Poslanci, ste slišali glasove lačnih otrok? Pa sindikati in ostali, ki zavirate razvoj in potiskate državo v revščino?
POSLUŠAJ ČLANEK
“Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah," so besede humanitarnega aktivista iz društva Petka za nasmeh, ki se zavzema, da bi brezplačno šolsko kosilo dobilo vseh 50 tisoč otrok, ki živijo pod pragom revščine, ne zgolj 18 tisoč iz prvega dohodninskega razreda.
Oddaja na Valu 202 v okviru botrstva z naslovom »Poslanci, boste slišali glasove lačnih otrok?« je med drugim služila ustvarjanju pritiska na poslance državnega zbora, da bi izglasovali predlog Združene levice o razdeljevanju več državno financiranih brezplačnih kosil.
Opozorila o naraščanju revščine v Sloveniji slišimo vse pogosteje in ni razloga, da jim ne bi verjeli. Navsezadnje to, da Slovenija v mednarodnem konkurenčnem okolju razvojno vse bolj zaostaja, dokazujejo številne mednarodne primerjave, ki smo jih v minulem času na Domovini izpostavili kar nekaj.
Med bolj zgovornimi je vzporednica z Irsko, ki se je leta 2009, skupaj s Slovenijo, znašla med najbolj problematičnimi državami, a za razliko od naše države izbrala pot pomoči trojke in reform. Posledično si danes "neoliberalni" Irci lahko privoščijo zavrnitev 13 milijard Applovega denarja, v Sloveniji pa se sprašujemo, kje bomo postrgali par milijonov za novo porcijo brezplačne hrane za revne.
Kje je torej naša napaka, da nam gre vse slabše? Kaj pravzaprav pomeni »slišati glasove lačnih otrok«?
Morda ne ravno to, kar si večina tistih, ki opozarjajo na problem revščine v Sloveniji, predstavlja. Tako človek pomisli ob serviranju rešitev, ki imajo skupni imenovalec v zahtevi: »Država, daj!«.
Že, že, država naj da, ampak najprej mora nekje vzeti. Česa torej ne potrebujemo tako zelo kot naši otroci brezplačna kosila?
Naj vlada izposluje odstotek ali dva od sindikalnih zahtev za dvig plač v javnem sektorju? Naj morda odškrne bogato financiranim nevladnim organizacijam tipa Mirovni inštitut ali zniža financiranje Zveze združenj borcev za vrednote NOB? Morda lahko prihrani z odprodajo državnih bank, teh črnih lukenj davkoplačevalskega denarja? Ali pa naj vse te nedotakljive pusti pri miru in se za razliko še bolj zadolži?
A kje naj država vzame, aktivistov ne zanima. In prav imajo, to načeloma ni njihov problem, ampak problem države same. Ta pa, da ima kje vzeti, mora najprej omogočiti pogoje, v katerih bo nekdo ta sredstva ustvaril, da jih bo aparat preko davkov akumuliral v državni proračun.
V tej točki pa problem države pogosto postanejo tudi glasniki revščine sami. Ko se namreč politika odloči za izvedbo ukrepov, reform, za odprodajo pogoltnih bank in slabih podjetij, ko pokaže ambicijo posega v trg dela, ki ščiti manjšino na škodo večine, ali ko želi znižati davke za stimulacijo gospodarske rasti in razvoja, so mnogi izmed njih, na čelu s sindikati, najaktivnejši zaviralci vsakršnih sprememb, najkonservativnejši varuhi statusa quo v državi.
Po eni strani za najrevnejše zahtevajo več denarja, po drugi pa so največja cokla temu, da bi ljudje zaslužili več in živeli bolje. To včasih pelje v takšen populizem, da se človek vpraša, ali si odprave revščine res želijo ali pa jo dejansko potrebujejo za osmišljanje njihovega obstoja. Brezplačno kosilo za lačne otroke bi pod žarometi medijev težko zahtevali v državi brez lačnih otrok.
Kljub vsemu je raznim društvom in humanitarnim organizacijam treba priznati pomembno mesto v družbi. Da ga le ne bi izrabljale še za kaj več kot vzpostavljanje socialnega korektiva in opozarjanja na problem.
Če pa že morajo udejanjati ambicije javnega vplivanja, naj presežejo kratkovidnost vzklika »država, daj!« in povzdignejo glas v podporo tistim, ki v Sloveniji zahtevajo spremembe. Ali pa se jim naj vsaj umaknejo s poti.
Oddaja na Valu 202 v okviru botrstva z naslovom »Poslanci, boste slišali glasove lačnih otrok?« je med drugim služila ustvarjanju pritiska na poslance državnega zbora, da bi izglasovali predlog Združene levice o razdeljevanju več državno financiranih brezplačnih kosil.
Opozorila o naraščanju revščine v Sloveniji slišimo vse pogosteje in ni razloga, da jim ne bi verjeli. Navsezadnje to, da Slovenija v mednarodnem konkurenčnem okolju razvojno vse bolj zaostaja, dokazujejo številne mednarodne primerjave, ki smo jih v minulem času na Domovini izpostavili kar nekaj.
