Pomen Parka izbrisanih? Ne-izbrisani "ić": ohranjanje Jugoslavije in provokacija

vir: Twitter
POSLUŠAJ ČLANEK
Pretekli teden je prišla na dan novica o načrtu za Park izbrisanih, ki bo posvečen slednjim. Nahajal se bo na kompleksu novega Centra Rog, zgrajenega na mestu bivše tovarne koles v Ljubljani.

Kontroverzna tema izbrisanih je v Sloveniji prisotna že celoten čas slovenske samostojnosti, zato ni bilo presenečenje, da je projekt, ki deluje ob spodbudi Amnesty International Slovenija in Civilne iniciative izbrisanih aktivistov, povzročil burne odzive.

Slednji niso vezani zgolj na razhajanja pri vprašanju obravnave problema, temveč tudi na estetsko podobo parka. Osrednji element bo namreč iz slovenske abecede odsotna betonska črka ć, katere viden bo zgolj zgornji del.

Kaj si misli o tovrstnem parku smo povprašali državljana bošnjaške narodnosti, ki si je status v začetku devetdesetih pravočasno uredil.

Kot so pojasnili avtorji projekta, arhitekt in scenograf Aleksander Vujović, internetni umetnik Vuk Ćosić ter oblikovalka in ekoaktivistka Irena Woelle, s tem želijo opozoriti, da lahko črke v priimkih vplivajo na življenje njihovih nosilcev. Črka ima sicer svoj izvor v poljščini, a jo pri nas poznamo skoraj izključno iz latinske abecede srbsko-hrvaških jezikov, kamor jo je uvedel oče hrvaške abecede Ljudevit Gaj v 19. stoletju.

Prisotna je v dobro znani končnici -ić, ki se nahaja na koncu večine priimkov štirih od šestih republik bivše Jugoslavije (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Srbija). Ker velja še vedno za očiten indikator porekla številnih priseljencev iz omenjenih držav v Sloveniji, je še danes včasih razlog za diskriminacijo, bolj pogosto pa predsodke in verbalno nestrpnost.

Pri izbrisanih, ki so izgubili vsakršen pravni položaj in nanj vezane ekonomske, socialne ter zdravstvene pravice, gre ravno za priseljence iz prej omenjenih republik takratne skupne države.

Vsa sodišča jasna: z izbrisom kršene človekove pravice


Ustavno sodišče je že leta 1999 odločilo, da je bila izbrisanim storjena krivica oz. so bile celo kršene človekove pravice. Z odločitvijo se strinja predvsem levi politični pol pri nas. Na drugi strani je desnosredinski pol bolj zadržan do splošne obsodbe slovenske države (pretežni del tega je bil v času izbrisa v razpadajoči Demosovi vladi, Ministrstvo za notranje zadeve pa je vodil Igor Bavčar). Po pogostem stališču desne sredine so vsi državljani ostalih petih jugoslovanskih republik imeli dovolj časa (6 mesecev), da se na upravni enoti prijavijo ter zaprosijo bodisi za državljanstvo bodisi za status tujca v državi.

V času vlade Janeza Janše v letih 2004–2008 je desna sredina dvakrat predlagala, da se vsak primer izbrisa sodno obravnava posebej. Med izbrisanimi so namreč po izkušnji in prepričanju mnogih predvsem tisti, ki se jim ni šlo za samostojno Slovenijo in slovenski narod ter so vzvišeno pričakovali, da bo jugoslovanska vojska Slovenijo ohranila pod beograjskim režimom, ali pa so ob napadu JLA na Slovenijo iz države celo pobegnili.

Tovrstno stališče je bilo pravno poraženo še drugič leta 2012, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji razsodilo proti Republiki Sloveniji zaradi kršitve pravic izbrisanih oseb iz 8. člena (pravica do varstva zasebnega in družinskega življenja), 13. člena (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) in 14. člena (prepoved diskriminacije) Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče je Sloveniji naložilo, da v enem letu vzpostavi poseben odškodninski mehanizem za izbrisane prebivalce. Sodba je pravnomočna in se zoper njo ni mogoče pritožiti. Zahtevek za odškodnino so lahko izbrisani oddali med 18. 6. 2014 in 18. 6. 2017.

A primer za marsikoga še vedno ni zaključen. Pojavljajo se kritike na račun višine odškodnin, problematično naj bi bilo tudi samostojno urejanje statusa, ki ga država nalaga izbrisanim. Nekateri drugi domnevni problemi vključujejo zahtevo po največ 10-letni odsotnosti iz Slovenije, da je status lahko urejen, ter urejanje nastanitve tistih, ki stalnega prebivališča v državi nimajo.

Park kot obtožujoč kazalec, ki kaže na slovensko ksenofobijo


Izbris se redno uporablja kot prikaz ksenofobije v slovenskem narodu. Včasih se uporabi celo beseda rasizem, čeprav so Južni Slovani iste, evropejske bele rase, kot Slovenci. Kot delno že omenjeno, je tudi nov park z namerno provokativno estetsko obliko namenjen očitanju Slovencem, da gre za nestrpen narod, ki diskriminira večne žrtve, ljudi z drugačnim poreklom. Celo v filmu Izbrisana Mihe Mazzinija, ki naj bi predstavil zamolčano zgodbo izbrisanih, lik bosanskega porekla izjavi: »Izbrisali so nas iz vseh registrov, če se pišemo na ić pa če smo bili rojeni v drugih republikah Jugoslavije«.

