P. Metod Benedik: Naš narodni značaj je tak, da nikoli ne bi rekli, da so bili recimo naš sosed, mama ali teta svetniki. Ampak so! (2. del)

P. Metod Benedik, kapucin in cerkveni zgodovinar, ki danes biva v celjskem samostanu sv. Cecilije, v 2. delu intervjuja spregovori o izjemnem pomenu slovenske kulturne in duhovne dediščine, ki se lahko primerja s katerimkoli večjim narodom, vendar pa smo nanjo premalo ponosni in raje vztrajamo pri hlapčevskem razmišljanju. Ugotavlja razloge, zakaj imamo tako malo kanoniziranih svetnikov, in pove, kako s svojim poznavanjem zgodovine gleda na današnje stanje v Katoliški cerkvi.

Se Slovenci kulturnega bogastva svoje zgodovine dovolj zavedamo?

Veliko premalo. V samostansko knjižnico so poleg naših ljudi, šolarjev, turistov, romarjev prihajali tudi romarji in turisti od zunaj, iz Italije, Nemčije, Francije, Anglije, od vsepovsod. Velikokrat sem bil z njimi v knjižnici, da sem jim malo predstavil to knjižno bogastvo, in glede na to, kar so imeli pred sabo, sem rad poudaril, da imamo mi Slovenci tudi bogato kulturno in duhovno dediščino, da glede tega v ničemer ne zaostajamo za Francozi, Italijani, Nemci, smo na isti ravni.

Prav rad sem to povedal tujcem, rad pa tudi domačim, z enim posebnim poudarkom, da bi se mi vsi skupaj malo bolj zavedali tega bogastva, ki ga imamo. Tudi ob tej priložnosti, ob prejemu Trubarjevega priznanja, sem to poudaril. Da bi bilo v nas več samozavesti. To smo vendarle mi, ki nismo kakšni revčki, kar zadeva kulturo, duhovnost, smo na isti ravni z drugimi kulturnimi evropskimi narodi.

Pač pa mi je zelo žal, da se tega premalo zavedamo, da smo preveč hlapčevski. Tolikokrat se spomnim na Prešernovo Elegijo svojim rojakom, ko z obžalovanjem ugotavlja: Ti ljubi Kranjci, kar je tuje, to vam je nekaj vredno, to spoštujete, se klanjate pred tem, kar je pa naše domače, to vam ni pa nič.

Na primer: ko je bilo pred leti pri nas evropsko prvenstvo v rokometu, smo bili Slovenci drugi, srebrna kolajna. In sem gledal sklepno prireditev: razni govori, podelitev kolajn, v hali Tivoli je bilo šest do sedem tisoč ljudi. Od začetka do konca – vse v angleščini. Nobene slovenske besede. Razkuril sem se in takrat napisal pismo bralcem na Delo in so ga objavili. In sem rekel: Nikjer na svetu ne bi naredili česa takega. Morda bi tujce pozdravili v angleščini, ampak ne pa vse samo v angleščini. Za slovenske gledalce, ki so bili v absolutni večini, nobene besede. In sem napisal: Tako delajo hlapci. Tile prireditelji, organizatorji tega prvenstva, to so zame hlapci, to so ljudje, ki so za hlapce rojeni.

Medtem pa sosednji narodi takšnih težav nimajo …

Še ene take zgodbe se pogosto spomnim: z bratom sva šla leta '77, še v času socializma, v Budimpešto za dva dni, ogledat si mesto. Hodila sva tam okrog in prišla mimo parlamenta. Prideva do ene skupine, nemško govorijo. Vzhodni Nemci so lahko takrat prišli na Madžarsko, na zahod, v Jugoslavijo, niso smeli. Midva se prilepiva zraven pa poslušava. Nihče ni nič rekel. Pride vodič, Madžar, ki je seveda perfektno govoril nemško, in pelje to skupino noter v parlament, midva pa zraven. In se usedeva v veliko dvorano, kjer zaseda madžarski parlament. Vodič gre na govornico in začne govoriti: Predstavljam vam madžarsko zgodovino, slavna naša zgodovina, slavne bitke, slavni kraji, slavna ... to smo mi, Madžari. Zunaj so sovjetski vojaki marširali, on pa je imel notri tako ognjevit govor. In sem takrat pomislil: Če bi imeli Slovenci nekaj te zavesti, samozavesti – to smo vendarle mi, ki imamo bogato zgodovino … Če nismo imeli kraljev in vladarjev, to ničesar ne zmanjša, ampak nasprotno.