Med bolj zgovornimi je vzporednica z Irsko, ki se je leta 2009, skupaj s Slovenijo, znašla med najbolj problematičnimi državami, a za razliko od naše države izbrala pot pomoči trojke in reform. Posledično si danes "neoliberalni" Irci lahko privoščijo zavrnitev 13 milijard Applovega denarja, v Sloveniji pa se sprašujemo, kje bomo postrgali par milijonov za novo porcijo brezplačne hrane za revne.
"Neoliberalni" Irci si danes lahko privoščijo zavrnitev 13 milijard Applovega denarja, v Sloveniji pa se sprašujemo, kje bomo postrgali par milijonov za novo porcijo brezplačne hrane za revne.
Država, daj!
Kje je torej naša napaka, da nam gre vse slabše? Kaj pravzaprav pomeni »slišati glasove lačnih otrok«?
Morda ne ravno to, kar si večina tistih, ki opozarjajo na problem revščine v Sloveniji, predstavlja. Tako človek pomisli ob serviranju rešitev, ki imajo skupni imenovalec v zahtevi: »Država, daj!«.
Že, že, država naj da, ampak najprej mora nekje vzeti. Česa torej ne potrebujemo tako zelo kot naši otroci brezplačna kosila?
Naj vlada izposluje odstotek ali dva od sindikalnih zahtev za dvig plač v javnem sektorju? Naj morda odškrne bogato financiranim nevladnim organizacijam tipa Mirovni inštitut ali zniža financiranje Zveze združenj borcev za vrednote NOB? Morda lahko prihrani z odprodajo državnih bank, teh črnih lukenj davkoplačevalskega denarja? Ali pa naj vse te nedotakljive pusti pri miru in se za razliko še bolj zadolži?
A kje naj država vzame, aktivistov ne zanima. In prav imajo, to načeloma ni njihov problem, ampak problem države same. Ta pa, da ima kje vzeti, mora najprej omogočiti pogoje, v katerih bo nekdo ta sredstva ustvaril, da jih bo aparat preko davkov akumuliral v državni proračun.
Po eni strani za najrevnejše zahtevajo več denarja, po drugi strani pa so največja cokla temu, da bi ljudje zaslužili več in živeli bolje.
Revščino bi blažili, ne bi pa je odpravili
V tej točki pa problem države pogosto postanejo tudi glasniki revščine sami. Ko se namreč politika odloči za izvedbo ukrepov, reform, za odprodajo pogoltnih bank in slabih podjetij, ko pokaže ambicijo posega v trg dela, ki ščiti manjšino na škodo večine, ali ko želi znižati davke za stimulacijo gospodarske rasti in razvoja, so mnogi izmed njih, na čelu s sindikati, najaktivnejši zaviralci vsakršnih sprememb, najkonservativnejši varuhi statusa quo v državi.
Po eni strani za najrevnejše zahtevajo več denarja, po drugi pa so največja cokla temu, da bi ljudje zaslužili več in živeli bolje. To včasih pelje v takšen populizem, da se človek vpraša, ali si odprave revščine res želijo ali pa jo dejansko potrebujejo za osmišljanje njihovega obstoja. Brezplačno kosilo za lačne otroke bi pod žarometi medijev težko zahtevali v državi brez lačnih otrok.
Kljub vsemu je raznim društvom in humanitarnim organizacijam treba priznati pomembno mesto v družbi. Da ga le ne bi izrabljale še za kaj več kot vzpostavljanje socialnega korektiva in opozarjanja na problem.
Če pa že morajo udejanjati ambicije javnega vplivanja, naj presežejo kratkovidnost vzklika »država, daj!« in povzdignejo glas v podporo tistim, ki v Sloveniji zahtevajo spremembe. Ali pa se jim naj vsaj umaknejo s poti.
Zadnje objave
Iz Kranjske Gore čez mejo do Belopeških jezer
13. 10. 2024 ob 12:05
Krompirjeve pogačice s šampinjoni
13. 10. 2024 ob 9:00
Od Mure do Jadrana, Palestina bo svobodna!
12. 10. 2024 ob 17:00
Se Golob s svojim pozivom spreneveda?
12. 10. 2024 ob 15:00
Bitka za seniorje
12. 10. 2024 ob 12:59
Na mestu je vprašanje, kdo bo kmetoval jutri?
12. 10. 2024 ob 10:15
Ekskluzivno za naročnike
Krompirjeve pogačice s šampinjoni
13. 10. 2024 ob 9:00
Bitka za seniorje
12. 10. 2024 ob 12:59
Prihajajoči dogodki
OCT
15
Oblast se ozira nazaj, domoljubi pa naprej (Pogovor)
18:00 - 20:00
OCT
17
OCT
18
Štirje letni časi pod Celjskim stropom (koncert)
17:00 - 19:00
OCT
19
Vpliv gibanja na razvoj in učenje otrok (Seminar)
09:00 - 17:00
OCT
26
Izbor urednika
Bo nov sistem zaračunavanja omrežnine zadušil gospodarstvo?
11. 10. 2024 ob 15:00
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.