P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu

Kapucin, pater Metod Benedik prihaja iz Stražišča pri Kranju, rodil se je leta 1943. Po duhovniškem posvečenju je nadaljeval s študijem cerkvene zgodovine v Rimu in doktoriral z disertacijo o slovenskih kapucinih od 1600 do 1750. Dolga leta je nato cerkveno zgodovino predaval na ljubljanski teološki fakulteti, izdal številne monografije in zbirke, med bivanjem v kapucinskem samostanu v Škofji Loki pa je uredil tamkajšnjo bogato knjižnico. Pred kratkim je prejel Trubarjevo priznanje, ki ga za prispevke k varovanju, ohranjanju in predstavljanju nacionalne pisne kulturne dediščine podeljuje NUK.

V 1. delu intervjuja je pogovor tekel o življenju tega legendarnega profesorja in zgodovinarja, o tem, kaj vse je našel v knjižnicah, in o neverjetnih zgodbah o odkrivanju slovenskih literarnih spomenikov. Jutri pa preberite več o tem, zakaj se Slovenci po zgodovini in kulturi lahko kosamo s katerimkoli mnogo večjim narodom in kakšen je patrov pogled na sedanje stanje v Cerkvi.

Pater Metod, pred kratkim ste za pomembne zasluge pri ohranjanju slovenske pisne kulturne dediščine prejeli Trubarjevo priznanje. Kaj bi sami izpostavili kot največji dosežek svojega življenja, v čem najmočneje vidite Božje delo?

Jaz vsekakor postavljam na prvo mesto svoje duhovništvo in redovništvo, to je popolnoma jasno. Kot mlad fant sem se z božjo pomočjo odločil ali, še bolj pravilno, Bog me je poklical in šel sem tako, kot me je vodil, kot me je poklical. In sem šel ne samo za duhovnika, ampak obenem za redovnika.

Ko sem bil še majhen, niti v šolo še nisem hodil, so našega župnika v šmartinski župniji (župnija Šmartin – Kranj) zaprli pod obtožbo, da je imel neke povezave z našimi emigranti in, seveda, to so bili sovražniki ljudstva in nove ureditve in on je bil obtožen. Potem so skupaj z njim za eno leto zaprli še nekaj drugih ljudi, v eni hiši tu so se sestajali … In ko smo hoteli imeti duhovnika, so iz Škofje Loke patri kapucini hodili k nam, ob sobotah so prišli, torej, pater je vedno prišel, tako da so imeli ljudje priložnost za spoved.

Tudi verouk je imel takrat kar za vse skupaj in v nedeljo maše. In takrat smo bili tudi iz naše družine ministranti, jaz sem bil ministrant takrat, ko še v šolo nisem hodil – pa sem se latinsko učil. Skratka, takrat smo se spoznali s patri in so se ustvarile te povezave, včasih smo šli k njim tudi na obisk v Škofjo Loko. No, potem so te povezave postajale vse močnejše in sem se odločil, da grem k njim. Naj poudarim, da je pred mano šel za duhovnika tudi moj starejši brat. On je potem postal škofijski duhovnik Ljubljanske nadškofije, jaz pa sem šel h kapucinom. In poudarjam, da je to seveda moja prva stvar, biti duhovnik in redovnik.

Od kod pa izhaja vaše zanimanje za zgodovino?

Ko sem zaključil teološki študij v Ljubljani, mi je takratni provincial pater Borislav Polanski, zelo izobražen in razgledan človek, rekel, da bi šel lahko še na kakšen podiplomski študij in da naj kar sam izberem področje, v katerega bi se bolj poglobil. Mene je pa vedno zanimala zgodovina, tudi čisto neposredno zgodovinski spisi, zelo rad sem prebiral kakšne povesti in romane z zgodovinsko vsebino.

