Ob takšni miselnosti oblastnikov je edina rešitev za prometni kolaps vrnitev na sistem »par/nepar«

Matjaž Napast

Gneča na avtocesti (foto: promet.si)

Zadnja nesreča na ljubljanski obvoznici, kjer se je tovornjak, skoraj brez zaviranja, zaletel v avtomobila pred seboj, sila trka pa jih je porinila v drugo tovorno vozilo, kar je povzročilo požar in posledično smrt treh ljudi, je res grozljiva. A nič novega in prav tako nič nepričakovanega. Promet na slovenskih cestah (še posebej avtocestah) eksponentno raste in se je v zadnjih desetih letih povečal za približno 30 %. Samo trenutna medletna rast je okoli 6 %. Na določenih odsekih ljubljanske obvoznice so številke še večje. V času dopustniških »selitev narodov« pa sploh že neobvladljive. Zamaški, nesreče, upočasnjen prometni tok.  

Strokovna javnost na problem omejitev obstoječe cestne infrastrukture, še posebej avtocestne mreže, v taki obliki kot je danes, opozarja že petnajst, intenzivno pa vsaj deset let. A kot na drugih področjih tudi o prepotrebnih prometnih rešitvah država predvsem govori in planira, naroča študije, plačuje elaborate, vmes pa si, prav po birokratsko, kakršnekoli rešitve oteži z dodatnimi omejitvami obstoječe zakonodaje – recimo obveznimi poročili o vplivih na okolje –, kar lahko traja in traja, saj mora biti t. i. »javnosti« zagotovljen vpogled v dokumentacijo, izražanje mnenj, dajanje pripomb …

Kam to pelje, vemo. In namesto da bi država pospešeno reševala problematiko zagotavljanja pretočnosti s širitvijo na tretji pas, sprejme uredbo, ki otežuje pridobitev gradbenega dovoljenja zanj na že obstoječi avtocesti. Namesto poostritve nadzora in urejanja prometa v toku, ukine avtocestno policijo. Namesto pospešene posodobitve mreže javnega prevoza, se iz Maribora v Ljubljano z vlakom vozimo dlje kot v času Avstro-Ogrske.

Namesto da bi država pospešeno reševala problematiko zagotavljanja pretočnosti s širitvijo na tretji pas, sprejme uredbo, ki otežuje pridobitev gradbenega dovoljenja zanj na že obstoječi avtocesti

Kako dolgo še? To retorično vprašanje si zadnje čase lahko zastavljamo na več področjih. Od zavoženega zdravstva, kjer namesto dejanskih rešitev raje demonizirajo posamezne skupine in izumljajo nove prispevke, ter šolstva, ki je uspelo kadrovsko sesuti samo sebe, do gospodarstva, kjer poleg tega, da bi podjetnike »sterali« v morje, ne znamo več meriti niti letne rasti BDP, na oceni katere temelji državna poraba in zadolževanje.

Medtem poslušamo populistične floskule o tem, da bo zdravstvo rešeno z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja, da bo šolstvo boljše, ko bomo učiteljem (spet) zvišali plače, da bo proračun rešen z novimi davki. A dejstvo je, da sama kvantiteta ne določa kvalitete. Kot tudi varnosti in pretočnosti v prometu ne moremo rešiti z demagoškimi izjavami o nepotrebnosti tretjega pasu, ker s tem samo vzpodbujamo še več prometa, ali nerealistično idejo o vsesplošni selitvi cestnega prometa na železnice, ki enostavno ne zdrži strokovne presoje, na kar opozarja prometni strokovnjak Gregor Ficko.

Lunapark

Skratka. Kot marsikje sta tudi promet in predvsem politika reševanja njegove eksponentne rasti ujeta v labirint populističnih in nedomišljenih rešitev, sprejemanja dodatnih vprašljivih zakonodajnih omejitev ter drobljenja strokovne vsebine med ministrstva, agencije, direkcije in logistične sektorje. In nihče v tej državi (podobno kot v zdravstvu) pravzaprav nima niti približno ideje, kaj bomo, recimo čez približno 4 leta, ko tretjega pasu še vedno ne bo.

Največja ironija je, da bi famozni »tretji pas« pravzaprav ponekod že zdavnaj lahko imeli. Narejene so bile študije, pripravljeni načrti, vloženi zahtevki. A hudič je v podrobnostih in teh nikakor ni mogoče domisliti na ministrstvih, za katere sploh ne vemo, kako se po zadnji reorganizaciji vlade imenujejo. Kaj šele katero ministrstvo in kdo na njih je za določeno vsebino pristojen. Je pa to krasni »lunapark« za že omenjeno t. i. »javnost«, ki lahko sodeluje, predlaga, pregleduje, pripominja … se skratka izživlja in zraven služi s popolnoma dezorientiranim sistemom, kjer glasna manjšina vodi indoktrinirano večino v prihodnost popolnega kolapsa.

S cest med žabe in metulje

A kdo sploh lahko jamra? Veliko jih je dobilo to, kar so volili, na referendumih izglasovali, v anketah pa še vedno zadovoljno podpirajo. Od »učinkovitih« in »pravočasnih« ukrepov vlade ob poplavah do pravičnih in edino pravilnih obdavčitev »kapitalističnih pujsov«. Vmes pa še glorifikacija solidarnostnih sobot in ukinjanje koncesionarjev oz. privatnega zdravstva kar v celoti. V tem smislu rešitev prometnega kolapsa ob odsotnosti kakršnihkoli dolgoročnejših rešitev ni daleč od preproste vrnitve k sistemu »par/nepar«. Na ta način lahko v enem zamahu skoraj prepolovimo udeležence v cestnem prometu, z dragimi energenti, prisilnim zelenim prehodom in potovalnim časom, ki je za relacijo Primorska–Ljubljana daljši, kot je bil v 70. letih, pa sploh dokončno prepodimo večino iz cest nazaj na nedotaknjene zelene travnike med žabe in metulje.

Ker dokler v tej državi njeni državljani ne bomo ZAHTEVALI (ter se v skladu s tem tudi odločali ob volilnih skrinjicah) dostojnega javnega zdravstva, neideološkega šolskega sistema, depolitiziranih javnih servisov in tudi pretočnih in varnih cest, preboja ne bo. Kaj šele tretjega pasu. Bomo pa umirali. Zaradi čakalnih vrst ali pa preobremenjene in nevarne cestne infrastrukture. Je v tej državi komu mar za to?

Vprašanje je, ponovno, zgolj retorično.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

delo, fizično, delavec
Delo
14. 9. 2024 ob 15:25