Parlament kot lutkovno gledališče
Rok Čakš
- 9. 9. 2018 ob 20:02
- 10 komentarjev
POSLUŠAJ ČLANEK
Sitnagma »lutkovno gledališče« v slovenskem političnem prostoru že ima svoj pomen. Na začetku tisočletja je levičarski komedijant v družbi predsednikov dveh držav vulgarno zasmehoval pomladno opozicijo, takrat povezano v Koalicijo Slovenija.
Šlo je za nastop s pozicije moči proti šibkejšemu in v vseh pogledih inferiornemu političnemu nasprotniku. Takrat se je ustvarjalo prepričanje, da ima edino politična levica kadrovski nabor za vodenje države in ji zato oblast pripada »po defaultu«. Koaliciji Slovenija se je takrat po slovensko reklo »p****«. In »p.« seveda ne more voditi države.
Od tistih dni se je v Sloveniji marsikaj spremenilo, določene stvari pa so še vedno točno takšne kot takrat. Denimo prepričanje v levičarskem političnem zaledju in pomembnem delu javnosti, da levici oblast še vedno pripada sama po sebi – ne glede na ceno ali to, kar ima sploh za ponuditi.
Spremembe pa so bile na vsebinskem in kadrovskem področju. Medtem ko se je pomladna desnica politično izobraževala ter se gradila v kariernem in programskem smislu, se je levica med seboj pobijala za Drnovškovo nasledstvo. V spopadu za čim večji delež od korita se je drobila, razbila, medsebojno zgrizla do kosti; predvsem pa se je kadrovsko in vsebinsko siromašila. Roko na srce, česa drugega od nje niso zahtevali niti volivci; politična levica že deset let volitve dobiva na »antijanša« sentimentu.
Osemnajst let po slovitem Ribičičevem Lutkovnem gledališču je zdaj nekdanja »p.« tista, ki ima politično izgrajene kadre (Logar, Tomc, Godec, Irgl, Tanko, Tonin, Novak, Vrtovec, Horvat …) in ki ima sodobno programsko vsebino, primerno letu 2018. Še vedno pa nima kontinuitete politične oblasti, ki ostaja v rokah levice.
A ta je danes vsebinsko prazna in kadrovsko opustošena kot še nikoli. To na najbolj očiten način prihaja na dan ravno ta čas, ko levi pol ponovno sestavlja svojo vlado, že sedmo v sedemindvajsetih letih samostojne Slovenije. Sestavlja jo že šesti predsednik vlade, tretji po vrsti brez predhodnih izkušenj v izvršilni veji oblasti.
Praktične reference prvega obraza politične levice so iz mandata v mandat siromašnejše. Zoran Janković, edini izbranec, ki mu je pri ambiciji postati premier spodletelo, je imel vsaj izkušnje iz gospodarstva in vodenja slovenskega glavnega mesta. Sledila je Bratuškova z referenco vodje direktorata pod Janševim finančnim ministrom Bajukom. Miro Cerar je na čelo vlade prišel iz teoretskih, profesorskih vod, sedanji premier, Marjan Šarec, pa iz komedijantskih, z nekajletno izkušnjo vodenja povprečno velike slovenske občine.
Še bolj kot pri predsedniku vlade pa se kadrovsko siromaštvo novega razreda kaže pri kandidatih za ministre, in navsezadnje, pri poslancih, ki so jih minule dni po tekočem traku kot primerne potrjevali v državnem zboru. Situacija je pripeljala do absurda ob zaslišanju Tugomirja Kodelje, ki se je kot ministrski kandidat za javno upravo blamiral do te mere, da je bilo nelagodno celo opozicijskim članom odbora.
A kako šele mora biti nelagodno desetim poslancem koalicije, ki so Kodeljo s svojimi glasovi v pristojnem odboru parlamenta potrdili kot ustreznega, dan kasneje pa ga je iz kandidatne liste umaknil sam premier Šarec?!?