Tako da sem se potem odločil za študij zgodovine in to sem vpisal v Rimu, na papeški jezuitski univerzi Gregoriani. Tam je več fakultet, med drugim tudi fakulteta za zgodovino Cerkve, tako da sem potem tam študiral štiri leta pri izvrstnih profesorjih. Takrat so bili to sami jezuiti, razen enega, ki je bil laik, Madžar, on je predaval zgodovino rimske kurije. Bili so res vrhunski strokovnjaki, obenem pa tudi zelo človeški, tako da smo se dobro razumeli in smo se mi študentje dobro počutili skupaj z njimi.

Prebival pa sem na kapucinskem mednarodnem kolegiju. Takrat je tudi v Sloveniku bilo kar precej naših kolegov, ki so študirali na različnih šolah, včasih mi je bilo kar žal, ko sem prišel na obisk v Slovenik, ker je bilo tam res čisto domače, slovensko vzdušje, slovensko se je govorilo, slovenske sestre so bile gospodinje, skrbele za dom, tudi hrana je bila kar precej prilagojena slovenskim razmeram, res je bilo tam krasno, ampak spet in spet sem ugotavljal, da je pa veliko bolj prav, da sem v našem kapucinskem mednarodnem kolegiju. Preprosto zaradi tega, ker nas je bilo takrat okrog 110 do 115 študentov s celega sveta, ki smo študirali na najrazličnejših rimskih univerzah, v kolegiju pa je bilo tako urejeno, da si se srečeval z vsemi, v obednici si sedel enkrat z enim, z drugim, pa z Američanom, pa Špancem, Belgijcem, Abesincem ali pa z Indijcem, Indonezijcem … Tako človek začuti to dihanje mednarodnega okolja.

Moralo je biti precej drugačno od tedanjega jugoslovanskega …?

Takrat sva prišla v Rim skupaj s p. Štefanom Balažicem, ki je bil potem kar nekajkrat provincial naše kapucinske province. V tistih letih, ko smo bili na fakulteti v Ljubljani, je bilo izredno razgibano in čutili smo, da smo vendarle nekoliko drugačni v svojem načinu mišljenja, ravnanja, kot so bili mnogi drugi, ki so bili močno naravnani skozi socialistično vzgojo. Mi smo bili le drugačni.

Ampak potem, ko sva prišla v Rim v naš mednarodni kolegij, so se nama začele oči odpirati. Začutil sem tisto, čemur z eno besedo rečemo demokratičnost. Ugotavljala sva, da smo bili v primerjavi s tem res globoko zasidrani v »bratstvu in jedinstvu«.

Recimo: imeli smo skupne pogovore, občasno se je dobila vsa skupnost, se pravi do 115 študentov, in smo debatirali o različnih zadevah. Pa se oglasi v neki zadevi en Belgijec, pa krepko pove in zelo kritično, pa en Španec ... Jaz v svojem socialističnem mišljenju, v tej zaplankanosti, sem si mislil, kako si on upa kaj takega reči, kaj bo pa rektor rekel? Kakšne bodo posledice za tega fanta? Vendar ne, to je bilo normalno. Potem človek počasi zapopade. V demokratičnem svetu je normalno, da ti sam razmišljaš in da svobodno, brez pomislekov in strahu poveš svoje mnenje. Počasi se začenja odpirati.

Tudi na univerzi je bilo izrazito mednarodno okolje in mnogokrat sem ugotavljal: če sem tam opravil študij zgodovine z doktoratom, je bila to ena stvar, druga, nič manj pomembna, pa je bila moje bivanje v tem mednarodnem okolju, ta širina, ki jo človek počasi dobi, oziroma zorenje v demokratičnem načinu razmišljanja. Da se človek res začenja zavedati, mora sam misliti, sam razmišljati, sam presojati, pa tudi potem seveda pogumno povedati svoje mnenje. Skratka, čisto drugačen svet, kot smo ga bili mi navajeni pod komunističnim režimom. Zame je bilo eno in drugo velika pridobitev, tako po študijski plati kot za osebno rast.

Kasneje ste se dolga leta ukvarjali z urejanjem knjižnice v vašem škofjeloškem samostanu. Zakaj je raziskovanje in urejanje starega knjižnega gradiva danes pomembno? Ali gre le za akademski interes ali pa zapisi iz inkunabul in rokopisov lahko še kaj več sporočijo današnjemu človeku?

