Pač pojdimo molit v kako trgovino, če so že cerkve zaprte

dr. Gabriel Kavčič
Vir osn. foto: pixabay
Notranji minister Aleš Hojs je te dni podpisal vladni odlok, ki državljanom trenutno prepoveduje prehod meje v druge države. Pojasnil je, da ima policija navodila, »da lahko nekdo, če vseeno želi zapustiti državo, plača globo in jo zapusti.« V istem sklopu odlokov se je znašla tudi ponovna začasna »omejitev kolektivnega uresničevanja verske svobode«.

Notranja in zunanja morala


Kar mi ob teh dveh ukrepih prihaja na misel, je staro sholastično razlikovanje med notranjo in zunanjo moralo. Kršitev pravil »zunanje morale« je slaba, ker je nekaj prepovedano.

Pravila notranje morale pa so tista, ki vežejo od znotraj. Če jih kršimo, to ni slabo samo zato, ker je prepovedano. Kršitev teh pravil je v naprej prepovedana, ker je nekaj slabo samo po sebi.

Trenutno stanje v naši državi kaže, da veliko ljudi pravil obnašanja ob epidemiji ni doumelo kot nekaj notranjega. Kršiti pravila tako, da ogrožamo zdravje drugih, je prepovedano zato, ker je narobe (notranja morala); ni narobe samo zato, ker bi to nekdo prepovedal (zunanja morala).

Zvočni posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.


Rušenje temeljev našega dojemanja morale


Žal pa izjava notranjega ministra ruši prav ta temelj našega dojemanja morale. Gotovo gospod minister ni želel nič slabega, a vendar je s svojo izjavo nehote pokazal, da tudi naši predpostavljeni lastne odloke dojemajo kot nekaj zunanjega: nekaj v smislu »ker sem podpisal ta odlok, tako bo«; namesto da bi na vsak način delali na tem, da to moralno obveznost ljudje odkrijemo sami v sebi, ker smo ljudje.

Ko enkrat izjaviš, da naj ljudje pač plačajo globo in potem lahko kršijo odlok, ne poveš nič drugega kot to, da je pravilo pač tam, ker ga je predlagala stroka, in, po domače povedano, ker ga je podpisal dovolj visok državni uradnik.
Ko enkrat izjaviš, da naj ljudje pač plačajo globo in potem lahko kršijo odlok, ne poveš nič drugega kot to, da je pravilo pač tam, ker ga je predlagala stroka, in, po domače povedano, ker ga je podpisal dovolj visok državni uradnik.

To nikakor ni grajenje notranje morale, to je ravno obratno: je nezaupanje v notranjo moralo ljudi. Je poskus, da nekaj, kar bi ljudje itak morali dojemati kot nekaj notranjega, serviramo od zunaj, postreženo z argumentom »stroke«, »avtoritete« in »okrašeno z globo«.

Mene to spominja na zgodbe o prodajanju odpustkov v času pred reformacijo. Tudi tam je šlo za notranjo moralo ljudi (izraženo pri sveti spovedi). »Rešitev« pa se je izumila na področju zunanje morale – z globo. Vemo, kako se je končalo.

Tudi na področju zunanje morale ni dosti bolje


Pa ko bi bil odlok vlade vsaj na zunanjem področju brezhiben, pa ni. Tu imamo težave neenakosti pred zakonom, neenakosti pred zmožnostjo plačevanja globe, nepojasnjen vpliv na epidemijo (nekaterih podrobnosti minister ni znal razložiti) in tako naprej. Da o etični plitkosti izjave, da se bo upoštevalo ustavno sodišče, če bi le-to razsodilo drugače, sploh ne govorimo. Ampak to je že druga tema.

Sedaj, ko smo objasnili razliko med zunanjo in notranjo moralo, bomo nekoliko bolj razumeli tudi drugi del tega razmišljanja, in sicer glede sorodnega odloka, ki je vernike zopet prikrajšal za skupnostno obhajanje verskih obredov.

Dober katoličan ukrepe razume »od znotraj«, ne samo »od zunaj«


Če pomislim na povprečnega katoličana, ki dejansko hrepeni po udeležbi pri svetih obredih, je to običajno človek, ki je ponotranjil ukrepe za zajezitev epidemije. Verniki cenimo svetost življenja in zasledujemo večno svetost, zato smo k upoštevanju ukrepov vezani od znotraj. Dober katoličan to razume »od znotraj«, ne samo »od zunaj«.

In čeprav se je – vsaj kolikor je meni znano in kolikor sem sam med preteklimi božičnimi prazniki obhajal svete maše z ljudstvom – strogo in do pike držalo vseh predpisov, nas je država zopet mimogrede »povozila s prepovedjo zbiranja«, kot sem napovedal pred malo več kot enim letom.