Preden kakšno rečemo o stanju slovenske parlamentarne demokracije, navedimo njihova imena:
Ste že slišali za kateregakoli izmed njih? Sam se imam za poznavalca slovenske politike, pa so mi znani morda trije med njimi. Nič čudnega, saj so, razen Muršičeve in Sluge, vsi zelenci, prvič izvoljeni v državni zbor. Med njimi ni nobenega izkušenega politika, parlamentarca s politično kilometrino.
In prav takšni na poslanskih stolčkih strank levega političnega pola v zadnjih desetih letih prevladujejo. Pri tem je iz mandata v mandat slabše - na vsakih predčasnih volitvah so rezultati negativne kadrovske selekcije očitnejši in čeprav imajo skoraj dvotretjinsko večino, lahko poslance leve prominence, katerih ime v slovenski politiki danes dejansko nekaj pomeni, naštejemo na prste ene roke.
A zavožena kadrovska politika levice ni zgolj problem njih samih, temveč slovenske parlamentarne demokracije na splošno. Ljudje jih pač po inerciji in antijanša pogojnem refleksu izvolijo, ne glede na to, da jim njihova imena ne povedo praktično ničesar. V državni zbor tako vedno znova dobivamo izgubljence brez potrebnih znanj in vedenj o parlamentarizmu in ustroju političnega sistema na splošno.
Od takšnih poslancev je preveč za pričakovati, da bodo nalogo predstavnikov ljudstva uresničevali na način, kot to od njih pričakujemo državljani in navsezadnje predpisuje Ustava, ki v 82. členu izrecno poudarja, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.
A bi svoboden, do ljudstva odgovoren poslanec, ne glede na politično barvo, v državnem zboru po lastni vesti res glasoval za človeka, ki je za svojo funkcijo tako očitno neprimeren, da ga dan po zaslišanju umakne sam predsednik vlade?!?
Potrditev Kodelje na odboru napeljuje na tehten razmislek o tem, ali nemara niso prav vsa zaslišanja ministrskih kandidatov iz minulega tedna v nasprotju z 82. členom ustave, ki poslancem nalaga, da kot predstavniki vsega ljudstva niso vezani na navodila kogarkoli, temveč se odločajo po lastni presoji in vesti.
Ali kdo res verjame, da so ti ljudje svojo odločitev sprejeli na takšen način?!?
Tovrstno izigravanje ustavnega reda ima posledice tudi na odnos med - po Ustavi - neodvisnimi vejami oblasti - predvsem med izvršilno in zakonodajno. Slednja je namreč več kot očitno podrejena prvi.
To pa de facto pomeni, da je Slovenija parlamentarna demokracija le še na papirju. Dejansko pa zgolj lutkovno gledališče, kjer je državni zbor kulisa, namenjena ustvarjanju fikcije demokracije in kvečjemu še zabavljaštvu vse manj ozaveščenega in do politike vse bolj indiferentnega ljudstva.
Medtem pa se resnične odločitve sprejemajo nekje drugje.
Šlo je za nastop s pozicije moči proti šibkejšemu in v vseh pogledih inferiornemu političnemu nasprotniku. Takrat se je ustvarjalo prepričanje, da ima edino politična levica kadrovski nabor za vodenje države in ji zato oblast pripada »po defaultu«. Koaliciji Slovenija se je takrat po slovensko reklo »p****«. In »p.« seveda ne more voditi države.
Od tistih dni se je v Sloveniji marsikaj spremenilo, določene stvari pa so še vedno točno takšne kot takrat. Denimo prepričanje v levičarskem političnem zaledju in pomembnem delu javnosti, da levici oblast še vedno pripada sama po sebi – ne glede na ceno ali to, kar ima sploh za ponuditi.
Spremembe pa so bile na vsebinskem in kadrovskem področju. Medtem ko se je pomladna desnica politično izobraževala ter se gradila v kariernem in programskem smislu, se je levica med seboj pobijala za Drnovškovo nasledstvo. V spopadu za čim večji delež od korita se je drobila, razbila, medsebojno zgrizla do kosti; predvsem pa se je kadrovsko in vsebinsko siromašila. Roko na srce, česa drugega od nje niso zahtevali niti volivci; politična levica že deset let volitve dobiva na »antijanša« sentimentu.
