Palestinci sprožili novo 'intifado', toda ali je slepo vztrajanje pri dveh državah res optimalna rešitev?

Embed from Getty Images
Svet je ta teden pretresel nov val spopadov med Judi in Palestinci v Jeruzalemu ter na območju Gaze, ki grozi, da bo prerasel v vojno. Prizori so svet spomnili na t.i. drugo Intifado med letoma 2000 in 2005, ko je Sveta dežela videla zadnje nemirno obdobje medverskega in etničnega nasilja. A od takrat je minilo 15 let in svet si vedno bolj postavlja vprašanje, če bo potrebno rešitev tega dolgoletnega konflikta reševati z ''out-of-the-box'' metodami, čeprav velik del svetovne politike vztraja na preživelih okopih.

Izraelsko-palestinski oz. bolje rečeno Izraelsko-arabski konflikt je stalnica medijskih poročanj po vsem svetu, a povprečnemu gledalcu zapleteno ozadje odnosov med Judi in Palestinci težko pojasnijo, še posebej, če so vmes ideološki interesi, pogosto povezani tudi z notranjo politiko posameznih držav. Tako marsikdo raje uporablja poimenovanje palestinski Arabci, v tem članku pa bomo zaradi enostavnosti vseeno uporabljali izraz Palestinci.



Dejstvo je, da je boj Palestincev že dolgo časa t.i. ''poster boy'' vseh idejnih in protestnih politik moderne levice, ki je to pozicijo podedovala iz hladne vojne. Komunistični blok je bil na strani Palestincev, Zahod na strani Izraela in intenziteto, ki traja vse do danes, je podžgala izraelska zasedba ozemelj po zmagi nad arabskimi vojskami v šestdnevni vojni leta 1967. Omeniti velja tudi, da so se ob zmagi leta 1967 Izraelci s svojimi arabskimi sosedi bojevali še dvakrat in jih odločilno porazili: leta 1948 takoj ob ustanovitvi mlade države ter nazadnje 1973 v času t.i. Jomkipurske vojne.

Načelna mednarodna pozicija podkrepljena s stališči OZN je vedno bila rešitev v obliki dveh držav, a neskladje med stanjem na terenu in političnimi deklaracijami je palestinski konflikt zamrznilo v času. In če je globalna progresivna levica Palestino poleg komunizma vedno imela za eno izmed svojih ključnih tematik, in je to prtljago ''pretovorila'' v čas po letu 1990, o čemer so pričale palestinske zastave, ki so poleg marksističnih ter LGBT zastav vedno znova plapolale na vsakršnih levičarskih demonstracijah, je na globalni desnici pozicija popolnoma drugačna.

Ni mogoče namreč zanikati, da je stališča globalne desnice do tega vprašanja v zadnjem desetletju primarno oblikoval pojav disruptivnih dogodkov, kot so Arabska pomlad in posledično predvsem pojav množičnih migracij iz muslimanskega sveta v Evropo, problematika islamističnih terorističnih napadov v Zahodni Evropi in nasploh agresivno kulturno preoblikovanje zahodnoevropskih prestolnic ter izginjanje javne krščanske kulture.

Bivši ameriški predsednik Donald Trump je bil prvi, ki je ameriško veleposlaništvo preselil v Jeruzalem ter glasno namigoval na tabuizirano temo, da se zavzema za rešitev bližnjevzhodnega vprašanja v okviru ene države. Francoska političarka Marine Le Pen, ki bi jo marsikdo postavil na skrajno desnico, je ob zadnjih spopadih obsodila palestinsko raketiranje Izraela. To je svetlobna leta daleč od skrajno anti-semitskih izjav njenega očeta Jean-Marie Le Pena. Podobno velja za drugega evropskega voditelja iz vrst alternativne desnice Mattea Salvinija iz italijanske Lige.

Seveda se lahko sklicujemo na deklaracije OZN ter dejstvo, da državo Palestino priznava 138 članic OZN-a, še posebej velik blok držav povezanih z nekdanjim gibanjem Neuvrščenih, toda kaj, če le-te ne ustrezajo realnosti? Svet je dejansko v vedno večjem precepu, ali je rešitev izhajanje iz situacije na terenu ali trmasto sledenje rešitvi, ki praktično ne obstaja več?

Svet je dejansko v vedno večjem precepu, ali je rešitev izhajanje iz situacije na terenu ali trmasto sledenje rešitvi, ki praktično ne obstaja več?

Sobivanje v eni državi?

Kruto dejstvo je, da je Izrael situacijo v Vzhodnem Jeruzalemu, ki je bila povod za izbruh tokratnih sovražnosti, dokončno obrnil sebi v prid. Območje je (kot številna druga naseljena področja na Zahodnem bregu) povsem integrirano v izraelsko državo. Na območju Zahodnega brega živi več kot 560.000 izraelskih naseljencev. Palestinski Arabci živeči v Izraelu imajo obenem vse pravice kot izraelski državljani (malokdo ve, da je 20 % izraelskih državljanov Arabcev), vidna je javna dvojezičnost. Če smo provokativni: zakaj npr. ne bi bila to osnova za radikalno razmišljanje izven okvirov v smeri skupne države, na temelju demokratičnega sobivanja, s široko regionalno avtonomijo in obsežnimi manjšinskimi pravicami za Palestince?