Vmes smo katoličani pristali na celo vrsto približkov skupnega obhajanja naše vere, na katere se vsi verobrižniki sedaj lahko sklicujejo: »boste pač molil' od doma, po internetu«. Toda to je že druga tema.

Med popolno zaporo države … gremo kupit eno omaro


Vlada je te dni kot valjar v imenu stroke povozila verske obrede in šole. Ob tem pa mi je neka oseba ravno na veliko soboto pripovedovala, da gre v Lesnino kupit eno kredenco za kopalnico. Sam sem v nekem malem slovenskem kraju na isti dan opazoval gnečo pred in v trgovinah. Šola in vrtci zaprti, otroci, ki nimajo varstva, pa zgneteni v centralne enote, da so ja porušeni vsi tako imenovani mehurčki.
Vlada je te dni kot valjar v imenu stroke povozila verske obrede in šole. Ob tem pa mi je neka oseba ravno na veliko soboto pripovedovala, da gre v Lesnino kupiti eno kredenco za kopalnico.

Ta komentar pa pišem v čast vernikom, ki so včeraj v neki slovenski župniji iz ljubezni do vstalega Gospoda postavali po pokopališču okrog cerkve in pod pretvezo, da obiskujejo grobove, prisostvovali pri vigiliji vseh vigilij. Duhovnik v cerkvi pa se je trudil, da bi jim z močjo svojega glasu preko prazne cerkve in odprtih vrat približal skrivnosti našega največjega praznika. Na medžugorskih stolčkih je četica vernih sedela na prepihu in mrazu, držeč varnostno razdaljo in noseč maske, medtem ko so se drugi smeli drenjati v Lesnini.

Skratka, stroka je predlagala, vlada je zadevo podpisala, naši pastirji pa so nam navdihujoče zaželeli blagoslovljene praznike. Zelo pomirjujoče. In zdaj smo tukaj: mnogi državljani (ne samo verni, da ne bo pomote!), ki so večkrat dokazali, da so ponotranjili težko situacijo epidemije, so bili povoženi v svojih najbolj vsakodnevnih potrebah, katoličani pa smo bili povoženi med največjimi prazniki.

Kakšen drugi, ki mu avtoritativni pristop »zunanje morale« daje še večji zagon proti ukrepom, pa je med tem – med zaporo države (!) – neovirano kričal po mariborskih ulicah ali kupoval nujno potrebne obešalnike.

Žrtvenik samovoljne vladne avtoritete


In tu ne gre za otroško negodovanje v smislu »zakaj oni smejo, mi pa ne«. Na kraj pameti mi kot verniku ne pade, da bi kršil ukrepe, ki rešujejo življenja. Če je pri tem res potrebna zapora države, potem naj bo.

Da pa se v tej »zapori države« na žrtveniku vladne avtoritete le-tej daruje prav verska svoboda in svoboda izobraževanja, medtem ko na ta isti žrtvenik stroka ni prinesla nakupa kavčev in nedeljskega žuranja, pa je – z vidika zunanje morale in pravil – vsaj osupljiva nekonsistentnost, če že ne neumnost.

Da o istih stvareh niti ne govorimo z vidika notranje morale: vnaprej se kaznuje tiste, ki so pod težo inšpekcijskih pregledov že dokazali, da se ukrepov držijo, kot na primer katoličani ob preteklem božiču.

Z drugimi besedami: tokratna zapora države ni nikakor podobna zapori države, ukrepi so nedelujoči in samovoljno natrošeni skozi odloke. Spet nič od notranje morale.

»Saj ni tolk' važen ukrep: če plačaš, je vse ok«


In če se vrnemo na začetek: »plačaj globo, pa greš čez mejo«. To ni nič drugega, kot da rečeš »saj ni tolk' važen ukrep: če plačaš, je vse ok.« Upam, da ne bomo naslednjič slišali: »plačaj, pa te spustimo k maši«, in bo to predstavljeno kot pristno uresničevanje verske svobode.

Od takih kratkovidnih ukrepov bo treba nekoč preiti od izkoriščanja možnosti uvajanja »zunanje morale« k prizadevanju, da v državljanih spodbujamo »notranjo«.

Do takrat pa velja: »pač pejmo molt' v Lesnino«. Tako se je včeraj pridušal eden od »vernih obiskovalcev grobov«. Podobnost z antičnimi kristjani je vsekakor le naključna.

Pač pojdimo molit v kako trgovino, če so že cerkve zaprte (podcast, Gabriel Kavčič)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Pirc Musar, papež
Naivnost katoličanov
  • 30. 04. 2025
shod, protest
Vsaka kritika ni hujskaštvo
  • 29. 04. 2025
Papežu v slovo
  • 28. 04. 2025