Slovenska politična levica je danes vsebinsko prazna in kadrovsko opustošena kot še nikoli
Osemnajst let po slovitem Ribičičevem Lutkovnem gledališču je zdaj nekdanja »p.« tista, ki ima politično izgrajene kadre (Logar, Tomc, Godec, Irgl, Tanko, Tonin, Novak, Vrtovec, Horvat …) in ki ima sodobno programsko vsebino, primerno letu 2018. Še vedno pa nima kontinuitete politične oblasti, ki ostaja v rokah levice.
A ta je danes vsebinsko prazna in kadrovsko opustošena kot še nikoli. To na najbolj očiten način prihaja na dan ravno ta čas, ko levi pol ponovno sestavlja svojo vlado, že sedmo v sedemindvajsetih letih samostojne Slovenije. Sestavlja jo že šesti predsednik vlade, tretji po vrsti brez predhodnih izkušenj v izvršilni veji oblasti.
Praktične reference prvega obraza politične levice so iz mandata v mandat siromašnejše. Zoran Janković, edini izbranec, ki mu je pri ambiciji postati premier spodletelo, je imel vsaj izkušnje iz gospodarstva in vodenja slovenskega glavnega mesta. Sledila je Bratuškova z referenco vodje direktorata pod Janševim finančnim ministrom Bajukom. Miro Cerar je na čelo vlade prišel iz teoretskih, profesorskih vod, sedanji premier, Marjan Šarec, pa iz komedijantskih, z nekajletno izkušnjo vodenja povprečno velike slovenske občine.
Kdo so ti poslanci?
Še bolj kot pri predsedniku vlade pa se kadrovsko siromaštvo novega razreda kaže pri kandidatih za ministre, in navsezadnje, pri poslancih, ki so jih minule dni po tekočem traku kot primerne potrjevali v državnem zboru. Situacija je pripeljala do absurda ob zaslišanju Tugomirja Kodelje, ki se je kot ministrski kandidat za javno upravo blamiral do te mere, da je bilo nelagodno celo opozicijskim članom odbora.
A kako šele mora biti nelagodno desetim poslancem koalicije, ki so Kodeljo s svojimi glasovi v pristojnem odboru parlamenta potrdili kot ustreznega, dan kasneje pa ga je iz kandidatne liste umaknil sam premier Šarec?!?
Preden kakšno rečemo o stanju slovenske parlamentarne demokracije, navedimo njihova imena:
Za Tugomirja Kodeljo so glasovali: Boštjan Koražija (Levica), Bojana Muršič (SD), Janja Sluga (SMC), Predrag Baković (SD), Tina Heferle (LMŠ), Nataša Sukič (Levica), Edvard Paulič (LMŠ), Peter J. Česnik (SAB), Rudi Medved (LMŠ) in Robert Polnar (DeSUS).
Ste že slišali za kateregakoli izmed njih? Sam se imam za poznavalca slovenske politike, pa so mi znani morda trije med njimi. Nič čudnega, saj so, razen Muršičeve in Sluge, vsi zelenci, prvič izvoljeni v državni zbor. Med njimi ni nobenega izkušenega politika, parlamentarca s politično kilometrino.
In prav takšni na poslanskih stolčkih strank levega političnega pola v zadnjih desetih letih prevladujejo. Pri tem je iz mandata v mandat slabše - na vsakih predčasnih volitvah so rezultati negativne kadrovske selekcije očitnejši in čeprav imajo skoraj dvotretjinsko večino, lahko poslance leve prominence, katerih ime v slovenski politiki danes dejansko nekaj pomeni, naštejemo na prste ene roke.
A zavožena kadrovska politika levice ni zgolj problem njih samih, temveč slovenske parlamentarne demokracije na splošno. Ljudje jih pač po inerciji in antijanša pogojnem refleksu izvolijo, ne glede na to, da jim njihova imena ne povedo praktično ničesar. V državni zbor tako vedno znova dobivamo izgubljence brez potrebnih znanj in vedenj o parlamentarizmu in ustroju političnega sistema na splošno.