Za globalne progresiste je vsako odmikanje od t.i. ''Free Palestine'' rešitve škandal, toda v času zamrznjen konflikt ne koristi nikomur. Največje žrtve so pogosto Palestinci sami. Tako je npr. ena od Hamasovih raket padla na arabsko mesto Lod, ki leži v Izraelu in ubila Izraelskega Arabca in njegovo hčerko. Žrtve divjanja palestinskih skrajnežev so navsezadnje tudi palestinski arabski kristjani. Tako npr. palestinska arabska krščanska skupnost v Nazaretu, ki leži na območju Izraela, živi v miru, medtem ko se je število arabskih kristjanov v Betlehemu, ki leži na območju Zahodnega brega, zmanjšalo na minimalni delež.

Palestinci so roko na srce pogosto tudi žrtve svojih arabskih sosedov in njihovih spletk. Znano je, da je Palestince na Zahodnem bregu že leta 1950 dejansko anektirala Jordanija kot lastne državljane in ne kot ločen palestinski narod. Palestinci v Libanonu so postali predmet etničnega kupčkanja v tej multiverski državi. Vse to je opazil tudi prejšnji ameriški predsednik Trump, ko je šokiral svet in sklenil t.i Abrahamov sporazum, diplomatsko priznanje med Izraelom in tremi arabskimi državami: Združenimi arabskimi emirati, Bahrajnom in Marokom. Nenavadna poteza arabskih držav, ki naj bi bile neomajne zaveznice palestinskega boja.

Neugoden položaj Palestincev

Palestinska pozicija leta 2021 ni preprosta. Dejstvo je, da so izgubili vse tri vojne, ki so jih začeli sami oz. njihovi zavezniki. Dodatno pa tako globalna islamska radikalizacija v zadnjih desetih letih kot tudi palestinsko naslanjanje na teroristično skupino Hamas, ki Izraelu ne priznava pravice do obstoja, nedvomno ne pripomore k razumevanju njihovega položaja. Obenem samo palestinsko vprašanje ni več fokus globalnih preigravanj; na to mesto stopajo problematika Tajvana, spopadi za vpliv v južnokitajskem morju, boj za vpliv v Srednji Aziji, odnosi med Ukrajino in Rusijo, pa da na COVID diplomacijo ne pozabimo.

Zdi se, da celotni spor na tem območju, velikem malo več od Slovenije (!), koristi predvsem zunanjim igralcem. Od besnih islamskih množic v Iranu in Pakistanu, ki zažigajo ameriške zastave in vpijejo ''Kill America!'', do palestinskih zastav na levičarskih protestih, ki služijo kot del mobilizacijske agende v času, ko se je progresivna levica odvrnila od delavstva.

Da ne pozabimo, zgodba Palestincev je nesrečna iz več vidikov: ogromno jih je izgubilo domove, storjene so jim bile krivice, trenutna ureditev jih z zidovi ločuje od ostalega ozemlja v Sveti Deželi, del jih je še vedno razseljenih v taboriščih v južnem Libanonu. A ravno zaradi te nevzdržne situacije se bo vedno bolj postavljalo vprašanje, ali jim mednarodna instrumentalizacija tega konflikta pravzaprav škodi, in ali ni tovrstno stopicanje na mestu garancija, da se situacija nikoli ne bo izboljšala.

Janša na strani Izraela, javna RTV na strani Palestincev

Aktivistično gledanje na izraelsko-palestinsko problematiko seveda pljuskne tudi v Slovenijo.  Janez Janša se je že postavil na stran Izraela, stranka Levica pa je že pred leti navijala za priznanje Palestine. RTV Slovenija situacijo pogosto opisuje kot stanje apartheida. Spet pa je tu vprašanje optike: marsikdo pozablja, da je imela SFRJ zelo prijateljski odnos z Izraelom, ki ni prenehal niti v času, ko so naslovnice Dela v času izraelsko-arabskih vojn podpirale nam prijateljsko arabsko stran iz tabora Neuvrščenih, ki je bila v resnici uvrščena v sovjetsko sfero. Sicer pa bi lahko o slovenskem medijskem poročanju o tej problematiki napisali povsem ločen članek.

Sam izraelsko-arabski konflikt se bo enkrat razrešil tako ali drugače, eno je namreč real-politika, drugo pa aktivizem. In tako Izraelci kot tudi Palestinci se bodo morali prej ali slej naučiti živeti drug z drugim. V skupni državi ali dveh ločenih, a medsebojno prepletenih državah.
Embed from Getty Images

https://twitter.com/IdoDaniel/status/1392187874016219138