Poslance poslati na Triglav in še nekaj drugih čudnih predlogov za izboljšanje politične kulture

Politična kultura, stanje duha v državi in splošna negativna nastrojenost, da ne rečem postrojenost, so trenutno - v tem smo si Slovenci najbrž kar enotni - v precej slabem stanju. A povsem mogoče rešitve za te probleme niti niso tako zapletene in nedosegljive, kot bi si mislili. Morda je del rešitve preprost razmislek o postavitvi pohištva in potrditev termina jutranjih ritualov v parlamentu; morda razmislek o statusu monštrance, spanju politikov in izletu na Krim.

Jonathan Haidt v knjigi Pravičniški um podaja zanimivo teorijo o človeškem moralnem presojanju. Razmerje med človekovo intuitivnostjo in človekovim razumom Haidt opiše z metaforo razmerja med slonom in jezdecem. Zanimivo je predvsem to, da ni jezdec tisti, ki poveljuje slonu, ampak v prvi vrsti slon zalaga jezdeca z izzivom argumentirati slonovo ravnanje. Intuitivno zaznavanje vpliva na naše moralne sodbe, ki jih šele post festum utemeljujemo z »razumskimi« argumenti. Razum je bil evolucijsko zasnovan za to, da išče opravičilo, ne pa resnico, pravi Haidt, in poudari: Jezdec je predvsem tiskovni predstavnik slona, zato je do neke mere iluzorno pričakovati, da bodo sodelujoči v razpravi nepristransko zavezani logiki.

Zakaj je to sploh pomembno? Zato ker če ljudje delamo moralne sodbe predvsem intuitivno, je potemtakem zaman pričakovati, da bo kakršna koli logika, ki ne govori čustvom, kdaj koga pritegnila, da bo sprejel razumnejša načela. In da so zato poslanci, ki drug do drugega gojijo negativna čustva, na nek način obsojeni, da celo razumnih argumentov sogovornika ne bodo sprejeli. Obsojeni na špetir. Razen, če...

Če bi bili naši poslanci posedeni bliže drug drugemu, bi si prav mogoče tudi v resnici postali bolj blizu.

Skupaj ...

Razen če ne bi – s temi ugotovitvami v mislih - npr. uzakonili obveznega parlamentarnega team buildinga? Po Haidtu imajo namreč ljudje, ki imajo o drugem dobro mnenje, več interesa, da skušajo razumeti njegove argumente. Morda pa ne bi bila slaba ideja skupinski pohod na Triglav na začetku mandata. Za vseh 90 izvoljencev. Ali pa na Krim. Ali pa… no, saj ni bistveno.

Naprej, predlog številka dva. Kaj pa če je problem tudi v stolih? Če bi bili naši poslanci posedeni bliže drug drugemu, bi si prav mogoče tudi v resnici postali bolj blizu. Imeli bi več interesa, da se skušajo sporazumeti. V našem parlamentu pa poslance in nasprotujoče si politične tabore med seboj ločuje tolikšen prostor, da poslanci mimogrede dobijo vtis, da ga njihove neredko žaljive besede niti ne bodo v polnosti prečile.

Zato bi veljalo razmisliti, da bi kakšno izmed parlamentarnih sej izvedli v kaki manjši dvoranici, nato pa bi opazovali rezultate. Človeška bližina soposlancev bi govorce prav mogoče omehčala in povečala pripravljenost za konstruktivno dogovarjanje.

Ste vedeli, da britanski parlamentarci delovni dan začnejo z (neobveznimi) skupnimi molitvami? No, pri nas molitev verjetno ne bi prišla v poštev, kakšen podoben domišljen ritual, ki bi krepil občutek etične odgovornosti in skupinske pripadnosti, pa tudi ne bi ravno škodil, kaj?

Kako naj nas torej naši voditelji združujejo v skupnost, če pa so – v imenu svobode tiska, svobode govora in drugih demokratičnih institucij – oblateni bolj kot vsi ostali?

Kritičnost do kritičnosti v javnosti

No, še razmislek o javni podobi politikov, ki so kot po pravilu najbolj oblateni del družbenega tkiva:

Če si je nekoč, dolgo nazaj, politični voditelj - kralj, malodane lastil pravico do dobrega imena, saj je bila od javne podobe kralja odvisna tudi politična stabilnost njegove kraljevine, je danes stanje ravno obratno. Politik ima skorajda izključno pravico do slabega imena. Prva stvar, ki si je deležen kot politik: Zmerljivke.

Kako naj nas torej naši voditelji združujejo v skupnost, če pa so – v imenu svobode tiska, svobode govora in drugih demokratičnih institucij – oblateni bolj kot vsi ostali? Pomislite na monštranco – vsa pozlačena nas povezuje v skupno izražanje spoštovanja. Vsaj droben odsev tovrstne povezovalnosti bi dosegli z boljšo javno podobo vodilnih politikov. Razmisliti bi torej veljalo o večji javni kritičnosti do kritičnosti v javnosti.

Morda bi se lahko temu idealu približali tudi z meditiranjem o spečih politikih. Janša, Šarec, Židan… Predstavljajte si jih, kako spijo. Kar poskusite. Med spancem vsi izgledamo nedolžni, ali z drugo besedo: človeški. Kdor spi, je nedolžen, nebogljen, potreben zaščite, nam govori intuicija. Kdor spi, je dober, nam pravi. Ena minuta na teden, ki bi jo posvetili motrenju človeškosti naših političnih voditeljev, je torej naslednji korak k boljši politični kulturi in stanju duha v naši družbi.

Zakaj pa ne! Javni diskurz je obseden z racionalističnim gledanjem na človeka. Ne! Ljudje smo šibka, za manipulacijo dovzetna bitja, in, če je tako – zmanipulirajmo se za dobro stvar! Naj bo to v parlamentu ali pa med ljudstvom.