Rad sem poudarjal in še poudarjam: narod sam je bil vedno tako močan, da se je kljub vsem pritiskom od zunaj, z vseh strani, upiral in se ohranjal. Ohranil je svoj jezik, kulturo, svojo narodno identiteto. Nobena stvar ga ni zlomila. Pa smo bili pod različnimi političnimi dejavniki, sosedi, od države Karla Velikega do Jugoslavije.

Tudi v cerkvenem pogledu smo bili razdeljeni med tuja središča …

Tako je, skozi dolga stoletja sta bili dve središči cerkvene uprave za celotno slovensko ozemlje zunaj slovenskega ozemlja. Salzburg in na zahodu Oglej. Šele v 15. stoletju je bila vzpostavljena ljubljanska škofija. Ampak, še enkrat poudarjam: slovenski jezik, slovenska kultura in duhovnost so se ohranjali. Zelo močno vlogo so imele pri tem močne redovne ustanove. Cistercijani, predvsem Stična, tudi Kostanjevica, potem kar štiri kartuzije – Žiče, Jurklošter in Bistra ter seveda najmlajša iz leta 1403, ki še danes obstaja, Pleterje.

To so bila izredno pomembna kulturna središča, duhovna in kulturna. Zanimiv podatek iz leta 1487: takrat je škof, ki je bil pooblaščenec oglejskega patriarha kot cerkvenega predstojnika za celotno pokrajino južno od Drave, opravil vizitacijo. Obiskoval je župnije, samostane, da pregleda, kakšno je versko življenje, in obhodil vse to področje. Imel je spremstvo in njegov tajnik je vse to opisal. Krasno je brati, kako opisuje slovenske kraje, župnije, samostane, ljudi in navade tega časa.

Prišli so tudi v kartuzijo v Žiče in si ogledali knjižnico. Piše, da imajo okoli 2.000 zvezkov oz. knjižnih enot. In to leta 1476. Večinoma gre za rokopise, nekaj pa je že novejših, nekaj tistih, »kakor se jih zdaj dela«. Dve desetletji pred tem je Gutenberg začel s tiskom in že v tem času so imeli tam nekaj tiskanih knjig.

No, ali pa Stična, izredno bogata knjižnica, bogat arhiv. Če računate: leta 1132 nastane opatija Stična in dolga leta, stoletja je bila najpomembnejše cerkveno, gospodarsko in tudi duhovno središče na slovenskih tleh. Koliko knjižnega, arhivskega materiala se je nabralo. Potem pa pride reforma Jožefa II. in odpihne veliko večino teh samostanov. Lahko bi našteval le kapucinske, ampak glede knjižnega bogastva so daleč bolj bogate te stare ustanove.

Verjetno pa se je le malo tega ohranilo?

Najdragocenejše stvari, najlepše na pogled, so ohranili, prenesli na Dunaj, v Gradec, tudi NUK ima nekaj tega gradiva. Hvala Bogu je prišlo tudi sem, velika večina pa se je izgubila. Ena najlepših stvari in ena največjih dragocenosti Nuka je spis sv. Avguština O Božji državi, De civitate Dei. To je prepis nekega kartuzijana iz Bistre. Sijajna reč za pogledat!

Če bi imeli bogato knjižno arhivsko bogastvo teh starih opatij, bi še mnogo bolj poznali našo zgodovino. Ampak vedno znova pride obdobje, ko se take stvari, ki so tako dragocene za narod, na tak ali drugačen način izgubijo ali pa se zavestno uničijo.

Glejte našo najnovejšo zgodovino. Ko se je začela pripravljati osamosvojitev, jaz ji rečem kar osvoboditev, so s tovornjaki vozili material iz Arhiva Slovenije in še iz nekaterih drugih arhivov v papirnico in zmleli, uničili, da bi partija skrila vse grdobije, ki jih je počela. Posamezni člani komunistične partije. Tovornjake dokumentov so zavestno uničili.