Že ko sem študiral, in celo še preden sem prišel h kapucinom, me je večkrat zaneslo v to knjižnico, pa sem brskal tam in gledal, kaj vse imajo. Mene je seveda najbolj zanimala novejša literatura in se s tem starim knjižnim fondom takrat še nisem mogel ukvarjati, ampak potem ko sem študiral, pripravljal disertacijo, sem bil večkrat v knjižnici v Škofji Loki. Tudi preko tega študija sem se bolj seznanjal z njo, sploh pa ko sem se vrnil v Slovenijo in sem bil najprej v Ljubljani, nato pa so me prestavili v Škofjo Loko, tam sem bil potem 23 let.

Ko sem prišel v Škofjo Loko, sem se začel bolj intenzivno ukvarjati s knjižnico, brskati po njej. Ko sem vzel kako knjigo v roke, sem ugotavljal, da v nekaterih piše Loci Capucinorum Locopuli, se pravi, last kapucinskega samostana Škofja Loka, v drugih pa vidim Loci Capucinorum Labaci, iz Ljubljane je torej prišla tale knjiga, pa Krainburgi (iz Kranja). Potem v arhivu najdem katalog loške knjižnice in tudi katalog kranjske knjižnice. In potem zares ugotovim, da je v Škofji Loki ta obsežen knjižni fond pravzaprav sestavljen iz dveh knjižnic.

Kranjsko knjižnico – tamkajšnji kapucinski samostan je ukinil cesar Jožef II., ki je ukinil celo vrsto samostanov – so v celoti prenesli v Škofjo Loko. Katalog je kazal, koliko kranjskih knjig je v Škofji Loki. Ravno to potem človeka zanima, vedno bolj ga privlači, potem pa se začneš zanimati za posamezne posebnosti, zanimivosti, recimo, gotovo je posebno in zelo vabljivo vprašanje inkunabul ali pa starejše slovenske literature.

Katere njene dragocenosti ste odkrili v Škofji Loki?

V katalogu sem našel denimo Hrenove Evangelije inu listove ali pa potem že mlajšo stvar: pridige v petih zvezkih Janeza Svetokriškega s konca 17., začetka 18. stoletja. No, pa Svetokriškega najdem: najdem 5 knjig, 4. zvezek manjka, 3. zvezek je pa v dveh izvodih. Pa sem se slučajno enkrat pogovarjal z že pokojnim patrom Felicijanom, frančiškanom v Novem mestu, pa je prišla beseda tudi na Svetokriškega in sva ugotovila, da njemu manjka 3. del, v Loki pa 4. Mi imamo dva 3. dela, on pa dva 4. In sva preprosto zamenjala. Tako ima zdaj loška knjižnica komplet in ravno tako novomeška frančiškanska. 

No, kar zadeva te slovenske knjige, moram povedati posebno zelo zanimivo štorijo z Dalmatinovo Biblijo. Nobene ni bilo, čeprav bi jih glede na kataloge moralo biti več. Ko sem se vrnil iz Rima, me je nekoč profesor Marjan Smolik, ki je vodil fakultetno knjižnico, enkrat poklical, naj grem z njim, da mi nekaj pokaže. Pravi mi, naj odprem neki predal – in pogledam. Sem rekel, Marjan, to pa ravno tako izgleda kot Dalmatinova Biblija. In vzamem v roke, odprem in pogledam: Dalmatinova Biblija in notri piše Loci Capucinorum Krainburgi, iz kranjskega samostana, ki pa je bil seveda od ukinitve naprej v Škofji Loki. Marjan pravi: Če hočeš, vzemi, odnesi tja, kamor spada. Tako da ima škofjeloška knjižnica sedaj spet originalno Dalmatinovo Biblijo. Take stvari so zanimive, ker človeka res potegnejo.

Kaj pa se je zgodilo s knjižnico ljubljanskega samostana?