A bi svoboden, do ljudstva odgovoren poslanec, v državnem zboru po lastni vesti res glasoval za človeka, ki je za svojo funkcijo tako očitno neprimeren, da ga dan po zaslišanju umakne sam predsednik vlade?!?
Protiustavno?
Od takšnih poslancev je preveč za pričakovati, da bodo nalogo predstavnikov ljudstva uresničevali na način, kot to od njih pričakujemo državljani in navsezadnje predpisuje Ustava, ki v 82. členu izrecno poudarja, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.
A bi svoboden, do ljudstva odgovoren poslanec, ne glede na politično barvo, v državnem zboru po lastni vesti res glasoval za človeka, ki je za svojo funkcijo tako očitno neprimeren, da ga dan po zaslišanju umakne sam predsednik vlade?!?
Potrditev Kodelje na odboru napeljuje na tehten razmislek o tem, ali nemara niso prav vsa zaslišanja ministrskih kandidatov iz minulega tedna v nasprotju z 82. členom ustave, ki poslancem nalaga, da kot predstavniki vsega ljudstva niso vezani na navodila kogarkoli, temveč se odločajo po lastni presoji in vesti.
Ali kdo res verjame, da so ti ljudje svojo odločitev sprejeli na takšen način?!?
Tovrstno izigravanje ustavnega reda ima posledice tudi na odnos med - po Ustavi - neodvisnimi vejami oblasti - predvsem med izvršilno in zakonodajno. Slednja je namreč več kot očitno podrejena prvi.
To pa de facto pomeni, da je Slovenija parlamentarna demokracija le še na papirju. Dejansko pa zgolj lutkovno gledališče, kjer je državni zbor kulisa, namenjena ustvarjanju fikcije demokracije in kvečjemu še zabavljaštvu vse manj ozaveščenega in do politike vse bolj indiferentnega ljudstva.
Medtem pa se resnične odločitve sprejemajo nekje drugje.
Zadnje objave
Lahko mediji, ki od države prejemajo denar, delujejo objektivno?
9. 12. 2024 ob 14:30
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Alojzij Šuštar: svetovljansko življenje, domoljubna duša
8. 12. 2024 ob 18:15
Dotik kot temelj človeške povezanosti
8. 12. 2024 ob 15:00
Film: Marija, hči svojega Sina
8. 12. 2024 ob 12:12
Padec sirskega diktatorja Bašarja Al Asada, islamistični uporniki prevzeli oblast
8. 12. 2024 ob 11:42
Ekskluzivno za naročnike
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
DEC
09
Telovadba zase - vaje za hrbtenico, HSD Črnomelj
17:00 - 18:00
DEC
09
DEC
10
Elda Viler in Ivo Gajič: Elda
19:19 - 21:30
DEC
10
Sozvočje svetov: Zahodni veter (predavanje in koncert)
19:30 - 21:00
DEC
10
Video objave
Izbor urednika
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
Oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi za samske in istospolno usmerjene ženske
5. 12. 2024 ob 6:00
Domovina 177: Želja žensk nad koristjo otrok
4. 12. 2024 ob 6:00
10 komentarjev
MEFISTO
Kakšna vzajemnost in solidarnost!
Kraševka se strinja z Markom, Peter s Friderikom in obratno ter delno tudi z Markom, Todor z Markom, Roma n pa z avtorjem kolumne.
Le Slovenec kremenit zaupa le vase in v nikogar drugega!
Kraševka
Mark, sama mislim enako, kot ste vi napisali.
Parlament nebogljenih.... tudi vi gledate jasno na današnje stanje.
Pripomnila bi le, da je naslov Rokovega prispevka PRAVILEN. Kdor se spomni dogodka iz Lutkovnega gledališča, spozna, da poleg MEDIJEV, LEVICA izkoristi celo Lutkovno gledališče, ki je namenjeno OTROKOM. Tudi tam POPLUVA desnico. Vse to pa prenaša RTV in pride dogodek v vsako gospodinstvo. Tudu na Krasu smo to gledali in se globoko zamislili, kam gre DENAR za KULTURO, če celo Lutkovno gledališče uporabimo za propagando v prid LEVICE.