Vendarle se je toliko ohranilo, da se marsikaj ve. Nekateri znanstveniki, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, so marsikaj lahko ugotovili, marsikaj poznamo kljub takim hudim poskusom prikrivanja, zamolčevanja in izkrivljanja naše zgodovine. Enkratna stvar so zapisi škofa Antona Vovka. Leta '46 je bil imenovan za škofa in pogosto se je dogajalo, da sta zvečer prišla dva komunista in so ga celo noč zasliševali, zjutraj ob petih pa ga pripeljali nazaj vsega izmučenega in zdelanega, fizično in psihično so ga mučili in zasliševali. Ko je prišel domov, je te stvari zapisal.

Mnogokrat so bile na škofiji razne preiskave in vse mogoče so prebrskali. Kam je nadškof Vovk to skril, nihče ni vedel. Uganilo se je in je objavljeno v knjigi V spomin in opomin. Hočem reči, so stvari, ki so se ohranile in nam pokažejo to najnovejšo zgodovino; tu gre za dokumente, so pa seveda še drugi viri.

So tisti, ki najočitneje izpričujejo resnico, sami posmrtni ostanki pomorjenih?

Da, mnoga morišča so odkrili, kljub številnim pregradam. Notri pa nekaj tisoč ljudi, ki so jih zaprli in so umrli. Blizu Celja, denimo, Košnica, naša podružnica. Vedelo se je, da je tam neko morišče. Ko sem prišel v Celje pred praznikom vseh svetnikov, sem šel na podružnico in so mi farani pokazali križ, kjer naj bi ležali pomorjeni.

Govorilo se je, da so celjski meščani, kasneje pa so rekli, da ta podatek ni pravilen. Ko so šli odkopavat, so odkrili okoli 300 okostij. Šel sem tja in fotografiral – na veliki plahti so bile zložene same lobanje, na drugi same čeljusti ... In na eni plahti so bili razni predmeti, ki so jih tam odkrili. S pomočjo teh se je ugotovilo, da ne gre za celjske meščane, ampak predvsem za vojake. Nekaj tudi civilistov, nekaj žensk vmes. Večinoma pa vojaki iz NDH. Na sponki, ki so jo imeli, je bil grb NDH ali nemški grb. Po materialnih ostankih se je ugotovilo, da so bili ti vojaki umorjeni.

Grobišče pa je neraziskano in je malo višje gor. Da ne govorimo o Kočevskem Rogu, kaj se tam odkriva. Poleg pisnih virov imamo tudi veliko tvarnih, ki nam kažejo, kaj se je dogajalo. Kljub vsem prizadevanjem, da bi se to zamolčalo in zanikalo, se ne da. Če imaš okostje 1000 ljudi, se tega ne da zanikati. Resnica prej ali slej pride na površje. Kot je Gospod rekel: Resnica vas bo osvobodila. To je resnica, tega se ne da zanikati.

Imenovani ste bili za postulatorja pri postopku za beatifikacijo mučencev 20. stoletja na Slovenskem. Lahko pričakujemo še kakega blaženega ali svetnika?

Od velikega števila kandidatov so škofje izbrali nekatere, jih dali na seznam in ta postopek teče že nekaj let. Že pred mano so to delali drugi, od katerih sem to prevzel ... Postavlja se mi vprašanje: poglejte, koliko svetnikov imajo naši sosedje Italijani, pa Španci in drugi. Kaj je na Slovenskem, zakaj? Uradno razglašene imamo samo sv. Emo Krško, Antona Martina Slomška in Lojzeta Grozdeta. Ali pri nas ni toliko svetosti? Ali nismo toliko kristjani?

Vidim dejavnike, ki so na to vplivali. K nam so prihajali v 8. stoletju misijonarji iz dveh središč, iz Salzburga in Ogleja, že Karel Veliki je potrdil to mejo. Severno od Drave je salzburško misijonsko področje, južno od drave pa oglejsko. Ti misijonarji so s seboj prinesli češčenje svojih svetnikov.  Z zahodnega dela (predvsem francoskega) so prinesli češčenje sv. Martina. Glejte, koliko je cerkva na Slovenskem posvečenih sv. Martinu. Ali pa sv. Rupertu. Ali pa oglejski svetniki – Kancij, Kancijan, Kancijanila. Koliko je krajevnih imen Škocjan … Ena najstarejših od župnij na Slovenskem je kranjska župnija sv. Kancijana.