Ob samih številkah sicer ta očitek težko obstoji. Po najvišji oceni je bilo izbrisanih nekaj manj kot 25.000 ljudi, po nekaterih drugih pa se ocena spusti tudi pod 20.000. To je od okoli 200.000 državljanov bivših republik, ki so v času slovenske osamosvojitve stalno bivali v Sloveniji, največ dobrih 10 %. To pomeni, da si je okoli 90 % »ić-ev« status brez težav uredilo. V veliki večini so si uredili državljanstvo, nekaj odstotkov pa se je odločilo za status tujca.

Če primerjamo delež državljanov, ki imajo poreklo v preostalih bivših federalnih republikah, v Sloveniji z istimi deleži v drugih državah bivše Jugoslavije, lahko ugotovimo, da je bil ta delež že v devetdesetih kot tudi danes z naskokom največji ravno pri nas. Kot v dobršni meri že takrat, so tovrstni slovenski državljani pretežno integriran del slovenske družbe z enakimi pravicami kot ostali in zasedajo tudi številne visoke položaje, kot je nenazadnje mesto župana prestolnice, kjer bo postavljen park.

Kdo in zakaj je torej bil izbrisan in ali potrebuje svoj spominski park?


Zakaj so torej izbrisani bili izbrisani? Njihove zgodbe so različne, nekatere tudi resnično tragične in upravičeno obsodbe vredne. Najpogosteje se pojavlja pojasnitev ali izgovor, da s potrebo po ureditvi statusa (za razliko od 90 % ostalih) niso bili seznanjeni. Omenjen je tudi strah pred revanšističnimi ukrepi Jugoslavije nad njimi, v kolikor bi bila osamosvojitev neuspešna. Nekateri so imeli tudi težave s konkretnim stalnim prebivališčem, v posameznih primerih pa obstaja še vrsta ostalih navedb.

Zgodbe 10 % so bile v veliki meri objavljene in so dostopne najmanj vsem, ki jih zadeva zanima. Mi pa smo za stran 90 %, o kateri je bistveno manj govora, povprašali pred kratkim javno izpostavljenega »ić-a« bošnjaškega (v Jugoslaviji muslimanskega) porekla Suada Muslimovića. Vprašali smo ga o njegovih osebnih pogledih na težavo izbrisanih, ki jih sam imenuje »prebrisani«, pa tudi o ideji novega parka.

Sam je bil rojen v Bosni in Hercegovini, v Slovenijo je prišel v otroških letih. Slovenske zavesti sprva ni razvil. Družil se je z enako govorečimi, v katerih slabih družbi si je, kot nam je zaupal, pridobil nekaj deset prekrškov in kaznivih dejanj zoper javni red in mir. Zaradi tega je imel težave s pridobitvijo državljanstva, na katerega je čakal leto in pol, a ga je dobil. Za potrebnost ureditve statusa je izvedel v medijih. Sam trdi, da se je s kasneje »izbrisanimi« družil ves čas pred osamosvojitvijo. O njih ima povedati, da je šlo za arogantne osebe, ki so na Slovenijo gledali zviška in jim ni bilo mar za integracijo v slovenski narod, še manj pa za osamosvojitev. Osebno preprosto ne zmore razumeti, da so Slovenci tako nastrojeni proti samim sebi. Sam se je včlanil v teritorialno obrambo in se boril za slovensko samostojnost, za nas pa se je spominjal posmeha ne-Slovencev, ko so Slovenci v Novem mestu ob sirenah bežali v zaklonišča.

Na osamosvojitev se je osredotočil, ker je tudi aktualna tema Parka izbrisanih povezana prav s tem. Veliko črko ć, ki jo sam nosi v priimku, ni je pa v slovenski abecedi, vidi kot poskus ohranjanja Jugoslavije v Sloveniji in razvrednotenja slovenske osamosvojitve. To je povezal tudi z ukinitvijo Muzeja osamosvojitve ter idejo o ponovni postavitvi kipa komunističnega diktatorja Josipa Broza – Tita na Gradu Brdo.

Kot drugi glavni namen vidi zgolj provokacijo in moraliziranje slovenskemu narodu, s katerim sam ni imel generalno slabih izkušenj. Priznal je, da so mu posamezniki sicer že izrekali žaljivke, a hkrati poudaril, da to ne morejo biti reprezentativni Slovenci. "Nastrojenost proti lasnemu narodu je nekaj, česar sam preprosto ne morem razumeti", je poudaril večkrat.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

sveta barbara
Film: Sveta Barbara
1. 12. 2024 ob 12:10
jed, hrana
Jogurtova strjenka s kakijem
1. 12. 2024 ob 9:00