Oddaja Tarča o zadevi “maske” in pravice novinarjev

Foto: osebni arhiv
POSLUŠAJ ČLANEK
Ne preštevam več svojih javnih zapisov o tem, da se – in kako se lahko (?) – v Sloveniji toliko let, sedaj že desetletij, javno naslavljajo ena in ista vprašanja, nanje dajejo eni in isti napačni (!) odgovori in dogajajo eni in isti zdrsi: dnevne politike, organov pregona in sodišč. No, vsaj za slednje, za sodišča, velja, da se počasi, ampak res zelo počasi nekatere zadeve le premikajo na bolje. Predvsem na Višjih sodiščih in na Vrhovnem sodišču; predvsem, kadar o sodnih primerih sodijo tisti sodniki in sodnice, ki zelo dobro opravljajo svoje delo.

To velja – za točno določeni senat Vrhovnega sodišča – tudi za precedens tega sodišča, ki je nedavno naslovilo naslovno vprašanje: pravice novinarjev pri razkrivanju zgodb, ki so v velikem javnem interesu in njihova pravica do zaščite vira informacij. Ta precedens je bil v našem pravnem redu novost: VS je pač prvič odločalo o tem vprašanju. Doktrina o tem vprašanja pa ima v našem civilizacijskem okolju že dolgo zgodovino. Najdemo jo v sodbah najvišjih nacionalnih sodišč, v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice, v obsežni strokovni literaturi, v Komentarju Ustave RS, v naših knjigah…

K stvari. V ustavnem pravu se je uveljavila doktrina, da ki naslavlja vprašanje pravic in dolžnosti novinarjev in medijev/javnih občil. Ti do informacij lahko pridejo tudi tako, da jim informacije posreduje neka tretja oseba. To je t.im. VIR, ali "globoko grlo", tudi "žvižgač"… Poimenovanje ni bistveno. Bistvena je doktrina, pravno pravilo.

In zdaj h konkretnemu primeru o »nabavi mask«, ministru, posnetku pogovora javnega funkcionarja s tretjo osebo in oddaji Tarča.
Novinarka za objavo tako pridobljene informacije, ki je v velikem javnem interesu, ni pravno (zatorej tudi ne kazensko) odgovorna, četudi je oseba, ki ji je informacijo posredovala, z načinom njene pridobitve celo storila kaznivo dejanje.

Prvo pravilo: če tretja oseba pridobi informacije, ki so v velikem javnem interesu, tako, da pogovoru funkcionarja s tretjo osebo prisluškuje, oziroma ga snema, brez vednosti funkcionarja, potem pa posnetek izroči novinarki, jo ta lahko javno objavi. Novinarka za objavo tako pridobljene informacije, ki je v velikem javnem interesu, ni pravno (zatorej tudi ne kazensko) odgovorna, četudi je oseba, ki ji je informacijo posredovala, z načinom njene pridobitve celo storila kaznivo dejanje.

Ali drugače, novinarka sme na ta način pridobljeno informacijo objaviti, če so za to izpolnjeni temeljni pravni pogoji: če je pridobljena informacija tako pomembna, da se ji legitimno pripiše status »informacije javnega značaja«; če je – posledično in logično – zadeva, na katero se nanaša informacija, v velikem javnem interesu; če razkriva koruptivno/protipravno ravnanje funkcionarja; in če je novinarka vpletenemu funkcionarju dala priložnost, da poda svoj odgovor, svoje pojasnilo, svojo razlago zgodbe.

Če novinarka tako ravna, je spoštovala pravna pravila za opravljanje raziskovalnega novinarskega dela in izpolnila kriterije za pravni standard »biti v dobri veri« pri informiranju javnosti.

Novinarka, ki te pogoje izpolni, je pravno nedotakljiva.

Nikakor pa novinarji ne smejo »lagati«, »zavajati« ipd., objavljati »golih anonimk« in so dolžni pridobljene informacije preveriti, se v dobri veri in po najboljših močeh truditi, ko preverjajo njihovo verodostojnost.

Pravna zaščita novinarke in vira


Zgodba se seveda lahko nadaljuje. Kriminalisti lahko, ob sodni odredbi preiskovalnega sodnika, vseeno začnejo preiskovati, zakaj je v zadevi šlo, kako je novinarka prišla do informacije, kdo je bil vir informacije in kako je ta vir do te informacije prišel. To pa še ne pomeni, da bodo pri tem uspešni. In to tudi še ne pomeni, da bodo uspeli in smeli priti do vira informacij. To tudi še ne pomeni, da bodo smeli zoper vir informacij vložiti kazensko ovadbo. In to tudi še ne pomeni, da se bo smelo javno razkriti identiteto vira informacij.