Sedaj pa bi levica rada delala PARAMETRE, kaj je sovražni govor, ki se ga sama venomer poslužuje na javnih prireditvah.
Alojzij Pezdir
Primerjava z lutkovnim ali celo marionetnim gledališčem ni korektna - do lutkovnega gledališča kot umetniškega medija namreč, kjer se natančno ve, kdo je avtor besedila, uprizoritvene zamisli (režiser) in kdo je glasovni ter gibni animator (oživljavec) posameznih lutk oz. z lutkami oživljenih odrskih oseb.
V slovenskem parlamentu oz. DZ RS pa se nikakor in nikoli ne ve povsem zagotovo, kdo je avtor besed in stališč in glasovalnih odločitev, s katerimi poslanci kot bolj ali manj servilne "lutke" svojih strankarskih prvakov ter njihovih prišepetovalcev iz politično-kriminalnega podzemlja "globoke države" pred reflektorji medijske javnosti le na videz demokratično, avtonomno, svobodno in neodvisno kot da izvajajo svojo zakonodajno oblast.
Prav do konca groteskna in burleskna zaslišanja kandidatov za 13. vlado v samostojni RS so pokazala, kako nikogar od poslancev v resnici ne zanima vsebina kandidatovih pojasnil, odgovorov in stališč ter kako gluhe in slepe marionete so naši poslanci na vodilih svojih strankarskih šefov, ki jim povedo, kaj smejo ali morajo vprašati ter kako morajo, ne glede na vsebino kandidatovih odgovorov, nazadnje glasovati, da bo zadoščeno ozkim in pristran(kar)skim interesom vladajoče strankokracije.
Šarčeva in Meščeva "projektna" protijanševa koalicija izključevanja 1+ 5 je prav na teh skrajno formalističnih in popolnoma neobvezujočih parlamentarnih zaslišanjih kandidatov za ministre dejavno pokazala in dokazala, da tudi za "kadrovsko politiko" prvakov oblastne strankokracije - Šarca, Mesca, Židana, Cerarja, Bratuškovo in Erjavca - velja stara Omanova ugotovitev in načelo: "Ni važno kaj zna in zmore, važno je, da je naš!"
MEFISTO
In še pripomba!
Tonin, Vrtovec, Novakova in Horvat se zaenkrat še ne morEjo primerjati z asi iz SDS.
Še posebej ne Novakova, ki spada na skrajno levico, in ne Tonin, ki bo moral še pokazati, iz kakekEga testa je.
Zaenkrat je le samo kratkotrajni predsednik stranke, ker so zamenjali Novakovo, da so se rešili pred izpadom iz državnega zbora.
Čeprav ste s seznama "izgrajenih " kadrov izločili Janeza Janšo, se vam hvaležen za to zlobno potezo, kajti Janšo pa res ne kaže mešati med politične amaterje Nove Slovenije.
Še tole!
Pojem "izgrajenih kadrov" je bil uporabljan in zlorabljen v prvih dveh petletkah po izbruhu komunistične svobode in je bi zaradi aktivističnega prizvoka kasneje opuščen.
MEFISTO
"Slovenska politična levica je danes vsebinsko prazna in kadrovsko opustošena kot še nikoli"
Ne podcenjujte jih, kajti taki in še večji loleki so nam zakuhali komunistično revolucijo, ki se je nikakor ne moremo znebiti.
In ne precenjujte slovenskih volivcev, ki so še večji loleki.
APMMB2
Odločno se moram postaviti v bran poslancem navedenim v modrem polju zgrnjega zapisa. Ne opravičujem sicer nihihovega početja, ampak jih branim s tem, da niso edini v pralamentu. Eanako bi storili namreč vsi posalanci koalicijskega peterčka in tudi "opozicijske" levice.