Ti misijonarji so prinašali češčenja svetnikov od zunaj. Niso se zanimali za to, da bi lahko razglasili tudi kakšnega slovenskega človeka. Tudi tuji škofje niso imeli čuta za to, da bi naše ljudi v tem smislu spodbujali. Mnogi narodi imajo kot začetnike krščanstva tiste vladarje, ki so spodbujali pokristjanjenje, in jih častijo za svetnike. Pri nas bi lahko upravičeno častili kot svetnika kneza Koclja. On je sodeloval s sv. Metodom, Kocelj je tisti, ki ga je spodbujal in podpiral v vsem. On je bil povezan celo s papežem in poročal, kaj vse se tukaj dogaja. Vsekakor je eden tistih, ki je med našim ljudstvom bil še kako merodajen oz. zaslužen za to.

Pred nekaj desetletji je bila pobuda, da bi prosili rimsko kongregacijo za svetnike, da bi Koclja častili kot svetnika. Nekaj profesorjev z naše fakultete nas je to poganjalo naprej, potem pa je takoj prišla opozicija, češ, to pa ne, to pa ne gre. Kaj bomo s tem?

Tu pa je še drugi moment. Pri našem ljudstvu se je ohranjalo prepričanje, da pri nas ni svetništva. Da ni tako odmevno, tako močno, da bi kazalo koga poriniti naprej in prositi odgovorne v Rimu, da bi ga priznali za svetnika. Na misel mi spet prihaja Prešernova Elegija: pri nas to ne gre. Zmeraj sem imel občutek, da je naš narodni značaj tak, da nikoli ne bi rekli, da je bil recimo naš sosed svetnik. Ali pa naša mama, naši starši, naša teta. Ampak so! Prepričan sem, da imamo še in še svetnikov.

Potem so tu še zunanji dejavniki, tudi po cerkveni plati, ki so ustavili tako miselnost. Na Slovenskem je bil močan vpliv nemškega misticizma. To je čas 14. in 15. stoletja, to so nekateri znani pridigarji, ki so radi  v svojih gromovitih pridigah poudarjali, kako je človek grešen, majhen, slaboten, po drugi strani pa Bog neskončen, močan, pravičen, vsemogočen. Razdalja med človekom in Bogom se je vedno bolj večala. Bog se je vedno bolj oddaljeval v tej zavesti, tej miselnosti – On je pravičen, tisti, ki kaznuje, ubogi človek pa vedno bolj v blato leze. Luter je živel v tem okolju, on je šel še korak naprej. Bil je bister, pameten človek. Zanj je bilo ključno vprašanje: kako se lahko sploh zveličam, če sem ena uboga reva? Sem grešnik, nimam kaj. Bog pa neskončen, visoko, sodnik ... Nimam kaj. On je to ugotovil in prišel je do rešitve, ki je izhodišče protestantizma: Mene rešuje vera. Če trdno verujem v Kristusa, bo moje grehe pokril, se ne bodo več videli in to je zame rešitev. V tej miselnosti je Luter odraščal, kar ga je pripeljalo v njegov luteranizem.

Ta miselnost je bila živa tudi na Slovenskem. Pridige so jemali iz nemške literature in tudi pridigali v tem smislu. Ustvarila se je taka miselnost: grešnost. Človek je izključno grešen, slaboten. In kje je potem tukaj svetništvo? To je eden izmed razlogov, da nimamo skoraj nič svetnikov. Počasi se ta miselnost spreminja in postavlja na drugačno raven, še posebej ob praznovanju velike noči. To velja za vsakega človeka, čeprav je tako grešen, slaboten, majhen, podvržen preizkušnjam, trpljenju … ampak to ni cilj. Cilj je naše vstajenje in življenje.  Naše vstajenje je najbolj osrednji, temeljni del naše vere. Prav v veliki noči poskušamo ljudem to posredovati, to je naša vera. Vera ne v trpljenje, ampak v vstajenje. Več potrebujemo pozitivne misli, več aktivnosti, več veselja, več sproščenosti, ker nasprotje tega je tisto, kar tolikokrat doživljamo: zadrtost, malodušje, potlačenost …

Zdi se, da je Cerkev vedno v določenem konfliktu s svetom, po drugi strani pa je precej razdeljena tudi znotraj. Kako bi to komentirali? Bi lahko današnje stanje primerjali s kakim obdobjem v zgodovini?