Po ustavnopravni doktrini je tako: če je zadeva v pomembnem javnem interesu, če razkriva javno pomembno zgodbo, če je ta koruptivne ali protipravne narave in če so vanjo vključeni funkcionarji, ima novinarka pravico do zaščite svojega vira informacij. Zato ne sme biti ne sodno preganjana, ne kaznovana. Obstajajo sicer izjeme od tega pravila, a so pogoji za te izjeme strogi.

Zadeva seveda lahko pride pred sodišče. Pred tem se v javnosti ne sme razkriti vira informacij. Temu gre pravna zaščita že po ustavi in po doktrini, izoblikovani v sodni praksi in pojasnjeni v pravni literaturi. Tudi, če ne obstaja poseben zakon o tem! Ta je potreben v državah, ki ne zmorejo in ne znajo drugače delovati po ustavi in v duhu “vladavine prava”, če nimajo vsako najmanjšo podrobnost o vsakem možnem pravnem vprašanju do vejice in pike natančno zapisano.

In če sodišča nimajo ali volje ali poguma ali ne prevzemajo odgovornosti ali nimajo znanja, da o pomembnih pravnih vprašanjih izoblikujejo tisto, kar pravniki imenujemo pravni koncepti, doktrine in standardi, potem je pač treba vselej o vseh pravnih vprašanjih sprejemati natančne in obsežne zakone, prepogosto še podzakonske predpise, kodekse, smernice, priporočila itd. In če ne pomaga niti to, da namesto sodišč to delo opravijo pravoslovci, v strokovni in znanstveni literaturi, se takšno »prenormiranje« družbe, torej enormno kopičenje pravnih predpisov in sorodnih pisanj samo kopiči v nedogled. Slovenija je taka država.
Samo izjemoma sme sodišče od novinarja zahtevati, da razkrije svoj vir; če je to nujno za kazenski pregon. A pri tem mora tehtati, kaj je bolj pomembno: ali razkritje informacije o koruptivnem ravnanju in njen javni pomen ali novinarjevo razkritje vira informacije zaradi izvedbe sodnega postopka

Nadalje, samo izjemoma sme sodišče od novinarja zahtevati, da razkrije svoj vir; če je to nujno za kazenski pregon. A pri tem mora tehtati, kaj je bolj pomembno: (poenostavljeno povedano) ali razkritje informacije o koruptivnem ravnanju in njen javni pomen ali novinarjevo razkritje vira informacije zaradi izvedbe sodnega postopka. Sodna obravnava bi morala biti v takih primer brez javnosti - javnost izključena. Zato lahko, na primer, med sodbami ESČP najdemo veliko sodb, pri katerih je navedeno samo ime tožene države, ne pa tudi ime pritožnika: npr. XY proti Madžarski.

Funkcionar lahko pred sodiščem dokazuje in dokaže, da ni storil koruptivnega dejanja oziroma nezakonitosti. V tem primeru sodišče, če ga je funkcionar z drugimi dokazi uspel prepričati, od novinarja sme zahtevati, da razkrije svoj vir. To pa še ne pomeni, da se sme identiteto vira tudi javno razkriti.

Novinarka je v takšnih primerih še toliko bolj varovana, če je – kot rečeno – funkcionarju dala možnost za odgovor in pojasnilo, pa funkcionar tega ni izkoristil. Tudi to okoliščino mora sodišče upoštevati v morebitnem sodnem postopku.

Če informacija razkriva pomembno koruptivno ravnanje funkcionarja, identiteta vira informacije (informatorja) pa se vseeno javno razkrije (pač po nekih potek), mora biti tej osebi zagotovljena pravna zaščita. Tudi policijska, če se oceni, da je to potrebno. Po ustavi in njeni razlagi, tudi po zdravi pameti, ne glede na vsebino nekega posebnega zakona.

Sklepni poudarek: to je le ustavnopravno pojasnilo. Ta zapis ni opredelitev do konkretnega primera, ki je bil predstavljen na oddaji Tarča, niti do vključenih akterjev. Je samo to, kar je – ustavnopravno pojasnilo o tem pravnem vprašanju.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00