Zelo me je zanimalo, kaj se je zgodilo z njo. V Ljubljani je nastal samostan leta 1606. To je bil osrednji samostan, večkrat tudi sedež provinciala, predstojnika za celotno provinco. To je bila štajerska kapucinska provinca, v kateri so bili samostani s Štajerske, Koroške, Kranjske, Trsta in Gorice. To je bila tedaj Notranja Avstrija. Bil je eden najpomembnejših samostanov poleg graškega, graški je bil najstarejši. In večkrat je tudi bil študijska hiša. Torej, če človek pravilno predvideva, je tam morala biti močna knjižnica. Kje je? In sem začel ugotavljati: takrat ko so samostane ukinili, so stvari raznesli, recimo slika z glavnega oltarja nekdanje kapucinske cerkve v Ljubljani, to je bilo na Kongresnem trgu, visi na zadnji steni v uršulinski cerkvi. Janez Krstnik in zraven sv. Frančišek Asiški in sv. Klara.

Od knjig pa je nekaj malega prišlo v Škofjo Loko, domnevam, da jih je največ prišlo k ljubljanskim frančiškanom, predvsem pa Dalmatinova Biblija. Ampak je pa tu posebna štorija. Frančiškani so bili toliko ljubeznivi, da so mi to Biblijo pokazali, dali v roke. Leta 1980 sva namreč, takrat ko se je začelo vse skupaj malo rahljati, pred božičem z nekim novinarjem rekla, da bi pripravila eno tako oddajo: verska ne sme biti, ampak bo ena taka kulturna …

Midva vse pripraviva, od frančiškanov sem dobil Dalmatinovo Biblijo, sem rekel, da bi jo malo predstavil, dogovoriva se v Ljubljani v hotelu Union, se pogovarjava. Jaz grem nazaj v Škofjo Loko, ko pozvoni telefon, me pokliče novinar, da ne bo nič z oddajo, vodstvo televizije je to prepovedalo. To je bila zadnja priložnost, da imam tisto knjigo. Enkratna stvar. Odprem knjigo, na notranji strani platnice ime lastnika. Veste, kdo je bil lastnik? Primus Truber, lastnoročno podpisan. Trubarjeva knjiga. Notri na naslovnici, ki se ne da izbrisati, Loci Capucinorum Labaci.

Kako je pristala v Ljubljani? Jaz domnevam, da je štorija te knjige takšna: ko je knjiga izšla, je Dalmatin enega prvih izvodov poklonil svojemu mecenu Trubarju. On se je notri podpisal. Po Trubarjevi smrti je njegov sin Felicijan prišel v Ljubljano, ker je postal predstojnik protestantske cerkve, in sedež so imeli protestanti v Ljubljani pri cerkvi sv. Elizabete, to je bila špitalska cerkev. To je tam, kjer je sedaj Kresija. Tam je bil sedež protestantizma, protestantske cerkvene občine. Še leta 1600, ko je bila na vrhuncu protireformacija. V to je bil tudi Hren močno vključen, on je takrat cerkev vzel protestantom in potem v te njihove prostore leta 1606 naselil kapucine, ker samostana še ni bilo, in jim dal tudi knjižnico. In tako je ta Trubarjev izvod prišel v kapucinsko knjižnico.

Hočem reči, še in še je takih stvari, ki se pojavljajo in ponavljajo, to so enkratna doživetja, ko take stvari odkrivaš.

Našli ste tudi številne inkunabule, prve tiskane knjige.

V znanem Gspanovem delu Inkunabule v Sloveniji je na seznamu 14 knjig inkunabul iz škofjeloškega samostana. V naši knjižnici sem praktično vsako knjigo vzel v roke, sploh sem se pa že hitro navadil, da sem glede na vezavo ali pa glede na obliko črk, če sem knjigo odprl, videl, da so neke črke v tisti stari obliki, in sem kar hitro videl, iz katerega obdobja približno je knjiga. In začeli smo ugotavljati, da je še več teh inkunabul – nazadnje smo ugotovili, da jih je 21.