Ko sem študiral zgodovino, pa potem predaval in ponavljal in še in še dopolnjeval študij, sem se vseskozi srečeval z 2000-letno zgodovino Cerkve. Cerkev je vedno napredovala, pa vedno tudi pešala. Rekel bi, da gre to nekako gor in dol. To se je potem nekako ustalilo v tistem znanem reku »Ecclesia semper reformanda«, »Cerkev se mora vedno prenavljati«, ker vedno doživlja svoje vzpone, razcvete in vedno doživlja tudi krize. Najdemo jih od antične dobe naprej pa do danes.

Lahko bi se ustavili pri kateremkoli obdobju, ampak vedno gre za tisto nujo, da se Cerkev vrne k svojim virom. In to je Kristus sam kot ustanovitelj in pa njegov nauk, to izročilo, ki ga je on posredoval svojim apostolom. To je izhodišče. Tudi Drugi vatikanski koncil, ki se je želel soočiti s Cerkvijo v našem svetu, našem času, se je še kako vračal k tem virom. Torej je res povzel to dvoje, kar je vedno pravzaprav nujno, za vsako prenovo, vsako reformo: ozreti se v vir, v izhodišča, in ozreti se v svojo današnjo realnost. In se vprašati, kako tisto, kar je pristno in izvirno, nepokvarjeno, živeti danes v drugačnih okoliščinah. Živeti krščanstvo v 21. stoletju, isto krščanstvo, kot so ga živeli pred 100 leti, ampak primerno okoliščinam 21. stoletja.

Kot rečeno, se je Cerkev ves čas soočala z vzponi in padci in jaz sem zelo rad poudaril študentom, da se zavedajmo tega, kar je bilo v začetku dano Cerkvi, namreč Kristus, ustanovitelj Cerkve, je apostolom in prvim učencem poslal Svetega Duha. To je binkoštni dan. Prihod Svetega Duha je ključnega pomena. Jezus sam pravi: On vas bo učil vsega. In je res tako, veste, na binkošti je tako, kot da zastor takrat pade. Takrat se apostolom odprejo oči. Prej bojazljivi, v strahu, Jezusa so odgnali, ga križali, kaj bo z nami … Kasneje nobenega strahu več. Zavedajo se, da je On z nami. »Z vami ostanem vse dni do konca sveta.« To je ključnega pomena. In jaz sem rad poudarjal, da je Sveti Duh tisti, ki je v ozadju. On daje moč.

V Cerkvi se pojavljajo problemi, včasih hudi problemi, tudi mi jih danes doživljamo, ampak to je del naše zgodovine. Vedno so bili problemi in vedno se je Cerkev morala soočati s tem, ampak vedno je v ozadju Kristus, viden, dejaven, navzoč v Cerkvi, po zakramentih, po svoji Besedi, zakramentalni navzočnosti in pa Sveti Duh.

Kljub temu, da doživljamo tudi danes različne krize, kar lepo z optimizmom zrimo v prihodnost. Peklenska vrata je ne bodo premagala. Nismo ljudje zaslužni za to, ampak Kristus ustanovitelj in Sveti Duh. To je poroštvo, to je naš temelj, na to se lahko naslonimo. In spet mi pride na misel tista beseda preroka Ageja v Stari zavezi, ki jo je koprski škof Jurij vzel za svoje geslo: »Pogum, vse ljudstvo v deželi!« Ko pridejo iz izgnanstva, iz sužnosti, vse poklapano, tempelj porušen, prerok pa: »Pogum, vse ljudstvo v deželi!« Ja, to so Božja zagotovila. In na to se verni ljudje zanašamo. To je naše upanje, to je naš optimizem, to je naša moč. In še enkrat naj poudarim, ne iz naših moči, ker se zavedamo, da smo ubogi ljudje, tudi vsak od nas, tudi jaz lahko klecnem, nič ne vem, lahko me spodnese, kot me je že dostikrat. Pa spet vstanemo in gremo naprej. To je naša moč, naše upanje. Zanašamo se na gospoda Jezusa, ki je z nami, zanašamo se na Svetega Duha, ki nam svetuje, ki nas vodi. On je tisti, ki daje življenje.