Tako jim je namreč naročeno in lutke naročeno spoštujejo in naredijo točno to, kar morajo. Marionate so bile izumljne že davno, davno in delujejo na nitke, sodobne, ki so se znašle v slovenskem paramentu pa delujejo brez nitk na katerih visijo. Za njihova dejanja nitke niso potrebne, zadostuje le komanda, pa počno to, kar jim je naročeno.
Kdo vodi ta kašperlteater je vrašanje. Vemo, daso se iz vrst posalncev koalicije nakateri prebili stopnjo više in bodo vsak hip postali ministri. Tudi njihov poglavar se je dal izstreliti na mesto predsednika.
Prav gotovo ti povzpetniki niso iz drugačnega testa, kot glasovalni stroj parlamenta.
Zanesljivo lahko trdimo, da so vodje kašperltatra nekje drugje. Tudi to lahko zatrdimo, da glasovalni stroj ne bo glasoval za dobrobit državljanov in Slovenije, temveč pred vsem za dobrobit tistih, ki vodijo kašperlteater.
To pa je problem.
Težko je v Sloveniji najti tako poceni robo, ki prinese toliko dobička.
Poslanci so zelo poceni roba, pred vsem zato, ker levi delež plača država.
Omogočili pa bodo ropanje Slovenije in izplen se bo meril v stotinah milijonov in voditeljem, tako rekoč lastnikom kašpereatra, omogočil polnjenje žepov.
Je to še demokracija?
Teodor
Rok namiguje, da bi morali zamenjati Janšo, ker levica zmaguje na antijanša sentimentu. Res se zdi tako. Vendar pri pogovoru z povprečnim volivcem levice hitro ugotovimo, da je Janša zgolj površinski razlog, nekakšen princ teme, kot ga je označil Drnovšek. On je princ, tema je pa vse kar v svojem bistvu predstavlja desnica. Torej, če odstranimo princa, nam še vedno ostane tema. Teme pa volivci levice ne volijo, pa čeprav bi jo vodil Logar, Tonin ali kdorkoli drug iz desnice. To je tudi razlog zakaj NSIju ne uspe preboj na dvoštevilčno podporo. Za volivca levice je desnica najhujša nočna mora, raje Venezuela, kot uspešna Slovenija pod vodstvom desnice. In to celo pri zmernih levičarjih, da o skrajnežih niti ne govorimo.
Ker levičarji predstavljajo 2/3 volivcev naslednjih 30 let ni pričakovati zmage desnice. Takrat pa verjetno Slovenije ne bo več.
Kraševka
Zelo dober prispevek, ki da vsakemu MISLITI, kakšni so KOALICIJSKI poslanci.
Dogodek v Ljubljanskem Lutkobnem gledališču, pa mi je ostal kot "žalostni spomin". Sicer dober igralec - Boris Kobal (Tržačan), je pokazal svojo bedo. Imela sem občutek, da je bilo še Hrvaškemu predsedniku Mesiču nerodno, ko je sedel ob C. Ribičiču.
Takrat je bila Komunistom (prenoviteljem), koalicija desne opcije z imenom "SLOVENIJA" pravi trn v peti. Pa so hoteli desno koalicijo osramotiti. Na prireditvi, kjer je bil v prvi vrsti tudi Hrvaški predsednik Mesič, ga je voditelj Kobal vprašal: "Kako vi na Hrvaškem imenujete koalicijo Slovenija ? Mi tu jo imenijemo "P.č.a". Mesič je v zadregi odgovoril: "Mi kot nas, o tome čučimo". KOMUNISTOM JE DAL VEDETI, DA S TAKIMI BESEDAMI - BLAMIRAJO SAMI SEBE.
Sedaj pa jamramo, da nas Hrvaška ponižuje. Takrat smo se Slovenci sami osmešili pred visokim gostom. In slovenski pregovor pravi ;" Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti".
NA VLADO, KI IMA EDINI PROGRAM "PROTI JANŠA - težko gledamo z obetavnimi pričakovanji.
MEFISTO
Kraševka, kor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti, je modrost blaženega Antona Martina Slomška in ne slovenski pregovor.
romanos1
Dobro napisano,ni kaj.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.