Področje zase je pa Škofjeloški pasijon, original zapisa patra Romualda iz leta 1721. Ta me je še posebej zanimal, pa tudi priloge – tam je priloženih tudi nekaj pisem, ki so jih pisali voditelji, že voditelj pred patrom Romualdom, pa potem on. Pisali so župnikom kot vabilo, naj oznanijo in povabijo ljudi k sodelovanju pri procesiji in naj prisluhnejo in sodelujejo v pasijonu. Tudi to je bilo izredno zanimivo študirati.

Kako pa je prišlo do obuditve pasijona v praksi?

Pravi božji dar je bil tudi to, da se je v Loki pojavil p. Marjan Kokalj, ki je študiral prav področje dramaturgije. On pride in se loti tega ter leta 1999 pripravi izvedbo škofjeloškega pasijona, kot jo danes poznamo. Moram reči, da so bile pobude že prej, takoj po letu 1991, se pravi po naši osamosvojitvi, ko je tudi v Škofji Loki nastopila nova občinska oblast in je bil takrat predsednik skupščine Vinko Demšar. On je tudi zelo spodbujal to, tako da smo takrat že skupaj z Demšarjem pod njegovim vodstvom in na njegove pobude začeli tole pripravljati.

On je pripravil v imenu občine razpis za režiserja. Odzivi so sicer bili, ampak ne posebno posrečeni. Tako da iz tistega potem ni bilo nič. Ko pa je prišel Marjan, je vzel stvar resno v roke in temeljito preštudiral sam pasijon po vsebinski plati. Notri so tudi režijske opombe, zato je v zgodovini slovenske dramaturgije ta originalni izvod pasijona posebej zanimiv

Potem se je leta 1999 prvič zgodila ta izvedba in se je pokazalo, da je nekaj enkratnega. Poglejte po svetu – sedaj so tudi povezana mesta, kjer izvajajo pasijone, v Avstriji jih je več, najbolj znan je gotovo Oberammergau na Bavarskem, tam vsakih 10 let izvajajo pasijon. Tam je pravzaprav celo leto posvečeno pasijonu. Ampak to so vse odrske predstave, izvedbe. Naša je pa procesijska, po tem je res unikum v svetu.

Začelo se je v kapucinski cerkvi, tam je ob treh popoldne pater imel eno ognjevito pridigo, potem pa procesija. Kako je to natančno šlo, tega pravzaprav nihče ne ve, ker pater Romuald ni tako natančno zapisal, kje se je kaj odvijalo. Režiser Marjan je potem to, kolikor je mogel, rekonstruiral, naredil je štiri prizorišča, kjer so se potem odvijali posamezni prizori.

Zanimivo je tudi, da več ljudi igra isto osebo, recimo eden Kristusa, ko je pred Pilatom, spet drugi igra Kristusa, ko ga bičajo in tretji Kristusa pri zadnji večerji, ko sedi skupaj z apostoli. In potem gledalci sedijo, mimo pa pride ekipa, ki izvaja en prizor, se ustavi in izvede ta prizor, potem se pa pomakne naprej, pa na naslednjem prizorišču spet ta isti prizor. Vsaka ekipa štirikrat izvede svoj prizor.

To je bilo leta 1999, potem pa so se ponavljali, leta 2000, 2006, 2009 in 2015, leta 2021 naj bi bil spet, pa je odpadel zaradi kovida. Sedaj se spet računa, da bo najbrž leta 2026. Kar je pa zelo pomembno: občina je potem pripravila odlok, da se pasijon institucionalizira, namreč da občina to sprejme za svojo nalogo, da se po določenih presledkih, na 7 let je bilo prvotno rečeno, to izvaja. To je naloga občine.

Jaz sem vztrajal na tem, da se to zapiše, ne glede na to, kakšne barve oblast bo v občini. To je naloga občine, da to izvede. In dejansko se je naredilo. Še dodatno potrdilo za pasijon pa je, da so sedaj Ločani, nekateri, ki so blizu temu področju, pripravili vlogo in dosegli, da je Škofjeloški pasijon vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. To je še formalno priznanje, čisto od zunaj.