Pojasnila iz Vatikana, ki transspolnikom in istospolnim partnerjem (nekoliko) odpirajo vrata Cerkve

Dikasterij za nauk vere je ta teden požel precejšnje zanimanje javnosti, ko je objavil odgovore na vprašanja brazilskega škofa glede možnosti krsta oseb, ki zase trdijo, da so »transspolne«. Odgovor je podpisal prefekt, kardinal Víctor Fernández, potrdil pa papež Frančišek.

Škofa je zanimalo, če so t. i. transseksualci lahko krščeni in če so lahko krstni botri; ter podobno, ali lahko partnerji istospolnih skupnosti krstijo otroka ter če so lahko krstni botri otroka ali priče poroke.

Odgovori gredo takole: oseba, ki zase trdi, da je transspolna (tudi, če je prestala hormonsko zdravljenje in/ali operacijo za spremembo spola), lahko prejme krst pod enakimi pogoji kot drugi verniki, če ni situacij, v katerih bi se povzročil javni škandal med verniki. Dodaten pomislek je namenjen »objektivnemu moralnemu položaju«, v katerem se takšna oseba nahaja, pa tudi njenemu »subjektivnemu nagnjenju k milosti«.

V odgovoru je citiran papež Frančišek, ki je že večkrat poudaril, da se »vrata zakramentov [ne smejo] zapirati iz nobenega razloga«, zlasti ne »vrata krsta«, saj Cerkev »ni carinarnica, ampak dom, kjer je prostor za vsakega človeka z njegovim prizadevnim življenjem«. 

Dikasterij poudarja predvsem namen, s katerim neka oseba želi prejeti sveti krst, ter opozarja, da predvidevanje »novih padcev« osebi ne izbriše »pristnosti namena« pri prošnji za prejem krsta.

Glede možnosti, da osebe, živeče v istospolnih skupnostih, lahko postanejo priče sklenitvi zakonske zveze, Vatikan poudarja, da v kanonskem pravu ni ničesar, kar bi prepovedovalo homoseksualni ali transseksualni osebi, da bi bila priča pri poroki.

Nadalje mnenje iz Vatikana pravi tudi, da homoseksualni par otroka, pridobljenega s posvojitvijo ali nadomestnim materinstvom, lahko prinese h krstu, vendar mora obstajati »utemeljeno upanje, da bo otrok vzgojen v katoliški veri«.

Prav tako oseba, ki živi v istospolni skupnosti, po mnenju Dikasterija lahko postane krstni boter, z opazko, da je bolje prej poiskati primernejše kandidate. Poudarja se razliko med istospolno usmerjenimi osebami, ki sobivajo, ter javno znanimi romantičnimi razmerji, ki so dobro znana širši skupnosti.

Vse te odločitve Dikasterija so pozdravili zagovorniki »katoličanov LGBTQ+«. Brati je bilo mogoče, da nove smernice iz Vatikana odpravljajo ovire za sodelovanje »transspolnih oseb« v cerkvenem zakramentalnem življenju, in celo, da dokazujejo, da Katoliška cerkev lahko (in tudi dejansko) spreminja svoje mnenje o določenih moralnih primerih.

Z iste strani pa je bilo moč slišati tudi kritike, da odločitev ne gre dovolj daleč, saj Cerkev glede na objavljeno besedilo še vedno vztraja, da so spolni odnosi med istospolnimi partnerji grešni in da je treba v tem primeru razmisliti o primernejših možnostih za krstne botre.

Pravno morda stoji, vsebinsko pa ...

Do neke mere je bila takšna odločitev s strani Dikasterija za nauk vere sicer pričakovana. Papeževo poudarjanje odprtosti Cerkve s seboj nujno potegne določeno prilagajanje današnjim trendom in zgoraj opisana razlaga je prav to: iskanje pravnega minimuma in prave razlage, ki novodobne trende nekako »prerine skozi vrata«.

Gre pa za obrat na tem področju: ko se je na isti Dikasterij leta 2015 obrnil neki španski škof, je dobil odgovor, da je »nemogoče«, da bi t. i. transspolne osebe izpolnjevale dolžnosti krstnih staršev, saj ne živijo dosledno po cerkvenem nauku.

Sedaj iz Vatikana prihaja popolnoma drugačen odgovor, ki se nanaša manj na nauk, bolj pa na cerkveno pravo oziroma njegovo ustrezno široko razlago. Kanon 686 v Zakoniku cerkvenega prava namreč zahteva utemeljeno upanje, da bo otrok vzgojen v katoliški veri, in če ne, je treba krst odložiti.

Novo mnenje iz Dikasterija temu ne nasprotuje, ga pa preoblikuje oziroma razširi na način, da dopušča domnevo, da bi to enim in drugim skrbnikom otrok, ne glede na njihove situacije, pač lahko uspelo. Očitno v Vatikanu veje izjemno zaupanje v možnost spreobrnjenja in delovanje Božje milosti.

