala tudi večina slovenskih parlamentarnih strank, številni izpostavljeni slovenski politiki pa so svoj račun na Twiterju končno uporabili za čivke, ki jih slovenskim mainstream medijem ne bo potrebno v nedogled secirati.

A kaj, ko pohvale sežejo le do tu. Slovenska zunanja politika ima do naših zamejcev kljub opozarjanju na njihov položaj ter zavzemanju za njihovo dobrobit prepogosto toplo-hladne odnose. In najhuje je to, da v iskanju uspešnega odnosa do naših zamejskih rojakov Slovenci vedno znova spotikamo prav sami sebe.

Slovenski odnos z Avstrijsko Koroško lepo pokaže nekonsistentnost in nezrelost slovenskega političnega delovanja, ki se ga nadalje lahko preslika na odnos z ostalimi zamejskimi (in izseljenskimi!) skupnostmi ter v končni fazi tudi na slovensko zunanjo politiko nasploh.

V tem oziru je bil edina svetla točka v zadnjem desetletju bivši predsednik Borut Pahor, ki je svojo odgovorno zunanjo politiko s konkretnimi uspehi v slovenskem zamejstvu gradil na zaupanja vrednih strokovnjakih, kot sta dr. Petrič ter dr. Žekš. Njegova naslednica, za katero vsi upamo, da bo lahko nadaljevala njegovo uspešno delo, pa je že takoj zatem, ko je stopila v Pahorjeve (pre)velike politične čevlje, naletela na zunanjepolitično "mino" in to ravno v izjavah na temo Avstrijske Koroške, čeprav bi kot izkušena pravnica morala vedeti, da je Avstrijska državna pogodba izjemen mednarodnopravni vzvod, ki ga država Slovenija v urejanju manjšinskih pravic Slovencev poseduje v odnosu do sosednje Avstrije.

Ta slovenska mednarodna netaktnost, ki jo je izkazala novoizvoljena predsednica, za katero upamo, da se bo v okviru svoje funkcije vendarle jasno zavzela za slovenske zamejce, je v preteklosti pri slovenskih politikih že preraščala malodane v diletantnost ali celo provincialno napuhlost, v smislu nerazumevanja lastnih širših interesov slovenske države, ki se niso ustavili na njenih mejah, ampak skorajda že na mejah mesta Ljubljane. Čez vase zaverovano Ljubljano je navsezadnje pogosto "udrihal" literarni velikan slovenstva iz Trsta, pokojni Boris Pahor.

Deklarativno se morda zdi, da Slovenci zaradi nesrečne boleče referendumske izgube iz usodnega 10. oktobra leta 1920 žalujemo podobno kot še dandanašnji Srbi za izgubljenim Kosovom, a slovenska zunanja formalna in neformalna politika, dirigirana iz Ljubljane, kot bi temu rekel Pahor "starejši'', takšnega občutka ne daje.

Ob nastopu desnih, pomladniških vlad je bila Avstrijska Koroška pogosto predmet aktivnih političnih obiskov. Nasprotno pa so leve vlade preko nekdanjega upokojenskega zunanjega ministra rade potovale v danes tako diskreditirano Moskvo, trenutna zunanja ministrica iz vrst leve sredine pa si zelo rada organizira obiske – ne v Korošcem bližnjih jedrnih državah Srednje Evrope – temveč Srednje Azije.

Koroške Slovence sonarodnjaki iz matice pogosto še vedno delimo v maniri že zdavnaj preživete bipolarne povojne socialistične delitve.

Koroške Slovence sonarodnjaki iz matice pogosto še vedno delimo v maniri že zdavnaj preživete bipolarne povojne socialistične delitve. Tako imamo zamejske Slovence leve provenience zbrane v  Zvezi slovenskih organizacij ter tiste desno-katoliške usmeritve zbrane v Narodnem svetu koroških Slovencev. In če smo prej omenjali nezrelost slovenskih politikov, ki "imajo čez" zunanjo politiko, lahko na tem področju omenimo nezrelost slovenskih medijev, ki na temo dogajanja v zamejstvu v javnih objavah pogosto citirajo le izjave ene, tiste ''njihove'',"prave'' zamejske organizacije. Še v letu 2023 namreč nihče ne pomisli, da so vsi naši sonarodnjaki na Koroškem preprosto – Slovenci.

Zamejce imamo zgolj na ustih

Slovenska politika ravno zaradi svojih notranjepolitičnih, zgodovinsko pogojenih omejitev nikoli ni izkoristila priložnosti, ki so se ji ponujale, da bi v zadnjem več kot desetletju izboljšala položaj slovenske manjšine na Avstrijskem Koroškem. Velike priložnosti za oživitev narodno-kulturnih povezav med matico ter zamejci, ki jo je prineslo imenovanje šele drugega slovenskega škofa Krške škofije v Celovcu, Jožeta Marketza, nikoli ni resnično izkoristila. Velik prispevek katoliških koroških zamejcev z vsemi kulturnimi organizacijami je spregledan. Višarsko srečanje Treh Slovenij, ki tako močno sije tudi na Koroško, je s strani slovenske leve politične ter mnenjske sfere že vsa ta leta povsem marginalizirano.

In da ne bomo zanemarili pomena čezmejnih gospodarskih stikov: Namesto, da bi država Slovenija povečala proračun namenjen priložnostim, ki jih ponujajo številni radodarni evropski mehanizmi čezmejnega sodelovanja ter tako dolgoročno podprla slovensko prisotnost na Koroškem, slovenska proračunska sredstva pogosto poniknejo v "pomembnejših'' proračunskih postavkah. Zamejce imamo na ustih, a v podporo nam je očitno težko dati vsak evro.

Rezultate tega slovenskega zatohlega, ideološkega provincializma, ki s politiko strateškega vodenja zunanje ter še posebej sosedske politike, ki pritiče moderni evropski državi v 21. stoletju, nima nobenih skupnih točk, lepo označuje odnos do ene izmed najboljših ministric za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Helene Jaklitsch. Ministrica, ki je na področju odnosa z zamejci in izseljenci po letih zanemarjanja s strani slovenske države opravila izjemno delo, je bila od medijev povsem spregledana – njeno slovensko-kočevarsko poreklo ter katoliška vera sta bila očitno preveč.

Ne čudi torej, da proti tako razglašeni ter vase zaverovani slovenski politiki, nabriti mladci iz Avstrijske Koroške dvigujejo glas. Če boste pazljivo pogledali, imajo preštevilni od njih, če ne že slovenska imena, pa vsaj slovenske priimke. Pa čeprav so ti napisani po fonetičnih pravilih nemškega jezika. Številni izmed avstrijskih svobodnjakov morda še vedno znajo govoriti jezik, ki so ga jih učile njihove mame ter babice. Cilj Slovenije bi moral biti, da v njih zopet zbudimo čut in zavest o njihovih koreninah.

A zdi se, da jim z našim obnašanjem in mačehovskim odnosom – ne samo do njih, temveč tudi do lastne domovine – iz leta v leto sporočamo, da je za njih bolje, da s takšnim slovenstvom na južni, sončni strani Karavank prekinejo vse stike.