Obljubiti pomeni izpolniti

»Obljuba dela dolg,« je znan slovenski pregovor, ki ga včasih povemo v poduk, da bi se spomnili prave vsebine obljube, ki je po mojem prepričanju vsaj dvojna.

Prva vsebina je zagotovo pred drugo, to je, da je obljuba obljuba, in v sebi že po naravi vsebine in besede same nosi jasen in neoklevajoč imperativ obljube, da torej obljuba mora biti izpolnjena.

To je prva, duhovna in močna nematerialna vsebina izrečene obljube. O tem, da je obljuba obljuba, sploh ne sme teči nobena debata, kaj šele, da bi se izrazil samo pomislek ali  - če smo še bolj minimalistični - samo senca pomisleka, da obljube ne bi izpolnili.

Obljuba je obljuba in pika. Če bi namreč o tem razpravljali ali je to to ali ni, bi bilo ravno tako smešno, tragikomično ali pa še najbolj žalostno, če bi razpravljali, če je voda voda.

Če se dogajajo take razprave, potem je to zame samo znak, da se stvari želijo – in to namenoma – speljati drugam, stran od bistva. In prosim vas (to je zgolj retorična prošnja), ne reči, da je pa lahko komu prav po takih razpravah (ali je voda voda, in, ali je obljuba obljuba) mogoče priti do bistva.

Obljuba je obljuba in pika. Če bi namreč o tem razpravljali ali je to to ali ni, bi bilo ravno tako smešno, tragikomično ali pa še najbolj žalostno, če bi razpravljali, če je voda voda.

Nikakor. To je zame samo ovinkarjenje in pridobivanje strateškega časa, v katerem bi utemeljili, da temu ni tako oziroma se izognili obveznosti obljubo izpolniti.

Če je torej prva vsebina obljube njen notranji imperativ oziroma velelnik (sam ga prevajam z nujnik) po izpolnitvi le te, pa je druga vsebina obljube tista dejanska materialna vsebina obljube, ki jo dajemo. Če je torej obljuba obljuba, je jasno, da se obljuba nanaša na vsebino te obljube, ki jo je potrebno izpolniti.

Obljubiti ali ne obljubiti?

Današnji evangelij, ki govori prav o zvestobi Besedi, nam odkriva temelj zaupanja in zvestobe, namreč: »Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede in moj Oče ga bo ljubil.«

Včasih tudi nas zanesejo različni izgovori, zakaj kakšne obljube nismo mogli izpolniti, čeprav še enkrat poudarjam: obljuba je obljuba in pika. Tudi zame in pika.

No, pa da ne bomo tako absolutistični, dopustimo, da kdaj res tudi ne gre in ne gre. In kdaj v življenju res ne gre, to vsi priznavamo. Ampak, saj ni vprašanje, da obljube nismo mogli izpolniti. Vprašanje je in problematizirati moramo dejstvo, da pa smo obljubili, da smo obljubo dali, zapečatili, podpisali, se pridušili, jo zavarovali in jo celo včasih tudi javno povedali.

Zato se včasih sprašujem: ali je bolje ne obljubiti in tisto izpolniti, ali obljubiti in tisto ne izpolniti. Verjamem, da nas prepričanje nagiba k prvemu. Toda, če nam kdo nekaj ne obljubi, kako lahko vemo, da je to bila res njegova obljuba, če pa ni obljubil?

Je morebiti samo poskušal, v smislu: poskusil bom. Potem bi celo življenje poskušali. Poskušati pa ni naša trdna odločitev, ampak sloni bolj na nezmožnosti kot pa na možnosti obljubo držati. Življenje pa ni za poskušat ampak za živeti. Še več, tudi ljubezen ni za poskušat ampak za živet. Tudi ne vem, kako bi se kdo počutil, da bi ob kom spoznal, da je drugi do nas v ljubezni vedno poskušal (če bo bo, če ne, pa ne bo) in vanjo nikoli bil prepričan?

V nekem zakonskem razmerju je žena spoznala, da ne gre več. In to je bilo res. Zato se je odselila. Mož ji je pisal nešteto pisem, v katerih ji je obljubil (obljubil!!!), da bo vse naredil, da bi se vrnila. Žena pa mu je odgovorila samo z: »Res, obljubiš, da boš vse naredil, da bi se vrnila? Zakaj pa nisi vse naredil, da ne bi odšla?«