Nekoliko bolj pa zmoti dejstvo, da Dikasterij denimo neposredno obravnava skrbnike otrok, rojenih iz nadomestnih materinstev, ter jim pravno odpira možnost krsta in vloge krstnih botrov; ob tem pa se sploh ne ozre na osnove pravičnosti, ki zadevajo takšne otroke, ki so lahko kupljeni ter »izdelani po naročilu«. Da o socialni pravičnosti glede izkoriščanja nadomestnih mater sploh ne govorimo. To ni nekaj postranskega, ko se nekdo odloča za krst, to so osnove pravičnosti in razuma.

Nekoliko bolj pa zmoti dejstvo, da Dikasterij denimo neposredno obravnava skrbnike otrok, rojenih iz nadomestnih materinstev ter jim pravno odpira možnost krsta in vloge krstnih botrov; ob tem pa se sploh ne ozre na osnove pravičnosti, ki zadevajo takšne otroke, ki so lahko kupljeni ter »izdelani po naročilu«. 

Skratka, zadeva pravno nekako stoji – morda trhlo in ohlapno, a vendarle. Vsebinsko pa katoličan, zvest nauku in razumu, po navadi pričakuje več. Še en primer: Vatikansko mnenje v tej odločitvi ostaja vezano na ozko opredelitev zakonske zveze kot zakramenta med možem in ženo, vendar v svoji odločitvi stavi predvsem na možnost povzročitve škandala kot bistvenega kriterija, po katerem naj se pastirji Cerkve odločajo. To v bistvu pomeni, da lahko skozi vrata pri zakramentu svetega krsta potisnemo praktično kogarkoli v katerikoli vlogi, pomembno je samo, da preveč ljudi tega ne izve oziroma da jih to preveč ne zmoti. To je vsekakor bolj legalistični, ne pa vsebinski pristop k problemu.

Pod vprašajem resnost krščanskega spreobrnjenja, pa tudi nauka

In kaj je vsebina? Vsebina je starodavno izročilo Cerkve, najbolj vidno v prvih stoletjih krščanstva. Zakrament svetega krsta je bil odraslim osebam podeljen pod pogojem spreobrnjenja od starega življenja, za kar so v prvih časih tudi tvegali svoje življenje. Šele skozi kasnejša stoletja se je dokončno oblikovala možnost »birokratskega krsta«, pri čemer se krsti v glavnem majhne otroke, ki imajo potem za vse življenje »papir«, potrdilo, da so bili krščeni.

Zato se dejansko lahko sprejme krst otroka z razlogom, da otrok pač ni kriv objektivne situacije, v kateri živijo njegovi straši ali skrbniki. Odpiranje vseh ostalih vrat pa pod vprašaj postavlja resnost krščanskega spreobrnjenja, s tem pa tudi nauka. Konkretno to pomeni, da bi se morali odločiti, kaj je za kristjane še sprejemljivo, ko gre za istospolna partnerstva in »spremembe spola«. Trenutno se zadeve pravno rine skozi vrata, vsebina pa se pri tem počasi »topi«.

Treba se je sicer zavedati, da je tu problem še globlji, gre namreč za vprašanje, če je sploh primerno, da Dikasterij za nauk vere uporablja novodobno besedišče, tipično za naš čas, ki nam vsem v glave vbija razne ideje, ki so bile še kakšni dve desetletji nazaj povsem nepredstavljive, danes pa njihov obstoj predvideva že Cerkev. Dikasterij denimo predpostavlja, da transspolnost obstaja kot dejanski pojav, čeprav vemo, da t. i. občutek ujetosti v lastno telo vsekakor obstaja, vendar je tega zelo malo. V glavnem pa na tem področju ne moremo govoriti o stvarnosti, temveč ideologiji in trenutnih idejah družbe, ki jih morda ni dobro kar tako vpeljevati v nauk Cerkve.

In nenazadnje: vprašanje je, če je modro v enem samem dokumentu obravnavati tako različna področja, kot so istospolna nagnjenja, partnerstva, nadomestno materinstvo in menjave spolov. Ob nekoliko bolj pozornem razmisleku je vsakomur jasno, da gre tukaj za mešanico pojmov, ki segajo od iskanja partnerja preko težkih bioetičnih dilem vse do vprašanj identitete.

Vsega tega ni dobro metati v en koš, sicer se zgodi to, kar se danes v zahodnem svetu dogaja: vsemu je treba pritrditi v imenu tolerantnosti, strpnosti in dobrega počutja nekaterih članov družbe.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

srce, narava, okno
Mar nam je

Ekskluzivno za naročnike

recept, jajca, paradižnik
Ocvrta jajca s paradižnikom
15. 9. 2024 ob 9:00
delo, fizično, delavec
Delo
14. 9. 2024 ob 15:25